Jedro

Rok za izdajo odločbe o odmeri rudarske sanacnine, določen v prvem odstavku 22. člena ZRud-1, ima naravo instrukcijkega roka.

Ker je narava sanacnine opredeljena kot javna dajatev, ki je v svojem bistvu podobna davku, mora sodišče upoštevati zastaralne roke, določene v ZDavP-2. Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki, kot če bi uspel s tožbo v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora.

Izrek

I. Tožba zoper odločbe številka 0141-100/2006-DE/37 (00931606) z dne 18. 4. 2022, številka 0141-100/2006-DE/38 (00931606) z dne 18. 4. 2019, številka 0141-100/2006-DE/39 (00931606) z dne 18. 4. 2019 in številka 0141-100/2006-DE/40 (00931606) z dne 18. 4. 2019, se zavrne.

II. Tožbi zoper odločbo številka 0141-100/2006-DE/36 (00931606) z dne 18. 4. 2019 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanimi odločbami številka 0141-100/2006-DE/36 (00931606), številka 0141-100/2006-DE/37 (00931606), številka 0141-100/2006-DE/38 (00931606), številka 0141-100/2006-DE/39 (00931606) in številka 0141-100/2006-DE/40 (00931606), vse z dne 18. 4. 2019, tožniku, kot zavezancu za plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo, za leto 2013 odmerila plačilo rudarske sanacnine za izkoriščanje mineralne surovine naravnega kamna - skrilavega gnajsa, na pridobivalnem prostoru ..., v znesku 609,42 EUR; za leto 2014 v višini 336,47 EUR, za leto 2015 v višini 254,59 EUR, za leto 2016 v višini 254,59 EUR in za leto 2017 v višini 247,77 EUR. Določila je način plačila rudarske sanacnine, rok za plačilo, zamudne obresti in da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev je v vseh primerih utemeljila z ugotovitvijo, da je koncesionar v skladu s 14. členom Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljnjem besedilu Uredba) zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo ves čas trajanja koncesijske pogodbe in da je zavezanec dne 7. 2. 2014 za leto 2013; dne 27. 1. 2015 za leto 2014; dne 26. 1. 2016 za 2015; dne 25. 1. 2017 za leto 2016 in 28. 1. 2018 za leto 2017, na Ministrstvo za infrastrukturo poslal rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za vsa navedena leta.

3. Obveznost plačila rezerviranih sredstev za sanacijo določa Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) v 52. členu, način in pogoji za plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo pa se določijo z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Skladno z drugim odstavkom 18. člena Uredbe se rudarske sanacnine izračunava in odmerja na podlagi podatkov o stroških končne sanacije pridobivalnega prostora in podatkov o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov rudarski priglasitveni obrazec. V 17. členu Uredbe je določeno, da je strošek končne sanacije pridobivalnega prostora odvisen od načina in vrste izkoriščanja mineralne surovine in se ga določi z rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje.

4. Upravni organ je v postopku ugotavljanja pogojev za izdajo odločbe za odmero plačila rudarske sanacnine po uradni dolžnosti ugotovil, da je zavezanec poslal priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru ... za vsako posamezno leto in da je zavezanec podpisnik koncesijske pogodbe št. 354-14-47/01 z dne 10. 12. 2001. Iz rudarske knjige prav tako izhaja skupna količina mineralne surovine, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo še dopustno pridobiti od leta 2013 do izteka koncesijske pogodbe (1.756,00 m3 naravnega kamna - skrilavega gnajsa v raščenem stanju). Strošek sanacije pridobivalnega prostora ... znaša 2.396,50 EUR (Elaborat ocene stroškov končne sanacije Kamnoloma A., 29. 1. 2014). Sredstva za sanacijo se bodo zagotavljala z vplačili v Eko sklad na podlagi izdane odločbe ministrstva, pristojnega za rudarstvo.

5. Rudarska sanacnina je bila izračunana na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe in po enačbi iz 20. člena Uredbe, ob upoštevanju priglašenih osnov s strani zavezanca. V skladu s priglašenimi osnovami, zahtevanim načinom obračuna sanacnine in ob upoštevanju predpisov se zavezancu za leto 2013 odmerja naslednje plačilo rudarske sanacnine (Prs): Prs = (2.396,50 EUR: 1.756,00 m3) x 300,00 m3 + 200,00 EUR = 609,42 EUR. Ker je letno nadomestilo za upravljanje z rezerviranimi sredstvi za sanacijo (LN), ki pripada Eko skladu, znašalo manj kot 200,00 EUR, se nadomestilo v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Uredbe določi v višini 200,00 EUR (za vsako leto odmere). Za leto 2014 se je zavezancu odmerilo plačilo sanacnine (Prs): Prs = (2.396,50 EUR: 1.756,00 m3) x 100,00 m3 + 200,00 EUR = 336,47 EUR. Za leto 2015 se zavezancu odmerja plačilo rudarske sanacnine (Prs): Prs = (2.396,50 EUR: 1.756,00 m3) x 40,00 m3 + 200,00 EUR = 254,59 EUR in za leto 2016 plačilo rudarske sanacnine (Prs): Prs = (2.396,50 EUR: 1.756,00 m3) x 40,00 m3 + 200,00 EUR = 254,59 EUR. Za leto 2017 pa se zavezancu odmeri plačilo rudarske sanacnine (Prs): Prs = (2.396,50 EUR: 1.756,00 m3) x 35,00 m3 + 200,00 EUR = 247,77 EUR.

6. Tožnik vlaga tožbo zoper vse izpodbijane odločbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi kršitev materialnega zakona. Izpodbijani upravni akti so nepravilni, nezakoniti in arbitrarni, zato jih je treba odpraviti.

7. Tožnik v tožbi pojasnjuje pravne podlage za izdajo odločb o odmeri rudarske sanacnine in navaja, da je v skladu z določbami Uredbe ministrstvo dolžno izdati odločbo v dveh mesecih po prejemu priglasitvenega obrazca. Izhajajoč iz izpodbijanih odločb je tožnik za vsako leto posebej posredoval priglasitveni obrazec ministrstvu in sicer za leto: - 2013 dne 7. 2. 2014, - 2014 dne 27. 1. 2015, - 2015 dne 26. 1. 2016, - 2016 dne 25. 1. 2017, - 2017 dne 28. 1. 2018. Iz navedenega izhaja, da je tožnik svojo obveznost izpolnil, ministrstvo pa ne, zato so njegove odločitve nezakonite arbitrarne in prepozne.

8. Odločitev tožene stranke je tako pomanjkljiva in napačna, da je enostavno ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi ni zavzela argumentiranih in jasnih stališč, zlasti ne razlogov za svoje ravnanje. Sama obrazložitev odločbe je brez razlogov o odločilnih dejstvih in brez utemeljenih in tehtnih argumentov, zgolj nizanje pravne podlage in zato krši 14. in 22. člen Ustave RS. Odločitev tožene stranke ni utemeljena s pravnimi argumenti, zato tožena stranka ni odločila na temelju zakona, pač pa na podlagi drugih kriterijev, ki pri odločanju sploh ne bi smeli priti v poštev. Zaradi prej navedenih kršitev je bil tožnik prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom, prav tako pa zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS tožnik izpodbija tudi zato, ker posega v ustavno varovano pravico do podjetništva oziroma svobodne gospodarske pobude, ker upravni organ z izpodbijanimi odločbami močno posega v delovanje obstoječe pravne osebe in jo omejuje pri izvajanju njenih nalog. Opozarja na sorazmernost kot načelo, ki ga mora upoštevati zakonodajalec pri omejitvah svobodne gospodarske pobude, ki pa iz obrazložitve odločb ne izhaja.

9. Prav tako ravnanje tožene stranke predstavlja hud poseg v pravni red, ker je kršila obveznost izdaje odločbe v dvomesečnem instrukcijskem roku za izdajo odločbe. Ta rok državni organ nedvoumno zavezuje, saj mora biti stranka vnaprej seznanjena s svojimi obveznostmi do države. Glede na navedeno, ker torej ni bilo v roku odločeno o t.i. sukcesivnih obveznostih tožnika do tožene stranke, tožnik ugovarja tudi zastaranju obveznosti plačila po izpodbijanih odločbah.

10. Prav tako tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj mu organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. S tem je organ kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in tožniku arbitrarno in mimo spoštovanja temeljnih načel ZUP, še posebno načela zaslišanja stranke, naenkrat vročil vse izpodbijane odločbe.

11. Izpodbijana odločitev tudi ni izvršljiva. Skladno z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP mora biti izrek kratek in določen, če je potrebno, se ga lahko razdeli na več točk. Izrek v izpodbijani odločbi pa nikakor ni izvršljiv, niti ni konkretiziran. Četrta in peta točka ne sodita v izrek odločbe, zlasti ne v obliki kot iz nje izhajata, saj so obresti akcesorna dajatev in samostojna zaveza stranke, zaradi česar bi ji bilo potrebno samostojno definirati.

12. Glede na navedeno tožnik meni, da je podana tožba utemeljena in zato predlaga, da naslovno sodišče v sporu polne jurisdikcije tožbi ugodi ter izpodbijane odločbe odpravi, podrejeno, da odpravi izpodbijane odločitve ter vrne zadevo organu prve stopnje v nov postopek, ter tožniku prizna stroške postopka po predložene stroškovniku, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da 22. člen Uredbe določa, da izda ministrstvo odločbo o odmeri rudarske sanacnine v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Izhajajoč iz gramatikalne metode razlage, po kateri se pravna norma razlaga tako kot se glasi, gre v konkretnem primeru za instrukcijski rok in ne kogentni rok, ne prekluzivni rok. S potekom takšnega roka bi namreč ugasnila sama pravica in posledično tudi zahtevek za njeno uveljavitev. Tudi iz določb 54. člena ZRud-1 ni razvidno, da bi organ kakorkoli »moral« izdati odločbo o odmeri rudarske sanacnine znotraj dvomesečnega roka, pa tudi ne, da po poteku le-tega to ne bi smel narediti. 54. člen ZRud-1 določa le izračunavanje in način plačevanja rezervacij, pri čemer pa je podrobnejša ureditev predvidena z Uredbo. Osnova za pripravo odločb je torej služila Uredba, ZRud-1 in ZUP.

14. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka:**

15. Tožba zoper odločbe številka 0141-100/2006-DE/37 (00931606) z dne 18. 4. 2019, številka 0141-100/2006-DE/38 (00931606) z dne 18. 4. 2019, številka 0141-100/2006-DE/39 (00931606) z dne 18. 4. 2019 in številka 0141-100/2006-DE/40 (00931606) z dne 18. 4. 2019, ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je sporna odmera sanacnine za let0 2014, 2015, 2016 in 2017, ki jo je tožena stranka odmerila z uvodoma navedenimi odločbami izdanimi 18. 4. 2019. 17. Sodišče zaradi jasnosti obrazložitve svoje odločitve povzema že v izpodbijanih odločbah navedene pravne podlage, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Tako iz 7. poglavja ZRud-1 (Finančne obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje), določbe 52. člena (nastanek finančnih obveznosti), izhaja, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje, zavezanec za (tudi) plačevanje rudarske koncesnine in zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo (prvi odstavek). V drugem odstavku iste določbe pa je določeno, da se zavezancu iz prejšnjega odstavka način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo.

18. V obravnavanem primeru je za odločitev relevantna tudi določba 54. člena ZRud-1 (izračunavanje in način plačevanja rezervacij), ki v prvem odstavku obseg potrebnih rezerviranih sredstev za sanacijo veže na revidiran rudarski projekt, izdelan na podlagi z ZRud-1 predpisane dokumentacije o zalogah in virih mineralnih surovin, in je odvisen od montan-geoloških pogojev pridobivalnega prostora, obsega in tehnologije izkoriščanja ter trajanja rudarske pravice za izkoriščanje.

