Jedro

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in z njim povezanega Odloka, čeprav ta kot ločnico odplačnosti prav tako postavi pri 30 % vrednosti nepremičnin, saj ta določa vrednosti zemljišč za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije in glede na njihove sedanje vrednosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev (so)lastninske pravice na več nepremičninah. Sklicevala se je na lastninjenje po določbah Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Pri spornih nepremičninah, ki so vse kmetijska zemljišča, je bila vknjižena družbena lastnina, imetnik pravice uporabe na njih pa tožena stranka, ki jih je (oziroma zanjo njen pravni prednik) pridobila s pogodbami.

2. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbi 14. in 16. člena ZSKZ, saj toženka ob uveljavitvi ZZad ni bila organizirana kot zadruga, pač pa kot temeljna organizacija kooperantov, ter na njegovi podlagi sprejeto Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo). Neodplačnost pridobitve (v smislu pogodbeno določene cene, nižje od 30 % njihove resnične vrednosti) je ugotovilo s pomočjo postavljene izvedenke, ki se je pri tem oprla na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). V delu, v katerem je tožnica tožbo umaknila, je postopek ustavilo, v preostalem pa je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni izjavilo o njeni pritožbeni navedbi, da je izračun odplačnosti, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, izdelan glede na današnje tržne cene, po Navodilu pa se odplačnost presoja po takratnih vrednostih. Opozarja, da sta sedanja tržna cena in takratna cena popolnoma različni vrednosti, zato današnje ni dopustno uporabiti. Pritožbeno sodišče se po njeni oceni ni opredelilo tudi do njenih drugih pritožbenih razlogov. Opozarja, da podzakonski akt ne more biti podlaga za poseg v njeno lastninsko pravico oziroma za kriterij odplačnosti. To je po njeni oceni lahko le zakon, vsako plačilo pa pomeni odplačnost. Trdi, da je vse nepremičnine kupila za sporazumno določeno kupnino. Izpodbijana odločba po njenem mnenju nasprotuje tudi ustavnim določbam o varstvu lastninske pravice in prepovedi povratne veljave, saj je bila v trenutku uveljavitve Navodila že preoblikovana v zadrugo, njeno premoženje pa v zadružno, kar izključuje uporabo določb o družbeni lastnini. Meni, da ji noben predpis ni nalagal lastninjenja, uporabljen judikat Vrhovnega sodišča II Ips 166/2006 pa ni primerljiv glede vprašanja, s katero metodo se ugotovi takratna vrednost zemljišč. Ker te sodišče ni ugotovilo, se sodba po njeni oceni ne da preizkusiti. Opozarja, da uporaba Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni na mestu in da sodišče ni postavilo novega izvedenca in ni zaslišalo priče A., s čimer jo je prikrajšalo za enako varstvo pravic. Po njeni oceni pa tudi ni izkazana povezava med Temeljnim zakonom o izkoriščanju kmetijskega zemljišča s konkretnimi pravnimi posli. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revident mora zato vsak očitek ustrezno obrazložiti, sicer ga ne more preizkusiti.

8. Revidentka svojega bremena po večini ni zmogla glede očitanih procesnih kršitev. V prvi vrsti velja to za opustitev postavitve novega izvedenca in zaslišanja priče A., s čimer naj bi jo sodišči nižjih stopenj prikrajšali za enako varstvo pravic. Pri tem niti ne zatrjuje zakonskih pogojev za postavitev novega izvedenca,(1) pa tudi ne pove, v potrditev katerih trditev je predlagala zaslišanje priče A..(2) Revizijsko sodišče ob takšnih splošnih očitkih ne more zaključiti, da so bili ti dokazi potrebni in primerni,(3) kar bi omogočilo sklep o podani kršitvi. Prav tako so večinoma splošni njeni očitki pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe. Dovolj konkretizirano izpostavi le očitek o napačni metodi izračuna vrednosti spornih nepremičnin. Izpodbijana sodba pa razloge o pravilnosti izračunane vrednosti ima. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo ugotavljanju vrednosti po Odloku. Ali so ti razlogi pravilni, je stvar pravilne uporabe materialnega prava, o kateri se bo revizijsko sodišče izreklo v nadaljevanju. Na ravni splošnega je ostal tudi revizijski očitek nezmožnosti preizkusa izpodbijane sodbe, ki ga revidentka prav tako veže le na pravilno uporabo materialnega prava - metodo vrednotenja spornih nepremičnin.

