Jedro

Če tožena stranka zatrjuje, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke. Od obstoja legitimacije tožeče stranke je odvisna presoja (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Iz predložene pogodbe namreč ne izhaja, da bi bila na njeni podlagi tožeča stranka upravičena v svojem imenu nastopati pred sodiščem za plačilo vtoževanih zneskov. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi terjatev na kak način prešla na tožečo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 7 Ig 228/96, z dne 14. 2. 1996, po katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati terjatev v višini 520.128,00 SIT z ustreznimi obrestmi ter izvršilne stroške v višini 5.500,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977). V pritožbi navaja, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, saj ni pri tožeči stranki ničesar naročila, niti ji ni tožena stranka ničesar dobavila, prav tako pa nista stranki sklenili nobene pogodbe. Tožeča stranka razen računov, ki jih je sama izdala, očitno ne razpolaga z nobeno naročilnico, dobavnico ali kakšno drugo listino, s katero bi lahko dokazovala obstoj poslovnega razmerja in utemeljenost zahtevka. Tožena stranka pa meni, da je bila dolžnost tožeče stranke, da dokaže obstoj poslovnega razmerja. Poleg tega sodišče ni upoštevalo v letu 1998 nad toženo stranko zaključenega postopka prisilne poravnave. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki je pojasnila, da je tožeča stranka servisna služba za inovatorje, preko katere le-ti sklepajo pogodbe za njihove storitve. Tako je v konkretnem primeru, dne 5. 6. 1991 sklenil pogodbo št. 2233/91 avtor B.E. s sodelavcem A.P. s toženo stranko kot naročnikom. Po tej pogodbi izstavi tožeča stranka za izvršeno delo avtorja račun, katerega je naročnik dolžan plačati avtorjem preko tožeče stranke na njen račun. Glede na takšno pogodbo in pooblastilo avtorjev ima tožeča stranka aktivno legitimacijo v tem sporu ter je bila v času trajanja te pogodbe upravičena toženi stranki izstaviti vtoževane račune. Tožeča stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, torej zatrjuje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v obravnavani zadevi. Iz pogodbe št. 2233/91 z dne 5. 6. 1991 (priloga A 9 v spisu) izhaja, da jo je sklenil avtor B.E. s sodelavcem A.P.. Naročnik (tožena stranka) se v pogodbi zavezuje, da bo plačal avtorju honorar s posredovanjem Zveze (na žiro račun Zveze). Iz pogodbe pa ni razvidno, da bi bila na njeni podlagi tožeča stranka upravičena v svojem imenu nastopati pred sodiščem za izterjavo honorarjev. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi terjatev na kak način prešla na tožečo stranko. Edina vloga tožeče stranke je torej razvidna iz omenjene pogodbe, njen položaj pa ni položaj posrednika v smislu določbe 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kot je v pogodbi laično navedeno), ampak gre očitno le za način, na katerega se honorarji nakazujejo. Če je bila tožeča stranka upravičena izdati račune za opravljeno delo avtorjev, je to samo po sebi še ne upravičuje v pravdnem postopku za izterjavo teh računov nastopati v svojem imenu, saj iz pogodbe št. 2233/91 izhaja, da sta upnika avtorja. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sicer zatrjuje, da ima pooblastilo avtorjev, vendar pa iz podatkov v spisu ter v izpodbijani sodbi takšnega pooblastila ni mogoče razbrati. Ker sodišče prve stopnje ni razjasnilo dejanskega stanja v zvezi s položajem tožeče stranke in v zvezi z njenim odnosom do inovatorjev B.E. in A.P., je bilo potrebno pritožbi ugoditi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena ZPP (1977) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku razčistilo dejansko stanje, tako da bo ugotovilo, kakšen je položaj tožeče stranke v odnosu do tožene stranke in inovatorjev ter nato ponovno odločilo o tožbenem zahtevku. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, bo moralo pri ponovni odločitvi tudi upoštevati določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).