Jedro

Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, pravilno tožbeni zahtevek, na odpravo 8. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 15. 9. 2015 v zvezi z odločbo pristojnega centra za socialno delo št. ... z dne 23. 4. 2015, oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da A.A. iz opravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti. Glede na predložene listine in izpovedbe bi sodišče lahko sprejelo drugačno dokazno oceno, tako pa je kršilo standard iz 124. člena ZZZDR in načelo materialne resnice. Zato je podana kršitev procesnega prava, saj gre za nasprotje med vsebino listin in izpovedi ter obrazložitvijo sodbe, ki te listine zgolj povzema. Vztraja, da se je A.A. izmikal plačevanju preživnine in skrbi za njega. Priča B.B. je opisala neprimernost njegovega ravnanja, ko je izpovedala, da so ji po porodu zmanjkali denar in vredni predmeti, da si je od nje izposojal denar, da je bil pogosto vinjen in da ga, odkar je bil tožnik star tri mesece, ni več videla. Izpostavlja, da vse do izdaje izpodbijanih odločb očeta ni poznal niti videl. Sicer pa že iz pisne izjave A.A. izhaja, da je bil v mladosti neaktiven in nezmožen ter da ni bilo primerno ugotovljeno, da je pravilno izpolnjeval preživninske obveznosti. Hkrati je v izjavi izpostavil tudi načelo sorazmernosti, saj čas, ko bi zanj moral plačevati domsko oskrbnino, ne ustreza času plačevanja preživnine. Sicer pa domske oskrbe ne potrebuje, saj se je po kapi v celoti rehabilitiral, je pokreten z berglo in ne potrebuje neposredne pomoči. Opozarja, da je mati B.B. storila vse za to, da se je lahko šolal in da je imel primerno varstvo in vzgojo, zato ni pravilno, da se ji očita, da ni hotela stikov z očetom. Tudi sicer ni seznanjen s poročilom centra za socialno delo, da naj bi si oče želel stike, na katerega se sklicuje sodišče, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Priča B.B. je izpovedala, da ji je A.A. ob poskusu rubeža grozil in da ji ni znano, da bi na centru kar koli urejal glede stikov ali preživnine. O tem, da bi A.A. prostovoljno plačeval preživnino, ni nobenega dokaza. Zato ni mogoče govoriti o izpolnitvi standarda iz 123. niti 124. člena ZZZDR. Nadalje vztraja tudi pri tem, da bi A.A. z dedovanjem nepremičnin lahko pridobil dovolj sredstev za življenje, vendar se je z dednim dogovorom v korist svoje sestre temu odpovedal. Odstop premoženja ob preživninskih obveznostih in celo vloženi izvršbi, ni moralen in mu ne sme biti v škodo. Sodišče ni upoštevalo brezdelja A.A., tega da ni iskal zaposlitve, da se je izmikal plačevanju preživnine, da je ignoriral izvršilni postopek, poleg tega pa premoženje brezplačno prenesel na tretjo osebo. Z izpodbijano sodbo so zato kršeni 14., 22. in 54. člen Ustave RS. Odtujitev premoženja velike vrednosti ob vedenju, da bi moral skrbeti za otroka, je nemoralno in zavržno. V tej smeri je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal na ničnost dednega dogovora. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. V tej zadevi se ob presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne upravne odločbe z dne 15. 9. 2015 v izpodbijanem delu glede tožnikovega prispevka za plačilo storitev institucionalnega varstva za upravičenca A.A. v znesku 114,99 EUR v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 4. 2015, spor nanaša na vprašanje, ali je tožnik kot preživninski zavezanec dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva za očeta A.A. S tem v zvezi je v pritožbenem postopku sporno zlasti, ali so podani opravičeni razlogi za neizpolnjevanje preživninske obveznosti A.A. do tožnika.

6. V predsodnem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da A.A. vse od tožnikovega rojstva v letu 1988 do leta 2002 ni plačeval preživnine. Ker pa je bil nezaposlen ali pa zaposlen le za krajša obdobja, je bilo šteto, da so podani opravičljivi razlogi za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti. Enako je z izpodbijano zavrnilno sodbo najmanj preuranjeno zaključilo sodišče prve stopnje.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami), na katerega napotuje 3. točka 1. odstavka 2. člena Uredbe o merilih za določene oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba), sprejete na podlagi 3. odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Na podlagi Uredbe je namreč zavezanec za plačilo socialno varstvenih storitev fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

8. ZZZDR preživninsko obveznost med starši in otroki določa vzajemno. Polnoletni otrok je po 124. členu ZZZDR dolžan po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za preživljanje in si jih ne morejo pridobiti. Ni pa dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Če se otrok šola, so ga dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.

