Jedro

Ni bilo upoštevano dejstvo, da je po določbah Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Borovnica, na katerega se sklicuje tožnik, na območjih poselitve, kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali rekonstruira javna kanalizacija, priključitev stavbe ali preureditev obstoječega priključka stavbe na javno kanalizacijo, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, obvezna. To po presoji sodišča pomeni, da ima prav tudi, ko trdi, da bi brez priključitve lokal, ki se nahaja v nepremičnini, ne smel več obratovati in da bi torej nepremičnina izgubila uporabno vrednost. Zato ima po presoji sodišča prav tudi, ko trdi, da se z že omenjenimi deli ohranja uporabna vrednost nepremičnine in da torej že gramatikalna razlaga citirane določbe ZDoh-2 ne potrjuje stališča davčnih organov. Bistveno je namreč, da gre za ohranjanje uporabne vrednosti, in to z deli, ki sodijo v okvir vzdrževanja nepremičnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42140-1299/2016-1 (08-222-09) z dne 30. 8. 2016 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku od dohodka iz oddajanja premoženja v najem v višini 4 840,00 EUR, doseženega v letu 2015: v prvem odstavku izreka priznal dejanske stroške vzdrževanja, ki jih je tožnik uveljavljal v napovedi, v višini 799,75 EUR in ugotovil davčno osnovo 4 040,25 EUR, od katere se odmeri dohodnina po stopnji 25% v višini 1 010,06 EUR; v drugem odstavku izreka odločil, da se tožniku stroški, ki jih je uveljavljal v napovedi v višini 1 197,11 EUR, ne priznajo; ter v tretjem odstavku ugotovil, da znaša poračun med davčnim odtegljajem v višini 1 089,00 EUR in odmerjenim zneskom dohodnine 78,94 EUR in da se tožniku navedeni znesek vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik na podlagi prvega odstavka 329.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil zahtevek, s katerim je uveljavljal dejanske stroške vzdrževanja ter predložil dokazila v tej zvezi. Tako je predložil račun A.A. za strošek pregleda kanalizacijskega priključka v znesku 71,01 EUR, račun B. za priklop na javno kanalizacijo v znesku 1 126,10 EUR ter račun C.C. s.p. za stroške struganja, beljenja in kitanja v znesku 799,75 EUR. Tožniku je davčni organ priznal stroške v višini 799,75 EUR, v ostalem pa mu stroškov po predloženih računih ni priznal iz razloga, ker ne gre za stroške, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, in se mu zato v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki se citirajo v nadaljevanju obrazložitve, odmeri dohodnina tako, kot sledi iz izreka.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo določbo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil ter pritrdil odločitvi prve stopnje. Ker iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, iz katerih tožniku niso bili priznani vsi stroški, je obrazložitev prve stopnje dopolnil s svojimi razlogi. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 77. člena ZDoh-2 ter poudari, da gre pri stroških vzdrževanja, ki jih zavezanec lahko uveljavlja namesto normiranih stroškov, za tiste oziroma takšne stroške, ki ohranjajo vrednost premoženja in ne tudi za stroške, ki jih investitor lahko uvršča med investicije v uporabno vrednost premoženja, vendar ne z namenom vzdrževanja premoženja, ampak z namenom vzpostavljanja pogojev za oddajo nepremičnine v najem oziroma izboljšave uporabne vrednosti premoženja. Zato šteje za logično postopanje tožnika oziroma investitorja, da z obnovo nepremičnine želi povečati njeno vrednost, oziroma izboljšati način uporabe ter ga prilagoditi novim tehnologijam. Vendar pa ni namen zakonodajalca v tem, da se osnova za odmero davka znižuje iz naslova vseh investicij v nepremičnino, temveč zgolj tistih, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja. Pri tem si davčni organ pomaga z definicijo vzdrževalnih del po predpisih gradbene stroke, ki loči med vzdrževalnimi deli in med obnovo nepremičnine v smislu poseganja v konstrukcijo objekta in spreminjanje zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza objekta. Redna vzdrževalna dela tako pomenijo izvedbo manjših popravil in del na objektu ali v prostorih, kot so pleskanje, popravilo vrat, oken, zamenjava tal, stavbnega pohištva ipd., investicijska vzdrževalna dela pa pomenijo izvedbo popravil, gradbenih in obrtniških ter inštalacijskih del ter izboljšav, s katerimi se (tudi) ne posega v konstrukcijo, zmogljivost, velikost, namembnost, zunanji videz objekta, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo izboljšave. Pri čemer je davčni predpis vsebinsko bolj primerljiv s pojmom rednih vzdrževalnih del, kot pa investicijskih. Zato po presoji druge stopnje davčni organ pri odločanju utemeljeno ni upošteval dejanskih stroškov pregleda kanalizacijskega priključka in stroškov priklopa na javno kanalizacijo, saj gre za stroške gradnje komunalne opreme, s katero se šele omogoča oddajanje nepremičnine v najem in zato ne gre za strošek iz naslova vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja po ZDoh-2. Komunalna oprema je del investicije v nepremičnino in je zato davčni organ ravnal pravilno, ko navedenih stroškov ni priznal pri znižanju davčne osnove.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da izpodbijana odločitev nima podlage v materialnem predpisu. V nepremičnini D. 19 od leta 1990 obratuje gostinski lokal. Po izgradnji kanalizacijskega omrežja je morala biti zasuta greznica in izveden priključek na omrežje. Brez priključitve lokal ne bi smel več obratovati in nepremičnina bi izgubila uporabno vrednost, kar pomeni izgubo najmanj enega delovnega mesta, prenehanje najemnega razmerja, izpad davka, plačila NUSZ ter prenehanje dejavnosti za potrebe lokalnega prebivalstva. Stališče davčnih organov je v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se, še posebej v starejših objektih, ohranja uporabna vrednost, kar izhaja že iz besedila predpisa, ki ne potrjuje stališča davčnih organov. Ekonomsko gledano pa so davčne olajšave med najpomembnejšimi spodbudami za gospodarsko rast. Zmotna je tudi navedba, da je priključitev šele pogoj za obratovanje. Nasprotno, obratovanje je potekalo že 25 let, brez priključka pa ne bi bilo več mogoče. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem (prvi odstavek 75. člena ZDoh-2), davčna osnova pa je dohodek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10% od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem (prvi odstavek 77. člena ZDoh-2).

