Jedro

S stališčem pritožbenega sodišča, da bi v danem dokaznem položaju odgovor na določeno vprašanje lahko podal le obsojeni, ni bila kršena obsojenčeva pravica do molka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je M. G. spoznalo za krivega, da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki jo je našel, s tem, da je 7. 12. 2010 okoli 11.05 ure v taksi vozilu na Saveljski cesti v Ljubljani našel torbico z vsebino: hranilna knjižica A banke na ime M. R., plačilna kartica A banke na ime R. R., dve ZZZS kartici, osebna izkaznica na ime R. R., mobilni telefon znamke Nokia 5230 in 800 EUR ter si jo protipravno prilastil, z dejanjem pa je R. R. oškodoval za najmanj 1.170,00 EUR. Za kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter določilo poseben pogoj, da oškodovancu v enem letu po pravnomočnosti plača 1.170,00 EUR. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 1.170,00 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obdolženca zoper to sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter obdolžencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati predlaga, da se izvršitev pravnomočne sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti odloži oziroma prekine. Vložnik ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v nasprotju z enim od temeljnih načel kazenskega postopka: instrukcijsko maksimo oziroma načelom iskanja materialne resnice (17. člen ZKP). Po določbi 299. člena ZKP je sodeči sodnik dolžan poskrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, to pa v tem postopku ni bilo storjeno. Tako sta na primer obe sodišči pri odločanju o vrednosti domnevno odtujene oškodovančeve ročne torbice sklepali na podlagi seznama, ki ga je pripravil oškodovanec. Dejansko stanje bi morali sodišči raziskati tudi sami ob upoštevanju, da je obsojenec kaznivo dejanje zanikal in se ni zagovarjal. Ker sodišči nista tako ravnali, pravnomočna sodba temelji na nekaterih nekritično sprejetih nelogičnostih in protislovjih iz oškodovančeve izpovedbe. Celovita in pravilna presoja dejanskega stanja bi morala obsegati bolj natančno ugotovitev celotnega poteka dogodka in sicer okoliščine: - kje točno se je nahajal oškodovanec, ko je klical taksi; - ali je oškodovanec v resnici klical centralo taksi službe in jo obvestil o izgubljeni torbici, kdaj je klical, s katerega telefona je klical, kdaj je centrala taksi službe o oškodovančevem klicu obvestila taksista, ali se je obdolženi v trenutku obvestila nahajal v taksiju, ali je nemara obdolženi v času po tistem, ko je prepeljal oškodovanca, prevzel že kakšno novo stranko in je prav ta morda odtujila oškodovančevo torbico; - kdaj je oškodovani preklical svojo SIM kartico, ali je centralo taksi službe klical s svojega telefona in podobno; - sklepanje sodišča prve stopnje o znesku gotovine, ki naj bi se nahajala v oškodovančevi izgubljeni torbici je absolutno prenagljeno.

Naložena obveznost obsojencu, da oškodovancu plača 1.170,00 EUR, je nalagala še posebno pazljivost pri ugotavljanju dejanskega stanja. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je obsojencu obramba z molkom škodovala. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da „obdolženec ni k oškodovančevi izpovedbi podal nobene pripombe, niti ni podal nobenega dokaznega predloga, oboje pa bi lahko storil brez škode za svojo odločitev, da se brani z molkom, oziroma da se v postopku ne zagovarja in ne odgovarja na vprašanja“. Po mnenju vložnika je vsaka sodna odločba, ki temelji na kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe z molkom, brez nadaljnjega nezakonita. Vložnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ta obrazložena v znatni meri pomanjkljivo. Sodišče druge stopnje je po oceni vložnika pritožbene navedbe zavrnilo brez posebne obrazložitve, pri čemer je največkrat zapisalo, da utemeljenost prvostopne sodbe izhaja iz verodostojne izpovedbe oškodovanca, pravil logičnega mišljenja in življenjskega izkustva. Zagovornik je sodbi sodišča prve stopnje očital pomanjkanje razlogov o obsojenčevi krivdi, kar je sodišče druge stopnje odpravilo z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje krivdo zadostno obrazložilo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da 299. člen ZKP res določa, da mora predsednik senata skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti ter (17. člen), da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 11. 2012 je oškodovanec obširno obrazložil dogajanje, za nekatera dejstva tudi predložil dokaze. Obsojeni vsebini njegovega pričanja ni ugovarjal, niti mu ni postavljal vprašanj. Sodišče je oškodovancu očitno, kot to tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, verjelo, saj ga je štelo za verodostojno pričo in za njegovo pričanje ni imelo nobenih pomislekov ter tako presodilo, da so pomembna dejstva ugotovljena po resnici in popolnoma. Razlogi, s katerimi zagovornik sedaj utemeljuje zatrjevane kršitve določb postopka, po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar izhaja tudi iz njegove pritožbe - list. št. 43 spisa z vsebinsko enakimi razlogi ob uveljavljanju drugega pritožbenega razloga kot v tem delu zahteve, ki po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pravilno je stališče zagovornika, da je „obramba z molkom ustavna dragotina, ki izhaja iz načela domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS in 3. člen ZKP)“ v povezavi z določbo 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Med pravna jamstva v kazenskem postopku, določena v istem členu, sodi tudi pravica vsakomur, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Te ustavne pravice obsojenec ni izkoristil, ni aktivno deloval pri svoji obrambi pred obtožbo, pri čemer ta aktivna obramba nikakor ne bi pomenila, da s tem storitev kaznivega dejanja priznava. Na lastni opustitvi procesnega dolžnostnega ravnanja kršitev pravice obrambe v tem pogledu ni mogoče uspešno uveljavljati. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da se je pritožbeni senat s pritožbenimi navedbami seznanil in sprejel razloge prvostopenjske sodbe. Teh argumentov v sodbi ni podrobneje ponovil, saj se je z njimi strinjal, jih je pa dopolnil v povezavi s pritožbenimi navedbami (točke 5 do 7 drugostopenjske sodbe). Ker je pritožbeno sodišče z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev, obramba neutemeljeno navaja, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Ustava v 29. členu v tretji alineji obdolžencu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica izhaja iz adversarne koncepcije postopka oziroma glavne obravnave, po kateri obdolženec in njegov zagovornik smeta z izvajanjem (predlaganjem) dokazov doseči, da sodišče ne sprejme teze obtožbe. V takšni koncepciji je razlaga 17. in 299. člena ZKP, po kateri sodišče krši te določbe, če na lastno iniciativo ne izvede vseh razpoložljivih dokazov, to je tudi tistih, ki jih obramba ni predlagala, zgrešena. Če bi sprejeli takšno razlago, bi prišli do absurdnega rezultata, in sicer, da mora sodišče ugotavljati vsa tista dejstva in okoliščine, za katera obramba sicer misli, da so pomembna (ne nujno odločilna), pa v teku obravnave ne predlaga izvedbe dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ta dejstva ali okoliščine ugotoviti. Očitek je obramba uveljavljala v pritožbi, ker očitno ne sprejema ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje, ta očitek sedaj ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ker ne sprejema razlogov sodišča druge stopnje o presoji pritožbenih navedb.

5. Vložnik zatrjevano kršitev 17. člena ZKP povezuje z očitkom, da je bila kršena tudi določba 299. člena ZKP. Ta določba govori o tem, da ima predsednik senata - sodnik tako imenovano formalno procesno vodstvo in materialno procesno vodstvo, slednje sodniku nalaga skrb, da se predmet obtožbe vsestransko in popolnoma razčisti. Ta dolžnost je povezana predvsem s pooblastilom, da odloča o predlogih strank, to je tudi o dokaznih predlogih. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 11. 2012 je razvidno, da po izvedenih dokazih stranke niso imele novih predlogov. Sodišče je zato na podlagi spoznanja, da je stanje stvari razjasnjeno, dokazni postopek končalo. Končan dokazni postopek in vprašanje sodnika strankam, ali imajo kakšne predloge za dopolnitev dokaznega postopka pomeni ne le, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi temveč tudi, da je sodišče spoznalo, da je stanje stvari razjasnjeno in da dopolnitev dokaznega postopka (na iniciativo sodišča) ni potrebna. Tako se izkaže, da vložnik v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, katerega del je tudi ocena dokazov.

