Jedro

Republika Slovenija priznava pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu begunca in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija), to je zaradi preganjanja, zaradi vere, rase, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS,Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006-odl. US RS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil,-UPB, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006- sklep US RS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.6.2006 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in določila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, št. U 284/2005-7 in ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je upoštevala vse tožničine navedbe in opis dogodkov v prošnji za azil kot na njenem zaslišanju, tožnica pa v tožbi k posameznim dogodkom oziroma razlogom ne dodaja nobenih drugih podrobnosti, podatkov ali pa dogodkov, s katerimi bi dopolnila oziroma pojasnila že podane izjave. Tožena stranka je tudi pravilno sledila upravno sodni praksi, ki se je oblikovala glede pojma preganjanja, ki preganjanje opredeljuje kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prva tožnica pri podaji prošnje za azil navedla, da je razlog za zapustitev izvorne države slaba ekonomska situacija, v BiH ni imela možnosti za življenje, ni imela zaposlitve, če pa je delala na črno, jo je preganjala policija, na zaslišanju dne 16.6.2005, pa je navedla, da je glavni razlog za zapustitev izvorne države, da je policija ni hotela zaščititi, ko je potrebovala zaščito pred partnerjevo družino. Prva tožnica je povedala, da sta jo pretepala tašča in svak in da je iskala pomoč na policiji. Če bi se morala vrniti v BiH meni, da je v veliki nevarnosti, ker je partnerja O.H. zapustila. Prva tožnica v tožbi sklepanju tožene stranke glede iskanja pomoči na policiji zaradi pretepanja ne nasprotuje in pri tem ne navaja nobenih drugih dogodkov oziroma dogodka, ki ga je opisala v zvezi s prijavo na policiji, podrobneje ne prikazuje in ne obrazlaga. Tožena stranka se je opredelila tudi do ravnanj policistov v času, ko je prva tožnica prodajala blago na črno. Sodišče sledi toženi stranki, da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje, ki se je kot standard izoblikovalo v upravno sodni praksi, prav tako sledi sklepanju tožene stranke, da tudi posameznih dejanj oziroma dogodkov, ki jih je prva tožnica opisala ni mogoče šteti za preganjanje v smislu Ženevske konvencije, ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse in Direktive Sveta EU,št. 2004/83/EC. Na zaslišanju dne 16.6.2005 je tožena stranka prvi tožnici predočila posamezne nejasnosti in razlike v samem njenem zaslišanju, pa tudi izjavo, ki jo je podala pri prošnji za azil dne 28.1.2005. Še posebej je prvi tožnici predočila, da je 28.1.2005 povedala, da je ekonomski razlog glavni razlog zakaj je zapustila izvorno državo, pri tem pa navedla, da nima možnosti za življenje, da ne dobi zaposlitve, če pa dela na črno, jo preganja policija. Tožena stranka je na zaslišanju prvi tožnici predočila razloge, ki jih je povedala na zaslišanju in razloge navedene v prošnji za azil, prva tožnica pa je pojasnila, da je bila pri podaji prošnje utrujena od potovanja. Sodišče sledi oceni tožene stranke, da so tožniki vstopili v Slovenijo dne 22.1.2005 in so bili takoj nastanjeni v Azilnem domu v družinski sobi in da se je do podaje prošnje dne 28.1.2005 prva tožnica lahko odpočila. Tudi po presoji sodišča je prva tožnica z podajanjem različnih razlogov zakaj je zapustila izvorno državo vnesla dvom v svoje ostale navedbe in zato ni dokazala svoje splošne verodostojnosti. Zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka ni sledila napotkom v sodbi, št. U 284/2005-7. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke, ker tožena stranka ni imela podlage za odločanje v pospešenem postopku in bi morala odločiti v rednem azilnem postopku ter naložilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku po potrebi z dodatnim zaslišanjem tožnikov, razčisti nejasnosti oziroma nasprotja med izjavami, danimi pri vložitvi prošnje za azil in izjavami na zaslišanju. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila napotilu in odločila v rednem postopku, pri tem pa dodatnega zaslišanja sodišče ni naložilo toženi stranki kot obligatorno, tako, da bi bila tožena stranka vezana na to mnenje sodišča na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožnica ni imela možnosti, da pojasni razlike med njeno izjavo v prošnji za azil in na zaslišanju, saj iz zapisnika o zaslišanju z dne 16.6.2005 izhaja, da so bile prvi tožnici predočene vse razlike v njeni izjavi, ki jo je podala na samem zaslišanju in tudi v zvezi z njenimi izjavami, pri podaji prošnje za azil dne 28.1.2005. Tožnici je bila tako na zaslišanju dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in je tako varovano načelo zaslišanja stranke. Tožnica v tožbi poudarja, da je ekonomsko stisko navedla samo kot enega izmed razlogov zapustitve izvorne države, pri tem pa ne pojasni, da je na zaslišanju dne 16.6.2005 navedla, da ima dokaz, da je imela dovolj denarja in je pokazala izkaznico za dvigovanje denarja R. bank d.d., BiH. Sodišče tožbenim navedbam ne more slediti, ker se je tožena stranka v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelila do vseh dogodkov in razlogov, ki jih je prva tožnica navedla v svoji prošnji za azil in na zaslišanju in pri svoji sprejeti odločitvi navedla vse okoliščine in razloge, ki so vodili k sprejeti odločitvi.

