Jedro

Okoliščina, da bo v postopku (morebiti) zaslišana sodnica istega sodišča, ne nudi podlage za racionalno utemeljen dvom javnosti v objektivno nepristranskost sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Predlagatelja sta na naroku 23. 3. 2023 sklenila sodno poravnavo, v kateri sta se dogovorila, da se njuna mladoletna hči A. A. zaupa v varstvo in vzgojo materi (1. točka izreka), o stikih očeta z mladoletno hčerko (2. točka izreka), o očetovi preživninski obveznosti v razmerju do hčere (3. točka izreka) in o upravičencu ter načinu uveljavljanja otroškega dodatka in olajšave za vzdrževane družinske člane (4. točka izreka). Prva predlagateljica je nato dne 22. 6. 2023 vložila tožbo na razveljavitev 2. in 3. točke navedene sodne poravnave (glede stikov in preživnine). Uveljavlja razlog po 1. točki drugega odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevek temelji na trditvah o sklenitvi poravnave pod vplivom sile, ki naj bi jo, kot trdi, kot avtoritativne osebe zoper njo ustvarili drugi predlagatelj, njegov odvetnik in sodnica Vanja Tinta Tavčar. Navaja, da je drugi predlagatelj, v nasprotju z dogovorom, na narok prišel z odvetnikom in zahteval sklenitev dogovora o znižanju preživnine in različne spremembe dogovora o izvajanju stikov, kar je podprla tudi sodnica, ki jo je spodbujala k sklenitvi poravnave z znižano preživnino, to vse pa je dojela kot prisilo in hud stres. V tožbi je predlagala zaslišanje navedene sodnice.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 12. 9. 2023 na Vrhovno sodišče podalo predlog, naj določi drugo stvarno pristojno sodišče, ki naj postopa v tej zadevi. Navaja, da bi bile v konkretni zadevi z odločanjem Okrožnega sodišča v Ljubljani podane okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Predlog utemeljuje z navedbami iz tožbe, skladno s katerimi naj bi tožnico v sklenitev sodne poravnave silila tudi (sodeča) sodnica Vanja Tinta Tavčar, ki naj ne bi poskrbela za varstvo njenih procesnih pravic, nad njo naj bi izvajala pritisk in jo prepričevala, da je dogovorjena primerna preživnina in na tak način od nje zahtevala sklenitev sodne poravnave. Izpostavlja, da je predlagan tudi dokaz z zaslišanjem navedene sodnice, ki sodi na trenutno pristojnem družinskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Delegacija pristojnosti je torej v prvi vrsti namenjena zagotavljanju smotrnosti, vendar je izjemoma, kot „drug tehten razlog“, mogoče upoštevati tudi dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost sodišča. V praksi so to največkrat okoliščine, ki so povezane z dojemanjem strank in javnosti o nepristranskosti sodišča. 5. Vrhovno sodišče meni, da okoliščina, da bo v postopku (morebiti) zaslišana sodnica istega sodišča, ne nudi podlage za razumno utemeljen dvom javnosti v objektivno nepristranskost sodišča.1 Tudi sicer tretji odstavek 393. člena ZPP izrecno predvideva, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave vselej vloži pri sodišču, pri katerem je bila sodna poravnava sklenjena, ne glede na to, ali trditve, ki utemeljujejo zahtevek, merijo na neustrezno postopanje sodečega sodnika pri sklepanju poravnave. Poleg tega niso redke situacije, ko je zaslišanje sodnika ustrezno dokazno sredstvo za raziskavo relevantnih dejstev v tovrstnih pravdah. Nezanemarljivo je tudi, da je v konkretnem primeru predlog podalo sodišče in ne stranka, ki je predlagala zaslišanje sodnice.

6. Ker je Vrhovno sodišče ocenilo, da v predlogu predstavljene okoliščine ne upravičujejo uporabe 67. člena ZPP, je predlog za določitev drugega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. sklep VSRS I R 140/2009 z dne 5. 11. 2009, sklep VSRS I R 88/2000 z dne 29. 11. 2000, sklep VSRS I R 113/2022 z dne 7. 9. 2022.