Jedro

Načeloma pravnomočna odločitev predstavlja oviro za ponovno odločanje o isti zadevi, vendar je potrebno v primeru, kadar se pojavi vprašanje, ali gre za pravnomočno razsojeno stvari (res iudicata) opraviti presojo o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje (novega) predloga. Ta temelji na kriteriju indentitete zahtevka. Dva zahtevka pa sta identična, če je podana istovetnost strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer sta za presojo slednjega odločilna tako predlog zahtevka kot dejansko stanje. Zato je za individualizacijo zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, treba upoštevati izrek odločitve in dejansko podlago le-te, torej objektivne meje pravnomočnosti odločbe. Obseg pravnomočnosti se zato presoja z razlago celotne odločbe, ne le izreka, pač pa tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse v višini 8.775,00 EUR oziroma za odlog plačila le te.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je predlog za obročno oziroma odloženo plačilo sodne takse zavrglo in o njem ni vsebinsko odločalo. Izpostavlja, da se pravnomočnost in res iudicata lahko razteza le na isto dejansko stanje in na isto časovno obdobje. Tožeča stranka pa je predlog z dne 21. 9. 2015 utemeljila na drugačnem dejanskem stanju (na drugačnih finančnih in premoženjskih podatkih) in na drugem časovnem trenutku. Po razlogovanju, ki ga zasleduje sodišče, ne bi bilo mogoče o taksnih predlogih odločati dvakrat, četudi bi se relevantna dejstva za odločitev spremenila. Takšen zaključek sodišča je povsem neutemeljen. Izpostavlja še, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe predlagala primarno oprostitev plačila sodne takse, čemur sodišče ni ugodilo, ampak je plačilo sodne takse le odložilo. Tožeča stranka vse do vložitve predloga z dne 21. 9. 2015 ni podala predloga za obročno plačilo sodne takse, kar pomeni, da sodišče predhodno o istem zahtevku (tudi če se zanemari različen podstat odločitve) še ni odločalo. Pri presoji res iudicata je potrebno vsak zahtevek obravnavati samostojno. Če je nekdo podal predlog za odlog plačila sodne takse, ki mu je bilo ugodeno, to ne pomeni, da ne more kasneje (po končanju odloga) podati še predloga za obročno plačilo sodne takse. Tožečo stranko bi enkratno plačilo sodne takse tako obremenilo, da bi bilo ogroženo njeno poslovanje. Tožeča stranka pa je v stanju odmerjeno sodno takso plačati v šestih zaporednih enakih obrokih. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izda sklep, s katerim bo njenemu predlogu za obročno plačilo (podredno za odlog plačila) ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njegovo razveljavitev.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožeča stranka po vložitvi tožbe dne 24. 9. 2014 predlagala taksno oprostitev, podrejeno pa odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je predlogu s sklepom I Pg 918/2014 z dne 25. 11. 2014 ugodilo tako, da je plačilo sodnih taks odložilo do izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Ker se je predmetni postopek s sodbo na podlagi odpovedi z dne 1. 9. 2015 končal, je bila tožeča stranka s plačilnim nalogom z dne 3. 9. 2015 pozvana na plačilo do tedaj odložene taksne obveznosti. Tožeča stranka je po prejemu naloga za plačilo sodne takse dne 21. 9. 2015 vložila predlog za obročno plačilo sodne takse oziroma podrejeno za odlog plačila le-te.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep, s katerim je (ponovni) predlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse zavrglo, sprejelo z obrazložitvijo, da je bilo o predlogu za taksno oprostitev oziroma odlog plačila le-te že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 25. 11. 2014. 7. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da izpodbijani sklep nima razlogov, ki bi omogočali preizkus sprejete odločitve. Načeloma pravnomočna odločitev predstavlja oviro za ponovno odločanje o isti zadevi, vendar je potrebno v primeru, kadar se pojavi vprašanje, ali gre za pravnomočno razsojeno stvari (res iudicata) opraviti presojo o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje (novega) predloga. Ta temelji na kriteriju indentitete zahtevka. Dva zahtevka pa sta identična, če je podana istovetnost strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer sta za presojo slednjega odločilna tako predlog zahtevka kot dejansko stanje. Zato je za individualizacijo zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, treba upoštevati izrek odločitve in dejansko podlago le-te, torej objektivne meje pravnomočnosti odločbe. Obseg pravnomočnosti se zato presoja z razlago celotne odločbe, ne le izreka, pač pa tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

8. Sodišče prve stopnje tovrstne presoje ni opravilo, zaradi česar je onemogočen preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da zaradi učinka razsojene stvari ni podlage za vsebinsko odločanje predloga tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse oziroma odlog plačila le-te.

9. Ob ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), ki bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno procesno kršitev in o zadevi ponovno odločilo.