Jedro

Če investitor gradi brez predpisanih dovoljenj, mu urbanistični inšpektor tako gradnjo prepove, odredi njeno odstranitev in vzpostavitev v prejšnje stanje. Enako velja tudi v primeru, če investitor gradi v nasprotju z izdanim dovoljenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 232/98-8 z dne 7.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.6.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor, Enota P. z dne 2.3.1998. S to odločbo je prvostopni upravni organ tožniku naložil, da na lastne stroške do 1.6.1998 odstrani objekt klavnice na zemljišču parcelna št. 32/3 k.o. A., tako kot je navedeno v izreku prvostopne odločbe (1. točka) in vzpostavi v prvotno stanje; da za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Ur. l. RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97); da bo namesto investitorja dela opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, če tega ne bo opravil v danem roku (3. točka); da bo stroške postopka, ki bodo nastali, na podlagi posebnega sklepa plačal investitor (4. točka); da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka) in da se s to odločbo nadomešča odločba istega orgna z dne 16. 12. 1997 (6. točka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvam in razlogom obeh upravnih organov na podlagi ugotovitev v upravnem postopku, da je tožnik namesto starega objekta gospodarskega poslopja tlorisnih dimenzij 10 x 4 m postavil oziroma dozidal klavnico tlorisnih dimenzij 15,6 x 5 m, hladilnico montažne izvedbe in druge v izpodbijani odločbi navedene objekte. Vse to je tožnik izvedel brez lokacijskega dovoljenja, ki bi ga glede na 50. člen ZUN moral imeti. Tožnik niti ni zanikal, da je gradil brez lokacijskega dovoljenja, navajal pa je, da je gradil na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 16.5.1991, ki jo je pridobila njegova pravna prednica, in se nanaša na obnovo obstoječega prostora za čiščenje piščancev z izvedbo keramičarskih del, obnovo inštalacije - vodovoda, elektrike ter menjavo stavbnega pohištva ter na projekt, AG 92 z dne 4/92, za katerega navaja, da ga bo predložil. Sodišče je vse ugovore zavrnilo, ker je za odločitev v obravnavanem primeru odločilno dejstvo, da je tožnik gradil brez lokacijskega dovoljenja, za posege, ki jih je opravil, pa bi ga po 50. členu ZUN moral imeti. Sodišče je zato presodilo, da je bil ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 73. člena ZUN, zakonit in utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikove ugovore, da inšpektor ni odpravil svoje prejšnje odločbe, saj je prav iz izpodbijane odločbe razvidno, da je z njo nadomestil prvotno odločbo, prav tako pa je sodišče odločilo, da neurejena razmerja med sosedi ne morejo vplivati na odločitev sodišča in na izrekanje inšpekcijskih ukrepov.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je vsa dela izvedel v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana njegovi pravni prednici, in da so ta dela realizirana tudi v skladu z zahtevami pristojnih inšpekcijskih služb. Ta dela je izvajal v letih 1991 in 1992. Opozarjal je upravne organe, da bo treba opraviti ogled na kraju samem, saj bi se kršitve lahko ugotovile le na terenu po opravljenih meritvah in s primerjavo prejšnjega stanja. Meni, da ni mogoče odrediti odstranitve vseh objektov, ker sploh ne gre za objekte v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO). Pripeljal je le montažni kontejner, ki ga lahko vsak trenutek z viličarjem tudi prestavi ali odpelje. V že obstoječem objektu je le moderniziral obstoječo klavno linijo. V tem primeru ne gre za rekonstrukcijo niti za gradbeni proizvod po ZGO. Glede na to ni ravnal v nasprotju s projektom. Vse to bi lahko pristojni inšpektor ugotovil z ogledom na kraju samem. Na podlagi navedenega pa predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in jo nadomesti z novo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnikove pritožbene navedbe, da ni brez dovoljenja zgradil nobenega objekta v smislu 2. člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96) in da ni izvedel rekonstrukcije, temveč da je le moderniziral obstoječo klavno linijo, in to vse v skladu s projektom, so v nasprotju s podatki upravnih spisov, zlasti z zapisnikom o kontrolnem pregledu na kraju samem z dne 6. 5. 1996, ki ga je tožnik brez pripomb podpisal, zato jih pritožbeno sodišče, zavrača kot neutemeljene.

Tožnik niti sam ne trdi, da bi imel za izgradnjo oziroma postavitev kateregakoli objekta oziroma dela objekta, ki ga mora po 1. točki prvostopne upravne odločbe odstraniti, lokacijsko dovoljenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa gre v obravnavanem primeru za take objekte oziroma posege v prostor, za katere je po 50. členu ZUN treba imeti lokacijsko dovoljenje. Ker tega dovoljenja za obravnavane objekte tožnik ob izdaji odločbe urbanističnega inšpektorja ni imel, so bile v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča podane dejanske okoliščine za ukrepanje urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN. Ta namreč določa, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta, ki je zgrajen brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del (glede na vrsto objekta in zahteve iz 50. oziroma 51. člena ZUN), odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Tožnikov pritožbeni ugovor, da je izvedel le dela po odločbi o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana njegovi pravni prednici, so prav tako v nasprotju z upravnimi spisi. Že v upravnem postopku na prvi stopnji je bilo namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, tudi na podlagi tožnikovih izjav na zapisnik 6. 5. 1996, ugotovljeno, da so izvedena dela, navedena v prvostopni upravni odločbi, daleč presegla obseg del, dovoljen v odločbi o dovolitvi priglašenih del. Neutemeljena je po presoji pritožbenega sodišča tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba v obravnavanem primeru opraviti ogled na kraju samem z meritvami. V obravnavanem primeru sta bila, kot izhaja iz upravnih spisov, opravljena 2 ogleda, enemu (dne 6.5.1996) je tožnik prisostvoval, drugemu (27.2.1998) pa le njegovi delavci.

Tožnik pa je sam na zapisnik 6.5.1996 navedel, katere objekte oz. njihove dele je zgradil v letu 1991 in kasneje. Povečanja prej obstoječih objektov pa je urbanistični inšpektor ugotovil iz geodetskih posnetkov, kar je navedel tudi v obrazložitvi odločbe z dne 2.3.1998, ti posnetki pa so tudi v upravnih spisih. Glede na to pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitev o tem, katere objekte oziroma njihove dele mora tožnik v obravnavanem primeru odstraniti, ker jih je postavil brez lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.