9. Polnoletni otroci so torej dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, kot izhaja iz 123. člena ZZZDR. Pomeni, da polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Brezposelnost enega od staršev, zaradi katere nima, oziroma ni imel niti sredstev za lastno preživljanje, sicer lahko predstavlja opravičen razlog v smislu 124. člena ZZZDR za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti. Vendar ne v primeru, da se ne zaposli, oziroma dela le priložnostno, čeprav je za delo zmožen, bi ga lahko našel in tudi opravljal, prav za to, da ni treba plačevati preživninske obveznosti, in tudi sicer z otrokom nima niti stikov niti starševskega odnosa.

10. Vprašanje opravičenosti oziroma neopravičenosti razlogov za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti A.A. do tožnika od 1988 do 2002, kar je pretežni del obdobja preživninske obveznosti (od leta 2002 do 2012 je preživnino plačeval), je v obravnavanem primeru ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je imel A.A. za opustitev preživninske obveznosti do tožnika od 1988 do 2002 opravičene razloge, ker naj ne bi bil zaposlen in naj ne bi imel sredstev za preživljanje otroka. Takšen zaključek je sprejelo zlasti na podlagi pisne izjave A.A., da naj bi že sam sebe, ker ni bil zaposlen, težko preživljal, kar naj bi potrdila tudi zaslišana B.B. Tudi nerealiziran sklep o izvršbi z dne 1989 naj bi kazal na to, da A.A. ni imel sredstev za preživljanje. Vendar zgolj to, da naj ne bi bil zaposlen, glede na predhodno navedeno še ne pomeni, da so podani opravičeni razlogi za neplačevanje preživnine. Pritožnik namreč pravilno opozarja, da iz pisne izjave A.A. z dne 20. 5. 2016 izhaja, da v času sinove mladoletnosti zaradi nezmožnosti, pa tudi zaradi svoje neaktivnosti, ni imel dovolj sredstev za preživljanje, da bil lahko plačeval preživnino, in da ni bilo pravilno ugotovljeno, da naj bi primerno izpolnjeval preživninske obveznosti. Priča B.B. pa je izpovedala, da je A.A. po porodu redko prihajal in bil pogosto vinjen, od tretjega meseca tožnikove starosti pa ga ni več videla. Izgubil je službo in naj bi delal na črno. Tudi izvršba je bila neuspešna, šele ko je bil tožnik star približno 13 let, je center za socialno delo uredil, da je A.A. začel plačevati preživnino. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem opravičenih razlogov za neplačevanje preživnine kot odločilno zmotno štelo že samo brezposelnost tožnikovega očeta, je dejansko stanje v zvezi z obstojem ali neobstojem opravičenih razlogov za neplačevanje preživnine ostalo nerazčiščeno.

11. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. V ponovljenem sojenju bo moralo ugotoviti, ali tožnikov oče ves čas od 1988 do 2002, ko ni plačeval preživnine, za to ni bil niti zmožen niti sposoben v smislu 123. člena ZZZDR, ker brez svoje krivde ni imel niti sredstev za lastno preživljanje ali pa so razlogi za neplačevanje preživnine podani tudi na njegovi strani. Posebej bo moralo ugotoviti, ali je bil prijavljen na zavod za zaposlovanje kot brezposelna oseba, in če je bil, ali je izpolnjeval obveznosti brezposelnih oseb, torej ali je iskal zaposlitev. Ob dejstvu, da je od 2002 do 2012 preživnino za sina plačeval, ni nepomembno, ali jo je plačeval prostovoljno. V zvezi z razlogi za to, da tožnikov oče ni imel lastnih sredstev za preživljanje, se bo moralo opredeliti tudi do sicer pravno veljavnega dednega dogovora z dne 13. 10. 2000. Moralo bo dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu, vključno z že podanima pisnima izjavama tožnikovega očeta, ga dodatno in natančno zaslišati v zvezi z zmožnostjo in sposobnostjo plačevanja preživnine v obravnavanem obdobju, torej zaposlitvijo, lastnim preživljanjem ter razlogi za neplačevanje preživnine, in na podlagi načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 ter skladno s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 v zvezi s preživninsko obveznostjo A.A. do tožnika in neplačevanjem preživnine, opraviti poizvedbe pri pristojnem centru za socialno delo (v sodnem spisu namreč ni poročila centra za socialno delo, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, temveč le pisna komunikacija med centrom in tožnikom, ki omenja spisovno dokumentacijo centra za socialno delo), ter v zvezi z brezposelnostjo in iskanjem zaposlitve še poizvedbe pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, oziroma izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ko bo v navedeni smeri razčiščeno dejansko stanje, bo mogoče presojati, ali so v konkretnem primeru podani opravičljivi razlogi za neplačevanje preživnine v obdobju od 1988 do 2002. Šele nato bo mogoče presoditi pravilnost in zakonitost odločb v izpodbijanem delu glede tožnikove zavezanosti plačila storitve institucionalnega varstva za očeta ter odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Vse ostale pritožbene navedbe, vključno z zatrjevanimi kršitvami ustave, ob razveljavitvi sodbe iz navedenih razlogov, za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

14. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).