Jedro

Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo vlagatelja - sedanjega tožnika za priznanje statusa bivšega političnega preganjanca na podlagi Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05). Tožena stranka v obrazložitvi svojega sklepa navaja, da je vlagatelj v svoji zahtevi uveljavljal status bivšega političnega preganjanca. Komisija je na svoji 327. seji njegovo zahtevo v celoti zavrgla. Zakon o popravi krivic namreč ureja status bivšega političnega zapornika in status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, katera se priznata osebam, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli pravne države zaradi razrednih, ideoloških ali političnih razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti oziroma so bile iz navedenih razlogov obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena. Tožena stranka še obrazlaga, da je komisija svojo odločitev sprejela na podlagi 15. in 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s 5. odstavkom 10. člena Zakona o popravi krivic.

Tožnik se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja. Pojasnjuje, da je dne 31. 12. 2004 pri toženi stranki vložil predlog za priznanje statusa političnega preganjanca ter da "omenjeni organ sproži pri pristojnem sodišču postopke za odpravo nasilništva potom ustrežljivih sodnikov, ki naj bi tožečo stranko moralno-politično prevzgojili". Meni, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, s tem pa je zmotno uporabila materialno pravo. Kljub predlogu tožeče stranke ni izvedla postopka v skladu z Zakonom o upravnem postopku in je zmotno zaključila, da tožeča stranka ni bila v zakonsko določenem času obsojena v sodnem postopku v nasprotju z načeli pravne države. Pojasnjuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi izmišljenih disciplinskih kršitev posameznikov. Sodniki, ki so obravnavali omenjeno zadevo, so ali podlegli političnim pritiskom ali so bili politični sodniki (izvoljeni na podlagi moralno-politične primernosti) oziroma so bili nemoralni. Z neizvedbo upravnega postopka je bila tožniku kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja, saj v postopku ni mogel navajati za odločitev bistvenih in odločilnih dejstev. Zato predlaga, naj se ugotovi, da mu je bila v omenjenem postopku kršena pravica do obrambe, do poštenega sojenja in do sojenja v razumnem roku. Sklep tožene stranke pa naj se spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke za priznanje statusa političnega preganjanca ugodi in da se mu priznajo vse iz tega statusa izhajajoče pravice.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo z vlogo z dne 27. 1. 2006. Na predlog tožnika je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožnik povedal, da je pri toženi stranki uveljavljal položaj političnega preganjanca in ne političnega zapornika. Zato mu tudi ni razumljiva odločitev komisije, ki je obrazložena, kot da bi uveljavljal položaj bivšega političnega zapornika. Dejstvo je, da ni bil nikoli zaprt, da pa je bil v postopkih pred Sodiščem združenega dela zaradi političnih razlogov obravnavan diskriminatorno. Meni, da komisiji očitno ni bilo jasno, kaj je predmet zahteve in kolikor ji to ni bilo jasno, bi tožnika morala pozvati, da se vsebina zahteve pojasni.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato sledilo utemeljitvi sklepa tožene stranke na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Ni sporno, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal položaj političnega preganjanca zaradi po njegovem diskriminatornega obravnavanja pred Sodiščem združenega dela, ter da nikoli ni bil politični zapornik. Ne moreta pa se stranki dogovoriti, ali lahko tožnik tak svoj zahtevek na podlagi Zakona o popravi krivic pri toženi stranki sploh uveljavlja.

Kot je tožena stranka poudarila v svoji odločbi in kar tudi ne more biti sporno, Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati. Zato je tožena stranka storila prav, ko je tožnikovo vlogo zavrgla iz razloga po 129. členu ZUP in 10. členu Zakona o popravi krivic, to je iz razloga, ker tožnik ni upravičena oseba po relevantnem zakonu, saj nesporno ni ne bivši politični zapornik, niti svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Do vsebinskega obravnavanja zadeve torej utemeljeno ni prišlo. Posledično iz tega razloga tožniku tudi ni mogla biti kršena pravica do obrambe, poštenega sojenja in do sojenja v razumnem roku. Tožnik namreč na predlagani pravni podlagi statusa političnega preganjanca v nobenem primeru ne more uveljavljati.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj.

Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je odpadel. Tožnik glede na to, da s tožbo v tem upravnem sporu ni uspel, do njih ni upravičen, tožena stranka pa jih ni zaznamovala.