Jedro

Dolžniku, ki ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, mora davčni organ dati možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Da je bilo pravilno postopano, mora izhajati iz podatkov upravnih spisov oziroma iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 6. 3. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti sklepu davčnega organa prve stopnje o uvedbi prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti v skupni višini 775 302,31 SIT in stroškov prisilne izterjave, iz denarnih sredstev dolžnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 - v nadaljevanju: ZDavP), ki se nanašajo na postopek prisilne izterjave s poudarkom na določbi 44. člena, po kateri je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa njegov direktor. Na tej podlagi ugotavlja, da se od tožnika izterjuje dolg na podlagi seznama zaostalih obveznosti, v katerem so navedeni dolgovani zneski akontacij in datumi zapadlosti posameznih obrokov. Navedeni so tudi zneski plačil in datumi plačil. Iz navedenega je razvidno, da so bila upoštevana tožnikova plačila, do dolga pa je prišlo zato, ker so upoštevane še obresti, ki se sproti pripisujejo davčnemu dolgu, skladno s 106. členom ZDavP pa se najprej poravnajo obresti in nato še znesek davka. Zato je bil po presoji tožene stranke izpodbijani sklep izdan v skladu z zakonom, upoštevana pa so bila tudi pravila postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja, da po določbi 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odmero davkov in prispevkov. Obvestila Obrtne zbornice so informativne narave, za davčni postopek pa so pomembni podatki, kot jih določi davčni urad.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je bilo o zadevi že vse razjasnjeno in dokazano in da mu je celo davčni inšpektor rekel, da je zadeva urejena. Potem pa je po posvetovanju z direktorjem njegove zahteve v celoti zavrnil. Zato tožnik meni, da gre za politično odločitev, sprejeto v smislu totalitarnega vladanja in z monopolom nad resnico, enako kot se je dogajalo celih 50 let, ko so bili zasebniki drugorazredni državljani. Z odločbo z dne 27. 7. 2000 je bilo že ugodeno njegovi zahtevi, zdaj pa je prvostopni oran spet zavrnil pritožbo in je zato tožnik primoran, da toži. Zakaj je ponovno prišlo do takšne odločitve, tožnik ne razume. Sicer pa je sporno samo leto 1992, še vedno iz istih razlogov, zato sodišču predlaga, da zadevo skrbno preuči in ugodi tožbi. Tožbi prilaga še svoj oziroma primerjalni obračun obveznosti na kontu 202 za leto 1992. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da se od tožnika terja davčni dolg na podlagi seznama zaostalih obveznosti in tudi ne, da je seznam v formalnem pogledu sedaj pravilen. Tožena stranka tudi pravilno pojasni tožniku, kakšen je predpisan način poravnavanja obveznosti in kako se upoštevajo tožnikova plačila pri njihovi poravnavi. Pravilno tudi navede, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče več izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Vendar pa iz spisov niti ne izhaja, da bi tožnik napadal pravilnost posameznih odločb, ki se izvršujejo. S tem ko "dvomi v pravilnost izpisa", na prvem mestu trdi in je očitno trdil tudi že v pritožbi, da so podatki iz seznama, zdaj samo še za leto 1992, napačni in navaja druge podatke ter prilaga listine, po katerih naj bi bilo stanje v pogledu evidentiranih obveznosti drugačno. Ugovarja torej predvsem, da ni resnično tisto, kar se potrjuje v seznamu kot javni listi oziroma, da je sama listina nepravilno sestavljena, morda tudi, da davčne evidence niso pravilne. To pa je predmet presoje v postopku s pritožbo. V tem pogledu pa iz upravnih spisov ne izhaja, da bi davčni organ prve stopnje ravnal po določbi 46. člena ZDavP in tožnika pozval in mu s tem dal možnost, da pred nadaljnjim postopkom izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa in ali so davčne evidence pravilne. Da bi bilo to storjeno, pa tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot tudi ne, da bi bila preveritev pravilnosti evidenc in seznama v smislu pritožbenih navedb sploh opravljena.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), zaradi bistvene kršitve določb postopka, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi.