Jedro

Določitev tožnika za inšpekcijskega zavezanca je okoliščina, o kateri je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo, izdano zaradi nelegalne gradnje objekta, in v kateri je bila zavezancu naložena odstranitev tako zgrajenega objekta. V skladu z 286. členom ZUP pa se tudi izvršba opravi zoper takega zavezanca – osebo, ki je dolžna izpolniti obveznost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3551/2005 z dne 23. 2. 2011 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-112/2011 z dne 12. 1. 2012) postala izvršljiva 4. 5. 2012 in je dovolila njeno izvršbo (1. točka izreka). Tožniku je določila dodatni enomesečni izpolnitveni rok za odstranitev objekta, ki začne teči z vročitvijo tega sklepa (2. točka), v primeru, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, pa bo to storilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka). Nadalje je odločila, da se za prepovedi iz 4. točke izreka inšpekcijske odločbe določi način izvršbe s prisilitvijo po 148. členu ZGO-1 (4. točka), in navedla, da bo o datumu izvršbe odločeno naknadno (5. točka), da stroškov postopka ni bilo, o morebiti kasneje nastalih stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom (6. točka) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (7. točka).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo z dne 23. 2. 2011 naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo, v roku dveh mesecev pa z zemljišča parc. št. 1228 k.o. … odstraniti leseni objekt v tam navedenih tlorisnih dimenzijah, postavljen na betonsko ploščo, za objekt pa so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Ker je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 1. 3. 2012 ugotovljeno, da zavezanec ni odstranil nelegalnega objekta, je upravni organ prve stopnje pravilno izdal sklep o dovolitvi izvršbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sklepa ni mogoče izvršiti oziroma bi z izvršitvijo lahko povzročil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1, zaradi česar je upravni akt ničen. Pojasnjuje, da pred Okrožnim sodiščem v Kranju teče pravdni postopek I P 266/2008, v katerem se odloča o ugotovitvi njegove lastninske pravice na predmetni nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo na njegovo ime. Ker torej ne more biti zavezanec v tem inšpekcijskem postopku, sklepa ne more izvršiti. Zato meni, da je pravnomočna odločitev v omenjenem pravdnem postopku v razmerju do predmetnega inšpekcijskega postopka predhodno vprašanje, saj bo na ta način odgovorjeno, kdo je dejanski zavezanec za odstranitev objekta. Ker upravni organ ni prekinil postopka, je tudi bistveno kršil določila postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Glede na vse navedeno posledično izpodbija tudi popravni sklep z dne 25. 4. 2012, s katerim je prvostopenjski organ popravil datume iz izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep izreče za ničen, podrejeno, naj ga odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, po 3. točki pa odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. V skladu z drugim odstavkom istega člena se pod istimi pogoji lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih.

V tem upravnem sporu izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih. Z uvodoma navedeno vsebino tega sklepa, s katerim je bila ugotovljena izvršljivost inšpekcijske odločbe z dne 23. 2. 2011 (s popravnim sklepom z dne 25. 4. 2012 je bila popravljena letnica izvršljivosti – namesto 2012 pravilno 2011), dovoljena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta na zemljišču parc. št. 1228 k.o. … in odločeno, da bo obveznost v nasprotnem primeru izvršilo pooblaščeno podjetje, upravni organ ni odločil o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi in ni posegel vanjo. O tem, da mora tožnik odstraniti nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč odločeno z inšpekcijsko odločbo (z izvršilnim naslovom), medtem ko se z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ta obveznost le prisilno izvršuje, ne pa o njej ponovno odloča, jo spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi. Tudi o tem, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, je bilo odločeno že v inšpekcijski odločbi, iz katere izhaja, da je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 kot investitorju nedovoljene gradnje.

Ker izpodbijani sklep ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 279. člena ZUP, ga že iz tega razloga ni mogoče izreči za ničnega, zato je tak tožnikov predlog neutemeljen.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti ugotavljanje lastninske pravice na predmetni nepremičnini v pravdnem postopku, kar tožnik povezuje z vprašanjem, kdo je zavezanec v predmetnem inšpekcijskem postopku. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila določitev tožnika za inšpekcijskega zavezanca okoliščina, o kateri je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo, izdano zaradi nelegalne gradnje objekta, in v kateri je bila zavezancu naložena odstranitev tako zgrajenega objekta. V skladu z 286. členom ZUP pa se tudi izvršba opravi zoper takega zavezanca – osebo, ki je dolžna izpolniti obveznost. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).