V pritožbi , ki so jo tožniki vložili po svojem pooblaščencu, tožniki navajajo, da izpodbijana sodba ni odločila o bistvenih tožbenih argumentih. Po njihovem mnenju sodba ignorira vse tožbene razloge in argumente. Sodišče je s tožbo zavračana stališča tožene stranke ponavljalo, kot da s tožbo prav ta argumentacija ne bi bila izpodbijana. Po njihovem mnenju temelji upravno in sodno odločanje v azilnih primerih na povsem zgrešeno oblikovanem pravnem standardu preganjanja. Tožena stranka ni sledila napotkom sodišča o izvedbi rednega postopka in ni izvedla nikakršnega postopka, ampak je le izdala novo odločbo. Tožena stranka bi morala v ponovljenem postopku razčistiti nejasnosti oziroma nasprotja med poprejšnjimi izjavami. Tega tožena stranka ni naredila, "ponovljenega postopka" sploh ni bilo, izvedeno ni bilo nobeno procesno dejanje, samo na podlagi istega starega procesnega gradiva je bila izdana nova odločba. Besede "po potrebi z dodatnim zaslišanjem tožnice" res ne pomenijo, da bi bilo to zaslišanje "naloženo kot obligatorno" kot navaja sodišče v izpodbijani sodbi, pomeni pa, da bi bilo tudi to treba izvesti, če tistih nejasnosti ne bi bilo mogoče razjasniti na kakšen drug način. Po njihovem mnenju je kršitev napotkov glede postopka očitna. Menijo, da je nezakonita zavrnitev prošnje za azil tudi zaradi "nedokazane splošne verodostojnosti". Ugotavljanje "splošne neverodostojnosti" kogarkoli v kateremkoli postopku že samo po sebi pomeni kršitev temeljnega človeškega dostojanstva, utemeljevanje tako eksistenčno usodnih odločitev, kot je zavrnitev prošnje za azil samo s "splošno neverodostojnostjo" pa pomeni tudi kršitev pravice do azila oziroma tistih ustavnih pravic, ki jih pravica do azila logično implicira.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče tožene stranke, kateremu sledi v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da razlogov, ki jih navajajo tožniki za priznanje azila v Republiki Sloveniji (pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno), ni mogoče šteti med razloge v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, na podlagi katerih bi jim bilo mogoče priznati pravico do azila v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija po navedeni določbi priznava pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP,št. 9/92), to je zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Pridobitev azila na navedeni pravni podlagi temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi. Kot izhaja iz podatkov upravnega in sodnega spisa, pa tožniki niti niso zatrjevali preganjanja zaradi svoje pripadnosti rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, okoliščine, ki so bile razlog za zapustitev države in jih je prva tožnica navedla v prošnji za azil in na zaslišanju v upravnem postopku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustrezajo pojmu preganjanja, ki se je v kot pravni standard uveljavil v upravno sodni praksi.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožena stranka je v obravnavani zadevi odločila v ponovljenem postopku, ker je bilo s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, št. U 284/2006-7, ugotovljeno, da tožena stranka ni imela podlage, da je odločala v t.i. pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil, in zavrnila prošnje tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene, potem, ko je prvo tožnico že zaslišala in na to zaslišanje tudi oprla odločitev, zato bi morala odločati v rednem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru temelji na celoviti presoji navedb prve tožnice ter okoliščin in dejstev, ki jih je navedla ob podaji prošnje in na zaslišanju v upravnem postopku. Na zaslišanju, čeprav je bilo opravljeno pred izdajo prve (odpravljene ) odločbe tožene stranke, so bila prvi tožnici predočena njena navajanja ob podaji prošnje za azil, glede razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka pa je v ponovljenem postopku ocenila, da za razčiščevanje nejasnosti ni potrebno ponovno zaslišanje. Zato pritožbeno sodišče meni, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, iz njega napravljen pravilen sklep in na to stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Kršena tudi niso bila pravila postopka, saj je bila tožnikom dana možnost aktivne udeležbe v postopku.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.