19. V določbi tretjega odstavka 53. člena ZRud-1 pa je določeno, da podrobnejša merila za izračunavanje višine potrebnih rezerviranih sredstev za sanacijo, način in pogoji za odmero, obračunavanje in plačevanje ter porabe teh sredstev, nadzora nad plačevanjem in njihovo uporabo, predpiše vlada. Slednja je na podlagi pooblastila iz zakona z Uredbo določila način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe) ter zagotavljanje nadomestila za izvajanje tistih nalog Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

20. V 17. členu Uredbe je določeno, da je strošek končne sanacije pridobivalnega prostora odvisen od načina in vrste izkoriščanja mineralne surovine in se ga določi z rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje. Drugi odstavek 18. člena Uredbe določa, da se rudarske sanacnine izračunava in odmerja na podlagi podatkov o stroških končne sanacije pridobivalnega prostora in podatkov v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglasitveni obrazec. Prvi odstavek 21. člena Uredbe določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe.

21. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik z dnem podpisa koncesijske pogodbe št. 354-14-47/01 dne 10. 12. 2001, kot nosilec rudarske pravice postal zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine in zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo (52. člen ZRud-1). Nadalje iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhajajo v obravnavani zadevi neprerekani podatki, da je iz rudarske knjige razvidna skupna količina mineralne surovine, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo še dopustno pridobiti od leta 2013 do izteka koncesijske pogodbe, 1.756,00 m3 naravnega kamna - skrilavega gnajsa v raščenem stanju. Prav tako med strankama ni sporen podatek izračunan v Elaboratu ocene stroškov končne sanacije Kamnoloma A., 29. 1. 2014 o višini stroška sanacije pridobivalnega prostora ..., 2.396,50 EUR.

22. Odločitev o odmeri sanacnine za vsako posamezno leto temelji torej na določbah ZRud-1 in določbah Uredbe, ki v 19. členu (izračun rudarske sanacnine) enačbo za njen izračun (Prs = (Sstr:SQms) x Qms + LN), torej strošek končne sanacije pridobivalnega prostora deli s skupno količino mineralne surovine v raščenem stanju, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo dopustno pridobiti v m3, to pomnoži s količino v preteklem letu pridobljene trde mineralne surovine v raščenem stanju v m3 in prišteje letno nadomestilo za opravljanje z rezervnimi sredstvi za sanacijo.

23. Ob upoštevanju znanih in nespornih podatkov, ki jih je sodišče povzelo v 21. točki te obrazložitve, izračun temelji tudi na neprerekanih podatkih, da je tožnik ministrstvu za leto 2014 dne 27. 1. 2015 priglasil količino 100,00 m3, za leto 2015 dne 26. 1. 2016 količino 40 m3, za leto 2016 dne 25. 1. 2017 količino 40,00 m3 in za leto 2017 količino 35,00 m3 naravnega kamna – skrilavega gnajsa v raščenem stanju.

24. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je upravni organ na podlagi vseh pojasnjenih podatkov pravilno izračunal sanacnino za vsa leta odmere in tožniku pojasnjuje, da gre za odločbo izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP). Odločitev je namreč tožena stranka sprejela na podlagi pridobljenih in znanih dejstev, pomembnih za odločitev (ki v zadevi niso sporna) in za uresničitev načela materialne resnice iz 8. člena v povezavi z načelom iz 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) izvedba posebnih dejanj postopka za zavarovanje strankinih pravic ni bilo potrebna. Tudi sicer tožnik svojega ugovora, da mu je bil zaradi narave postopek onemogočen vsebinsko polni dialog s toženo stranko ne konkretizira, torej ne pojasni katero dejstvo (podatek) je tako sporno, da bi zahtevalo izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka. Tudi tožnikovo zatrjevanje, da je odločitev tožene stranke tako pomanjkljiva in napačna, da je ni mogoče preizkusiti in posledično posega v pravico iz 14. in 22. člena Ustave RS, ni konkretizirano, zato se sodišče do teh navedb ni moglo vsebinsko opredeliti.