6. V slovenskem kazenskem postopku je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP), ta ocena pa je vezana na pravila logičnega mišljenja, splošna pravila znanosti in pravila življenjske izkušnje, na takšen način pa je sodišče prve stopnje tudi sprejelo dokazno oceno oškodovančeve izpovedbe, ki jo je argumentirano obrazložilo na strani 4 in 5 svoje sodbe. Takšno dokazno oceno sprejema tudi sodišče druge stopnje po tem, ko je v skladu z določilom prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe v točkah 4, 5, 6, 7, 8 in 9 svoje sodbe. Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe 17. in 299. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje pa ker takšne ugotovitve ni ugotovilo. Pravica do molka izhaja iz privilegija zoper samoobtožbo, ki ga določa četrta alineja 29. člena Ustave. Vložnik zatrjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo obsojenčevo pravico do molka, ker je navedlo, da verodostojnost oškodovanca in prepričljivost njegove izpovedbe potrjujejo listinski dokazi, nenazadnje pa obdolženec ni k oškodovančevi izpovedbi podal nobene pripombe, niti ni podal nobenega dokaznega predloga, oboje pa bi lahko storil brez škode za svojo odločitev, da se brani z molkom, oziroma da se v postopku ne zagovarja in ne odgovarja na vprašanja in pa da bi dokončno odgovoril na vprašanje, ali je obdolženi po tistem, ko je prepeljal oškodovanca, prevzel že kakšno novo stranko, ki bi lahko odtujila torbico, dokončni odgovor na to vprašanje lahko le obdolženi, ki pa je izjavil, da se bo branil z molkom. V zvezi z očitkom Vrhovno sodišče opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi John Murray v. Združeno Kraljestvo (8. 2. 1996, Report 1996/I), v kateri je sodišče med drugim zapisalo, da privilegij ne more in ne sme preprečiti upoštevanja molka obdolženca pri oceni prepričljivosti navedenih dokazov obtožbe v položajih, ki jasno zahtevajo njegovo razlago. Pritrditi je treba stališču pritožbenega sodišča, da bi v danem dokaznem položaju odgovor na vprašanje, ali ni morda oškodovančeve torbice vzela kakšna druga stranka, podal lahko le obsojeni, takšno stališče pritožbenega sodišča v ničemer ne spreminja dokazne ocene prvostopnega sodišča niti k njej nič ne dodaja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da obsojenčeva pravica do molka z navedenim stališčem pritožbenega sodišča ni bila kršena.

7. Vložnik očita sodbi sodišča druge stopnje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta obrazložena v znatni meri pomanjkljivo, ker ni argumentirano pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dosledno izpeljalo načelo iskanja materialne resnice in ker je na pritožbeni očitek sodbi sodišča prve stopnje da sodba nima razlogov o obsojenčevi krivdi sodišču odgovorilo, da je ta zadosti utemeljena. Vrhovno sodišče v zvezi s tem odgovorom opozarja na svojo sodbo I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002, v kateri je sprejelo stališče, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi I Ips 22/2009 z dne 16. 4. 2009 je Vrhovno sodišče podalo razlago prvega odstavka 395. člena ZKP. Po tej razlagi mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V zvezi s tem Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da zagovornik sicer zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo že navedeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ko zatrjuje, da je sodišče druge stopnje na očitek o pomanjkanju razlogov o krivdi odgovorilo z enim samim stavkom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče v obravnavani zadevi presodilo pritožbene navedbe in se je o tem tudi izreklo v svoji sodbi. Ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja razloge in argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Pritožbeno sodišče je v 10. točki svoje sodbe jasno povedalo, da je presodilo pritožbene navedbe in ugotovilo, da je bil postopek na prvi stopnji izpeljan skladno z načelom iskanja materialne resnice, saj so bila vsa odločilna dejstva (o čemer je podalo razloge v prejšnjih točkah) pravilno in popolnoma ugotovljena in da je sodišče obdolženčevo krivdo zadostno obrazložilo. Iz tega izhaja jasen in nedvomen zaključek, da pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje o krivdi, ki so navedeni v četrtem odstavku na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi ta uveljavljana kršitev zakona ni podana.

8. Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, v skladu z določilom člena 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo, o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti pa odločilo na podlagi prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.