Jedro

Neposredna pravna podlaga denarnega odškodninskega zahtevka za povrnitev negmotne škode, ki jo je pretrpel tožnik, ko je bil ranjen ob napadu JLA v zvezi s barikado tovornjakov - je ustavna določba o pravici do povračila škode (26. člen URS), ne pa določbe ZOR o objektivni odgovornosti zaradi nevarne dejavnosti v zvezi z vojnimi dogodki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju v tej odškodninski zadevi v zvezi s škodo, ki jo je tožnik pretrpel zaradi dogodka na M. dne 28.6.1991, ko je bil ranjen ob letalskem napadu na barikado, ki jo je moral na ukaz sestaviti s svojim tovornjakom, zavzelo stališče, da tožena stranka odgovarja na podlagi drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in prvega odstavka 26. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-II in 42/97 - URS), tožnikov prispevek k nastali škodi pa je po drugem in tretjem odstavku 177. člena ZOR 20-%, ker ni izkoristil vseh možnosti za zaklon. Sicer bi šla dolžniku odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zahtevanem znesku 2,000.000 SIT, za strah 500.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT, za skaženost 500.000 SIT od zahtevanih 5,000.000 SIT. Tako mu je iz teh naslovov upoštevaje soodgovornost prisodilo 2,400.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi mu šlo 3,500.000 SIT oziroma ob upoštevanju soodgovornosti 2,800.000 SIT od zahtevanih 20,000.000 SIT, vendar, ker je potrebno pri tej obliki odškodnine upoštevati prejemke iz naslova invalidnosti, je ta znesek zavrnilo v celoti. Nadalje je zavrnilo zahtevek zaradi izpada dohodka iz kmetijske dejavnosti in iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, tako da je zvišalo odškodnino za strah in za skaženost ob njegovi 20 odstotni sokrivdi za 160.000 SIT oziroma 400.000 SIT, v zavrnilnem delu pa je sodbo razveljavilo, kolikor se ta nanaša na odškodnino za duševne bolečine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in v izreku o stroških postopka, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Trdi, da tožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja, saj je v danem trenutku storila vse, kar je bilo mogoče storiti. Vsi zainteresirani so bili seznanjeni z resnostjo situacije, policisti pa niso mogli hoditi od posameznika do posameznika in jih opozarjati, naj se umaknejo. Tožnika ni nihče zadrževal na kraju in poskrbljeno je bilo za prevoz oseb s širšega območja barikad. Ni naravno, da se je tožnik zadrževal v bližini tovornjaka, za katerega se je lahko pričakovalo, da bo uničen. Tožnik ne le, da se je pretirano izpostavljal nevarnosti, marveč sploh ni izkoristil možnosti za zaklon. Letalski napad ni bil predviden in pričakovan. Šlo je za nenadni nepričakovan dogodek in tožena stranka ni mogla nič storiti, da bi ga odvrnila. Zato je nesmiselna ugotovitev, da tožena stranka ni izkazala, da bi policisti tožnika osebno poučili o preteči nevarnosti. Tožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja, oziroma podrejeno vsekakor ne v višini 80 %.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je v revizijskem postopku poleg strank vezano tudi revizijsko sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), in dejstva, ki sledijo iz dokaznega gradiva, ki sta ga uporabili, so naslednja: tožniku (tujemu državljanju) je bilo s taktičnim ukrepom Teritorialne obrambe RS oziroma organov za notranje zadeve ukazano, da mora tovornjak (last tuje pravne osebe) uvrstiti v kolono vozil, ki je tvorila barikado zoper napredujoča oklopna vozila JLA 27. in 28.6.1991, torej neposredno po osamosvojitvi naše države. Tožnik je moral še 28.6.1991 zjutraj prestaviti tovornjak v bližino na avtomobilski cesti naloženega razstreliva. Po začetku napada teritorialne obrambe na vojaško kolono JLA so napadla letala JLA in tožnik je bil pri tem hudo ranjen.

Odškodninsko odgovornost države (tožene stranke) je potrebno v takšnih primerih kot je obravnavani, presojati po določbi prvega odstavka 26. člena URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta predpis je materialni odsev ustavnega načela pravne države (2. člena URS), ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki je pa nimamo in je tudi ni v ZOR kot nekdanjem zveznem predpisu, ki ga še smiselno uporabljamo do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 - UZITUL).

Jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo in ne v zasebno. Protipravno ravnanje javnopravne osebe je potrebno presojati po javnem pravu. Zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da je neposredna pravna podlaga tožnikovega odškodninskega zahtevka ustavna določa o pravici do povračila škode (26. člen URS). Nimata pa prav, da bi bile neposredna pravna podlaga tudi določbe ZOR o objektivni odgovornosti zaradi nevarne dejavnosti v zvezi z vojnimi dogodki. Odgovornost za vojno škodo med državami ureja mednarodno pravo; fizične in pravne osebe praviloma nimajo pravice zahtevati odškodnine od druge države, od lastne države pa le, če to zakon posebej določa, kot npr. v zvezi z vojnimi dogodki leta 1991 Zakon o delnem povračilu škode, povzročene z vojaško agresijo na RS v letu 1991 (Uradni list RS, št. 11/91-I in 32/91-I), Zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na RS v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91-I) in Zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št. 49/97). Povedano pa ne izključuje, še več, zaradi omenjene nenormiranosti naravnost terja uporabo odškodninskih (npr. vprašanje škode, oblik škode, deljene odgovornosti itd.) in drugih institutov ZOR (npr. zastaranja ipd.).

Ob analizi 26. člena URS ugotovimo, da je takšnega jamstva države deležen vsakdo, torej ne le naš, marveč tudi tuj državljan in oseba brez državljanstva. Nadalje, med javnopravne osebe (državne organe, organe lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil), za katerih ravnanja je državi naloženo odškodninsko jamstvo, sodijo tudi Republiški območni in pokrajinski štab za teritorialno obrambo (TO, drugi in tretji odstavek 46. člena v času obravnavanega dogodka veljavnega zakona o obrambi in zaščiti, Uradni list RS št. 15/91 - ZOZ) in organi za notranje zadeve (ONZ), ki so sodelovali v dogajanju.

Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu URS je bistveno dognati, ali gre za protipravno ravnanje omenjenih oseb in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Prvo postavko ta ustavna določba naravnost predpisuje, druga pa se razkriva kot nujen element takšnega odškodninskega delikta, ki naj bi bil sankcioniran z odškodninsko odgovornostjo povzročitelja škode.

V zvezi s prvo postavko je mogoče sklepati, da so organi TO oziroma ONZ protipravno ravnali, ko so odredili tožniku, da se s tovornjakom vključi v barikado. To ravnanje sicer še ni neposredno pripeljalo do škode, se pa pojavi kot začetno, sprožilno dejanje. Zakon je sicer predpisoval, da morajo dajati na voljo svoja vozila poleg društev in organizacij tudi posamezniki, vendar je to materialno dolžnost nalagal le našim državljanom (6. člen ZOZ), kar je logično, saj pri uresničevanju obrambe in zaščite lahko daje pravice in nalaga dolžnosti le našim državljanom (glej II. poglavje ZOZ!). Tožnik je bil tuj državljan in tovornjak je bil tuje registracije, last tuje pravne osebe.

Če pa so uradne osebe že izdale tak ukaz (lahko bi šlo za ravnanje v skrajni sili), pa ne bi smele odrediti, da tožnik kot tuj državljan še naprej upravlja vozilo (ob uvrščanju v barikado in prevrščanju v njej), marveč bi morali zahtevati ključ, za tožnika pa poskrbeti, da bi se umaknil na varno (kot se je to zgodilo pozneje, vendar šele po napadu letal). Kot tujcu, ki se je znašel pri nas le na prehodu čez našo državo, bi namreč morala biti zagotovljena prevoz in nastanitev na varnem kraju, če mu je bilo že zadržano vozilo. Nikakor pa ga ne bi smeli izpostaviti neposredni nevarnosti. V tej zvezi kaže opozoriti na (dne 12.8.1949 sprejeto in veljavno v naši državi tudi v času obravnavanega dogodka - prvi odstavek 3. člena UZITUL) Ženevsko konvencijo o zaščiti civilnih oseb med vojno (Uradni vestnik Prezidija ljudske skupščine FLRJ št. 6/1950). Ta konvencija namreč ščiti tudi osebe, ki pridejo med spopadom v kateremkoli trenutku in kakorkoli pod oblast ene izmed strani v spopadu, katerih državljani niso (prvi odstavek 4. člena konvencije). Takšna oseba se ne sme uporabiti za to, da bi s svojo navzočnostjo zavarovala določene kraje ali območja pred vojnimi operacijami (28. člen konvencije). Ob ugotovljenem dogajanju se spričo določb te konvencije najmanj kot vprašljiva pojavi korektnost ravnanja TO oziroma ONZ, ko so tožnika uporabili za uvrščanje in prevrščanje tovornjaka, da bi s tem zavarovali ali preprečili napredovanje sovražne vojske.

