Jedro

Tožnik je bil kot starejši delavec varovana kategorija po 114. členu ZDR. Tožena stranka je tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ni ravnala v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR, saj pisno soglasje k odpovedi s strani tožnika ni bilo podano. Tudi, če bi se tožnik ustno strinjal z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa to ne zadošča, ker je v ZDR izrecno predpisano pisno soglasje delavca prav zaradi posledic, ki jih takšno soglasje za delavca, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, ima (pri čemer je bistvena zlasti izguba pravice do nadomestila za čas brezposelnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožeča stranka prejela dne 23. 9. 2012, nezakonita, ter da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, št. ..., ni prenehala veljati in še vedno velja (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas od 24. 10. 2012 do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati plače (pravilno: nadomestilo plače), ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke in izplačati neto plačo (pravilno: nadomestilo plače), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II. točka izreka sodbe); - odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti stroške postopka v višini 1.125,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih procesnih kršitev ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni soglašal z odpovedjo. Materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi je določba 1. odstavka 114. člena ZDR, po kateri delodajalec starejšemu delavcu brez pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen v z zakonom predpisanih primerih, ki pa v konkretnem primeru ne pridejo v poštev. Obvestilo o nameravani odpovedi je toženec (pravilno: tožnik) podpisal 10. 8. 2012, dne 23. 9. 2012 pa mu je bila vročena odpoved iz poslovnih razlogov. Čeprav iz listin izhaja drugače, tožnik neresnično trdi, da mu je bilo tudi obvestilo o nameravani odpovedi vročeno 23. 9. 2012, skupaj z odpovedjo. Sodišče pa se v obrazložitvi sodbe do tega ni opredelilo. Tudi ni res, da tožnik ni soglašal z odpovedjo, saj tega ne izkazuje niti pisna izjava priče A.A. niti listina – odpoved, zakon pa tudi ne določa, na kakšen način mora biti podano pisno soglasje delavca k odpovedi. Tožnik je, potem ko se je seznanil z njuno vsebino, s podpisom obvestila o nameravani odpovedi in kasneje s podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi soglašal z odpovedjo. O tem, da podpis toženca (pravilno: tožnika) predstavlja soglasje, bi se moralo sodišče prepričati s predlaganim zaslišanjem in eventualnim soočenjem strank in tudi z zaslišanjem priče A.A.. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Trditev toženca, da zgolj podpis delavca na odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni soglasje, je dejansko in materialno pravno zmotna. Pisno soglasje pomeni, da mora biti podana pisna izjava, ki nedvoumno izraža soglasje delavca. Tudi če bi se tožnik ustno strinjal z odpovedjo, pa se ni, to ne zadostuje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi pavšalno zatrjevanih.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi z navedbami, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do domnevno neresničnih trditev tožnika, da mu je bilo obvestilo o nameravani odpovedi vročeno dne 23. 9. 2012, torej istega dne kot sama odpoved. Vprašanje, kdaj je bilo tožniku vročeno predhodno obvestilo, ni bistveno za zakonitost odpovedi, zlasti ne v obravnavanem primeru. Sodba sodišča prve stopnje je sicer ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo določb ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo tudi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov (ki so sicer razvidni iz spisa). Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, niti absolutna niti relativna po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki jo pritožba le pavšalno uveljavlja. Če sodišče zavrne izvedbo predlaganih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ima to lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. ZDR v 114. členu določa posebno pravno varstvo pred odpovedjo za starejše delavce, pri čemer delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine (1. odstavek), varstvo po prejšnjem odstavku pa ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona ali v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.

Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovitvi, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev o tem, da je varovana kategorija po 114. členu ZDR, kar izhaja tudi iz obvestila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba B. z dne 4. 10. 2012, s katerim je bil tožnik pozvan na dopolnitev vloge za priznanje pravice do denarnega nadomestila (A 2), presojalo le vprašanje, ali je bilo pisno soglasje k odpovedi s strani tožnika podano ali ne. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti soglasje delavca pisno, ter s presojo, da v obravnavanem primeru glede na vsebino obvestila o nameravani odpovedi in same odpovedi ni mogoče šteti, da bi bilo soglasje delavca k odpovedi podano že s samim podpisom tožnika na navedenih listinah. Niti v odpovedi niti v obvestilu ni zapisano ničesar o soglasju varovanega starejšega delavca k odpovedi, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da niti ni smiselno mogoče šteti, da bi s podpisom odpovedi oz. obvestila tožnik podal soglasje k odpovedi. Podpis delavca je le potrditev, da mu je bila odpoved vročena in ga ni mogoče razlagati drugače, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Četudi bi se tožnik ustno strinjal z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa to ne zadošča, ker je v ZDR izrecno predpisano pisno soglasje delavca prav zaradi posledic, ki jih takšno soglasje za delavca, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, ima (pri čemer je bistvena zlasti izguba pravice do nadomestila za čas brezposelnosti). Prav iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje direktorja tožene stranke, saj ta dokaz za odločbo ni pomemben.

Tožena stranka je torej tožeči stranki nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni ravnala v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR, ko je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku ugodilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.