25. V obravnavani zadevi je sporen datum izdaje odločb, 18. 4. 2019, ki so bile tožniku vročene 19. 4. 2019. Tožnik se v tožbi sklicuje na določbo prvega odstavka 18. člena Uredbe, ki določa, da ministrstvo letna plačila rudarske sanacnine izračunava in odmerja po uradni dolžnosti vsako leto koncesionarjem, ki so se odločili, da bodo zagotavljali sredstva za sanacijo z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin in je takšna njihova odločitev razvidna iz koncesijske pogodbe. Zatrjuje torej, da gre za letno obveznost, zato izdaja odločb o odmeri za vsa leta ni dopustna. Gre za prepozne odločitve v nasprotju z obveznostjo tožene stranke, da skladno z določbo prvega odstavka 22. člena Uredbe koncesionarju, ki posreduje ministrstvu izpolnjeni rudarski priglasitveni obrazec v predpisanem roku priglasitve za odmero rudarske koncesnine, ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske sanacnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu njegovega rudarskega priglasitvenega obrazca.

26. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ima rok za izdajo odločbe o odmeri rudarske sanacnine, določen v prvem odstavku 22. člena ZRud-1, naravo instrukcijkega roka. Gre torej za zakoniti procesni rok, ki velja za organ, da mora v določenem času opraviti določeno dejanje postopka, vendar zamuda tega roka nima škodljivih posledic ne za organ, ne za stranko. Tako v obravnavani zadevi izdaja izpodbijanih odločb po poteku dvomesečnega instrukcijskega roka ne vpliva na pravilnost in zakonitost izdanih odločb. 27. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba zoper odločbe številka 0141-100/2006-DE/37 (00931606) z dne 18. 4. 2022, številka 0141-100/2006-DE/38 (00931606) z dne 18. 4. 2019, številka 0141-100/2006-DE/39 (00931606) z dne 18. 4. 2019 in številka 0141-100/2006-DE/40 (00931606) z dne 18. 4. 2019, ni utemeljena in jo je, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

28. Tožba zoper odločbo številka 0141-100/2006-DE/36 (00931606) z dne 18. 4. 2019 je utemeljena.

29. V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbeni ugovor zastaranja obveznosti plačila. Iz tožbe je sicer mogoče razbrati, da tožnik ugovor zastaranja veže na zamudo izdaje odločbe zaradi poteka instrukcijskega roka, kar pomeni, da s tako utemeljenim ugovorom ne more biti uspešen. Kljub navedenemu pa je sodišče ugovor zastaranja presojalo in v tej zvezi opredelilo naravo sanacnine kot javno dajatev, ki je v svojem bistvu podobna davku. Takšna opredelitev sanacnine kot oblastno in enostransko določene dajatve, pa po presoji sodišča pomeni, da mora sodišče upoštevati zastaralne roke določene v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Slednji v prvem odstavku 125. člena določa, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz določbe prvega odstavka 22. člena Uredbe izhaja, da mora koncesionar ministrstvu posredovati izpolnjen rudarski priglasitveni obrazec v predpisanem roku priglasitve za odmero rudarske koncesnine, torej v roku iz drugega odstavka 7. člena Uredbe, to je najkasneje do 30. januarja naslednjega leta za preteklo leto. Gre za datum na katerega sodišče, ob upoštevanju določbe 125. člena ZDavP-2, veže začetek teka 5 letnega zastaralnega roka. To pomeni, da je začel teči zastaralni rok za obveznost odmere plačila rudarske sanacnine za leto 2013 dne 30. 1. 2014, ne glede na to, da je tožnik podatek za odmero posredoval šele 7. 2. 2014, ker je imela tožena stranka pravico izdati odločbo o odmeri rudarske sanacnine pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena Uredbe. To pomeni, da je 5 letni zastaralni rok potekel 30. 1. 2019 in je bila torej izpodbijana odločba številka 0141-100/2006-DE/36 (00931606) z dne 18. 4. 2019, s katero je bila rudarska sanacnina odmerjena za leto 2013, izdana po poteku zastaralnega roka, kar pa sicer ne velja za vse ostale v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Iz tega razloga in ker sodišče v listinah predloženega upravnega spisa in popisu vsebine zadeve z dne 27. 6. 2019 ni našlo podatkov za nastop prekinitve zastaranja, je izpodbijano odločbo številka 0141-100/2006-DE/36 (00931606) z dne 18. 4. 2019 odpravilo.

**K III. točki izreka:**

30. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki, kot če bi uspel s tožbo v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila skladno s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).