Revizija s trditvijo, da letalski napad ni bil predviden niti pričakovan (tožniku pa revizija pripisuje, da bi se moral in mogel zavedati resnosti položaja v zvezi z varnostjo njegovega življenja) in da zato tožeča stranka ni mogla ničesar storiti, da bi odvrnila škodo - terja naslednje opozorilo: Kolikor bi v trenutku škodnega dogodka - ko je, kakor je splošno znano, jugoslovanska vojska že dala jasno vedeti, da bo ostro nastopila proti naši državi - za obrambo naše države zadolženi organi zares ocenjevali položaj tako, kot v pravkar povzetem razlaga revizija (in torej ne bi šlo le za nestrokovno razmišljanje vlagatelja revizije, kar se zdi prav mogoče!) - bi to pomenilo hudo opustitev, ravnanje, ki ne bi bilo v skladu s predpisi o varovanju državne integritete. Šlo bi torej, v jeziku odškodninskega prava, za protipravno ravnanje.

Podana je tudi vzročna zveza. Tožniku škode res ni neposredno povzročila oseba ali organ, ki opravlja dejavnost ali službo, kot se izraža 26. člen URS, vendar je bilo ravnanje TO oziroma ONZ naravnano tako, da se s tovornjaki postavi barikada v obrambni funkciji proti napredovanju sovražnika in v ta namen je bil uporabljen tožnik. Po normalnem teku stvari je bilo pričakovati, da bo sovražnik skušal razbiti barikado na kakršenkoli način, ne le s kopensko vojsko, marveč tudi z letali, in da bo tako prišlo do škode na stvareh in ljudeh. Tako je vsekakor mogoče pripisati ravnanju uradnih oseb predvidljivo posledico - tožnikovo poškodbo. Noben dogodek se ni "vrinil" v potek, razvoj dogajanj, da bi bilo mogoče govoriti o pretrgani vzročni zvezi.

Po povedanem se pokaže, da so podani vsi potrebni elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 26. členu URS. Z opisanimi ugotovitvami je že v marsičem odgovorjeno na revizijske trditve. Da bi tožena stranka v danem trenutku storila vse, kar je bilo mogoče, po vsem povedanem ne drži. Predvsem pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in celo z dokazi, ki jih je ponudila tožena stranka, trditev, da tožnik ni nihče zadrževal, saj je moral zjutraj prestaviti svoj tovornjak. Tako ni nič "nenaravno", da se je nahajal v bližini tovornjaka, ki ga je moral sam prestavljati. Revizija večkrat zabrede v protislovja, ko pripisuje tožniku, kaj vse bi moral pričakovati, "ker je šlo za skrajno resno situacijo", zase pa trdi, da letalskega napada ni pričakovala (tudi streljanje iz oklepnih vozil bi lahko bilo usodno za navzoče voznike tovornjakov). Revizija neprimerno prikazuje, kot da je bil tožnik edini, ki se ni umaknil s kraja vojaških operacij, ko pa celo iz dokaznega gradiva tožene stranke sledi (pa tudi splošno znano je to dejstvo), da je bilo med vozniki tovornjakov več žrtev in med temi tudi nekaj smrtnih primerov.

Končno je tudi neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moralo biti razmerje soodgovornosti pravdnih strank drugače razporejeno. Tožniku ni mogoče očitati nič drugega, kot da se v položaju, v katerega je bil potisnjen, ni sam umaknil peš dlje od barikade. Ob uvodoma omenjeni posebni odgovornosti države za protipravno ravnanje svojih organov, pri čemer je ta odgovornost po svojih lastnostih objektivne narave (ne v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR) in ob opisanem krivdnem ravnanju tožnika, je na nižjih stopnjah sojenja opredeljeno razmerje odgovornosti v skladu z zakonskim predpisom o deljeni odgovornosti (prvi odstavek 192. člena ZOR in ne spričo uvodno danih pojasnil po tretjem odstavku 177. člena ZOR).

Nobeni revizijski trditvi potemtakem ni mogoče pritrditi. Z vidika uradnega preizkusa glede pravilne uporabe materialnega prava, kar zadeva višino pravnomočno prisojenih odškodninskih zneskov, revizijsko sodišče ni ugotovilo kakšne nepravilnosti. Končno tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člena ZPP).