8. Ne glede na citirani prvi odstavek 77. člena pa lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov (drugi odstavek 77. člena ZDoh-2).

9. V konkretnem primeru je tožnik v postopku odmere davka od dohodka, doseženega z oddajanjem nepremičnine na naslovu D. 19, namesto normiranih stroškov uveljavljal dejanske stroške iz citiranega drugega odstavka 77. člena. Sporni so stroški priklopa na javno kanalizacijo v znesku 1 126,10 EUR in pregleda kanalizacijskega priključka v znesku 71,01 EUR, ki tožniku v odmernem postopku niso bili priznani.

10. Pri tem ni spora o tem, da gre za stroške, ki so nastali tožniku v času oddajanja premoženja - nepremičnine v najem niti ni spora o tem, da je tožnik omenjene stroške plačal sam ter da je v tej zvezi predložil račune. Sporno je, ali gre za stroške vzdrževanja nepremičnine in to takšne, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja. V tem pogledu pa po presoji sodišča niso bili s strani davčnih organov upoštevani vsi vidiki zaračunanih in plačanih del, na katere tožnik opozarja v tožbi in pred tem že v pritožbi. Predvsem ni bilo upoštevano dejstvo, da je po določbah Odloka1, na katerega se sklicuje tožnik, na območjih poselitve (v občini Borovnica), kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali rekonstruira javna kanalizacija, priključitev stavbe ali preureditev obstoječega priključka stavbe na javno kanalizacijo, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, obvezna. Priključitev ni obvezna samo v primerih, ki so posebej navedeni v istem, 13. členu Odloka, pri čemer se za konkretni primer ne ugotavlja, da bi šlo za takšen primer, oziroma tožnik celo izrecno trdi, da je moral zasuti greznico in izvesti priključek na kanalizacijsko omrežje. To pa po presoji sodišča pomeni, da ima prav tudi, ko trdi, da bi brez priključitve lokal, ki se nahaja v nepremičnini, ne smel več obratovati in da bi torej nepremičnina izgubila uporabno vrednost. Zato ima po presoji sodišča prav tudi, ko trdi, da se z že omenjenimi deli ohranja uporabna vrednost nepremičnine in da torej že gramatikalna razlaga citirane določbe ZDoh-2 ne potrjuje stališča davčnih organov. Bistveno je namreč, da gre za ohranjanje uporabne vrednosti, in to z deli, ki sodijo v okvir vzdrževanja nepremičnine. Med vzdrževalna dela pa po predpisih o graditvi objektov, ki jih pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe uporabi davčni organ druge stopnje, sodijo tako redna vzdrževalna dela kot tudi investicijska vzdrževalna dela in zato po presoji sodišča ni podlage za posplošeno stališče druge stopnje, po katerem je davčni predpis oziroma opredelitev dejanskih stroškov vzdrževanja vsebinsko bolj primerljiva z gradbenim pojmom rednih vzdrževalnih del kot pa investicijskega vzdrževanja. Da bi ne šlo za stroške vzdrževanja sploh, oziroma da bi šlo v konkretnem primeru za investicijo, pa iz razlogov, ki jih vsebuje odločba druge stopnje, niti ne izhaja.

11. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v skladu s pravnim mnenjem sodišča v zadevi ponovno odloči. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 1 Gre za Odlok Občine Borovnica o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Borovnica, Uradni list RS, št. 40/2014 z dne 3. 6. 2014.