9. Zmotno revidentka zastopa tudi stališče, da sporne nepremičnine niso bile več družbena lastnina in s tem podvržene lastninjenju, ker se je sama že preoblikovala v zadrugo. Že pravzaprav protislovno hkrati trdi, da ji predpisi niso narekovali lastninjenja (če nepremičnine ne bi bile v družbeni lastnini, bi bilo odveč govoriti o lastninjenju). Ne ponudi pa tudi ustrezne podlage, da nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ niso bile v družbeni lastnini. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je namreč do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine. Če s temi očitki meni, da so bile že prej olastninjene z ZZad, ji revizijsko sodišče pojasnjuje, da ob njegovi uveljavitvi glede na ugotovljeno še ni bila zadruga. Ker kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih do uveljavitve ZZad zadruge pridobile neodplačno, prav tako niso postale njihova last, pač pa last Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad), je njeno sklicevanje na preoblikovanje v zadrugo tudi brez odločilnega pomena. Neutemeljeno se toženka sklicuje tudi na poseg v njeno ustavno zagotovljeno lastninsko pravico in prepoved retroaktivne veljave. Ker je lastnika določil zakon (in ne Navodilo), ki velja le od uveljavitve dalje, slednje že zato ni. Sporne nepremičnine pa tudi niso bile v njeni lasti, temveč je imela na njih toženka le pravico uporabe. Zato lastninjenje ni poseglo v njeno lastninsko pravico, temveč le v njeno pravico uporabe. O tem, da ne gre za nedopusten razlaščujoč poseg, se je v odločbi U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, oprti na odločbo U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, izreklo že Ustavno sodišče.(4)

10. Po 14. členu ZSKZ so tako z dnem uveljavitve tega zakona postale last Republike Slovenije oziroma občin nepremičnine, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Zmotno je tudi toženkino nadaljnje zavzemanje za razlago, da vsako plačilo kupnine, določeno v pogodbi, ki ji pripisuje sporazumnost, pomeni odplačnost. Podrobneje neodplačne pridobitve zakon sicer ne definira, določa pa še, da so se te nepremičnine prenesle na sklad oziroma na občino po stanju ob uveljavitvi tega zakona. Prenos nepremičnin (pridobljenih s tem in drugimi zakoni) je zakon vezal na podzakonski predpis - Navodilo (sedmi odstavek 16. člena ZSKZ). Ta med drugim določa tudi kriterije za razmejitev med odplačnostjo in neodplačnostjo, ki jo pri nepremičninah, za katere je bilo sicer plačano določeno nadomestilo, neizpodbitno postavi pri 30 % vrednosti nepremičnine.(5) S tem sledi ostalim predpisom, ki stremijo k odpravi krivic in prehodu v nov družbeno ekonomski sistem. Tudi po oceni revizijskega sodišča pravilo, da odplačnost pomeni šele 30 % resnične vrednosti nepremičnine, ni nerazumno ter je v skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakoni.(6) Zato ne vidi razloga, da bi odklonilo njegovo uporabo.(7)

11. Navodilo določa tudi pravilo, po katerem sodišče preveri, ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine. To se ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti (drugi odstavek 5. člena Navodila). Utemeljena so toženkina opozorila, da uporaba Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in z njim povezanega Odloka, čeprav ta kot ločnico odplačnosti prav tako postavi pri 30 % vrednosti nepremičnin, ni na mestu.(8) Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. V njem je uveljavljeno temeljno pravilo za določanje vrednosti podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Pri izračunu vrednosti po Odloku tako ne pridejo do izraza vrednosti, ki veljajo za razmejevanje med odplačnostjo in neodplačnostjo po drugem odstavku 5. člena Navodila. Predmet tega postopka namreč ni denacionalizacija, ampak lastninjenje. Zanj je odločilna zgolj odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino.(9) Zato vrednotenja po Odloku ni mogoče uporabiti niti za nepremičnino 604, k. o. ..., ki je bila pridobljena z arondacijo na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej na podlagi predpisov o podržavljenju.

12. Odločitev sodišč nižjih stopenj temelji na izračunu izvedenke, ki ga je opravila glede na vrednosti, določene v Odloku, in s tem na napačnem izhodišču. Zaradi zmotnega izhodišča je ostalo dejansko stanje glede vrednosti spornih nepremičnin v času sklenjenih pogodb, ki bi ob primerjavi s plačanimi kupninami omogočila sklep o (ne)odplačni pridobitvi, nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). To naj ponovno presodi odplačnost glede na vrednosti, ki veljajo za razmejevanje med odplačnostjo in neodplačnostjo po drugem odstavku 5. člena Navodila, torej s primerjavo med plačano kupnino in takratnimi prometnimi vrednostmi nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

13. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP).

(2) Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča (236. člen ZPP).

(3) Sodišče v skladu z načelom procesne ekonomije ne izvaja dokazov, ki niso potrebni, ker je dejstvo že dokazano, niso relevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilo, ali niso primerni, primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 148/2009. (4) Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2015. (5) Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se po določbah njegovega prvega odstavka 5. člena štejejo tudi nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti in druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine (4. in 9. točka).

(6) Tudi sporazumno določena cena v pogodbah prirejenih subjektov po civilnem pravu ni vedno veljavna vrednost nepremičnine. Primerjaj institut ničnosti zaradi oderuške pogodbe (119. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), in institut izpodbijanja zaradi čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ).

(7) Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 245/2014 in v njej izpostavljene odločbe.

(8) Enako odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 250/2012, II Ips 245/2014, ... Nasprotnega pravila ne postavljajo s strani pritožbenega sodišča citirane odločbe, zlasti ne odločbi II Ips 166/2006, ki presoja odplačnost glede na takratne vrednosti nepremičnin, torej po Navodilu, in II Ips 393/2003, ki presoja upravičenost do vrnitve nacionaliziranega premoženja upravičencu in se tak nanaša na drugo razmerje.

(9) Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 149/2013.