Jedro

Pravico predlagatelja je šteti za manj verjetno (2. odst. 9. čl. ZNP) glede na dejstvo, da trdi, da določeno premoženje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank (torej v nasprotju z določilom 2. odst. 51. čl. ZZZDR) in da izpodbija domnevo o enakih deležih zakoncev na takšnem premoženju (59. čl. ZZZDR). Drugače pa je glede predmetov, za katere predlagatelj trdi, da v času trajnaja zakonske zveze sploh niso bili nabavljeni in torej niso obstajali. Negativnih dejstev ne more dokazovati in je dokazno breme obstoja teh stvari na strani nasprotne udeleženke. Tudi ta pa v dokaz svojih trditev o obstoju teh premičnin kot stvari skupnega premoženja zaenkrat ni predložila ničesar, in je torej treba šteti, da je njena pravica, manj verjetna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se nasprotno udeleženko napoti na pravdo z zahtevkom, da v skupno premoženje strank spadajo tudi naslednji predmeti: tuš kabina, peč za centralno kurjavo, 4 motike, 2 škarje za obrezovanje, 230 betonskih stebričkov za vinograd in 3 m3 hrastovih hlodov; tožbo mora vložiti v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napotilo na pravdo predlagatelja, da zoper nasprotno udeleženko uveljavi zahtevek, da je njegov delež na skupnem premoženju 7/10 in da ne spadajo v skupno premoženje dva osebna avtomobila, premoženje treh družb in premičnine, ki so naštete tudi v izreku tega sklepa.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj. Navaja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve ni razvidno, zakaj naj bi bila trditev predlagatelja, da premoženje družb ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev in njegova trditev, da ostali predmeti niso nikoli bili nabavljeni, manj verjetna od trditve nasprotne udeleženke, ki zatrjuje drugače. Po njegovem mnenju je nasprotna udeleženka tista, ki bi morala dokazati, da so bile premičnine sploh nabavljene in da so torej obstajale. Neobstoja določenega dejstva predlagatelj ne more dokazati. Logočno je, da bi morala dejstvo, da so predmeti obstojali, dokazati nasprotna udeleženka. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se nasprotno udeleženko napoti na pravdo, da dokaže, da premoženje družb predstavlja skupno premoženje zakoncev ter da so v sklepu navedeni predmeti bili nabavljeni v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in da kot taki predstavljajo skupno premoženje bivših zakoncev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. V obrazložitvi sklepa je namreč jasno zapisano, da sodišče šteje pravico predlagatelja za manj verjetno (2. odst. 9. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP) glede na dejstvo, da predlagatelj trdi, da določeno premoženje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank (torej v nasprotju z določilom 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) in da izpodbija domnevo o enakih deležih zakoncev na takšnem premoženju (59. čl. ZZZDR). Ocena sodišča je tako povsem pravilna glede premoženja družb in osebnih avtomobilov, saj glede teh stvari predlagatelj svojih trditev, zakaj naj bi ne spadale v skupno premoženje, konkretno ne pojasni, glede na to, da je zakonska zveza trjala od leta 1973 do 1998 pa gre očitno za premoženje, pridobljeno v času trajanja te zveze. V tem delu je sklep sodišča prve stopnje torej tudi materialnopravno pravilen.

Drugače pa je glede predmetov, za katere predlagatelj trdi, da v času trajnaja zakonske zveze sploh niso bili nabavljeni in torej niso obstajali. Pravilno pudarja v pritožbi, da negativnih dejstev ne more dokazovati in da je dokazno breme obstoja teh stvari na strani nasprotne udeleženke. Tudi ta pa v dokaz svojih trditev o obstoju teh premičnin kot stvari skupnega premoženja zaenkrat ni predložila ničesar, in je torej treba šteti, da je njena pravica manj verjetna. Le v tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je glede tistih predmetov, za katere predlagatelj trdi, da nikoli niso obstajali (podrobneje je to pojasnil v vlogi z dne 18.1.2000), na pravdo napotilo nasptotno udeleženko (37. čl. ZNP v zvezi s 3. odst. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku).