Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razložitev zahtevka tožnice in navedbo dokumentacije, ki jo je toženka vpogledala v dokazne namene ter dejstva, ki izhajajo iz nje. Ne vsebuje pa konkretnega dejanskega stanja, ugotovljenega v ugotovitvenem postopku, pomembnega za zakonito in pravilno odločbo, dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, razlogov, ki so bili odločilni pri presoji dokazov in ocene, zakaj takšno dejansko stanje pomeni neizpolnitev pogoja iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. Sodišče zato zakonitosti odločbe ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 62242-4/2012/1 z dne 6. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine A. (EŠD …) na parc. št. 54 k.o. ….

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Vlogi je priložila projektno dokumentacijo oziroma idejno zasnovo za prenovo ljudskega vrta, ki jo je decembra 2011 izdelalo podjetje …, dopis Zavoda za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju Zavod) z dne 20. 2. 2012 in fotografije obstoječega stanja objekta. Toženka je ugotovila, da je obravnavani objekt registrirana enota kulturne dediščine A. (EŠD …), ki je del naselbinske dediščine B. (EŠD …) in ki se v prostorskem aktu lokalne skupnosti varuje kot stavbna dediščina. V skladu z merili in pogoji za varstvo kulturne dediščine odstranitev objekta praviloma ni dopustna, izjemoma je s soglasjem pristojne službe za spomeniško varstvo dopustna njegova nadomestitev, vendar pod pogojem, da se ohranijo značilnosti prvotne stavbe. Varstvo kulturne dediščine v občini Kranjska Gora je opredeljeno v strokovnih zasnovah varstva kulturne dediščine za območje občine Kranjska gora (ZVKDS, OE Kranj, februar 2008). Toženka je zaprosila Zavod za strokovno stališče v zvezi z odstranitvijo predmetnega objekta, Zavod pa je posredoval kulturnovarstvene pogoje z dne 15. 4. 2011, ki jih toženka podrobno povzame. Sklicuje se na ogled, ki sta ga opravila odgovorna konservatorka mag. C.C. in konservatorski svetovalec g. D.D. dne 8. 4. 2011 v postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev in povzame ugotovitve iz poročila o ogledu. Povzame ugotovitve, ki izhajajo iz ocene stabilnosti in statične presoje ter ocene stroškov, ki ju je tožnica v spis priložila 9. 5. 2012, sklicuje pa se tudi na negativno mnenje k odstranitvi objekta, ki ga je podala strokovna komisija po drugem odstavku 31. člena ZVKD-1 z dne 1. 6. 2012. Ugotavlja, da je na podlagi celotne dokumentacije in na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj mogoče zaključiti, da je predmetni objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki. Ker na podlagi navedenega ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo kulturnovarstvenega soglasja iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1, je tožničino zahtevo zavrnila.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pri ogledu, na katerega se sklicuje toženka, ni sodelovala, niti ji ni bila dana ta možnost. S tem je tožnica kršila 200. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), posledično pa tudi zapisnik o ogledu ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP. Poleg tega poročilo o ogledu z dne 13. 4. 2011 nima narave javne listine in ne more biti dokaz o poteku in vsebini postopka ter ni podlaga za ustrezno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi, kot lastnica pa tudi ni dovolila oprave tega procesnega dejanja.

Za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo pogojev po ZUP, kar podrobno utemelji. V zadevi izdaje kulturnovarstvenega soglasja za A. pa tudi ne gre za nujen ukrep v javnem interesu.

Tožnica je v predlogu za izdajo soglasja za odstranitev objekta zahtevala odstranitev objekta tudi na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZVKD-1, o čemer tožnica ni odločala oziroma odločila, do negativnega mnenja komisije, na katerega se sklicuje toženka, pa se ni imela možnosti opredeliti. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja tožnice iz 9. člena ZUP in bistveno kršena pravila upravnega postopka.

Zaključek toženke, da v zadevi ni izpolnjen prvi pogoj za izdajo kulturnovarstvenega soglasja iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 je arbitraren, saj je ugotovitev, da je predmetni objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki, ni argumentirana. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila tožnica ter na podlagi podatkov, ki jih je pridobila po 139. členu ZUP. Ker so bili kulturnovarstveni pogoji, katerih priloga je tudi poročilo o terenskem ogledu, izdani na zahtevo tožnice, je mogoče zaključiti, da je bila tožnica z vsemi dejstvi, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti, seznanjena. Ocenjuje, da je bilo mogoče dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla tožnica v svoji zahtevi in na podlagi strokovne pomoči Zavoda, uporabo katere predpisuje področni ZVKD-1. Sklicuje se na statično presojo, vključno z oceno stroškov, ki jo je pripravil …, v kateri so navedena potrebna obnovitvena dela, ki jih ocenjuje kot običajna in izvedljiva. Pritrjuje navedbi tožnice, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni šlo za nujni ukrep v javnem interesu, zato je uporaba 4. točke prvega odstavka in drugega odstavka 144. člena ZUP v obrazložitvi izpodbijane odločbe nepravilna. Kot neutemeljene in brezpredmetne zavrača očitke, da je bila tožnici kršena pravica do navzočnosti pri ogledu. Gre za ogled, ki je bil opravljen še pred začetkom predmetnega postopka, in sicer v postopku po 29. členu ZVKD-1 in po končanju katerega je tožnica imela možnost uveljavljati pravno sredstvo zoper morebitne nepravilnosti v postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev, vendar tega ni storila. Navaja razloge, zakaj uporaba instituta po četrtem odstavku 31. člena ZVKD-1 v predmetni zadevi ne pride v poštev. Se pa strinja s tožnico, da bi morala v odločbi pojasniti razloge, zakaj odstranitev kulturne dediščine z izravnalnimi ukrepi v njenem primeru ni mogoče. Mnenje komisije, na katerega se je sklicevala toženka, je neobvezujoče in zgolj posvetovalne narave. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica zaprosila za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za odstranitev objekta, ki je registrirana nepremična dediščina.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice, ker za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za odstranitev spornega objekta ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1, ki določa, da se lahko izda kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje odstranitev registrirane nepremične dediščine, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje. Ugotovila je namreč, da je sporni objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki.

Tožnica v tožbi med drugim smiselno navaja, da toženka svoje ugotovitve, da je predmetni objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki, ni obrazložila.

Po prvem odstavku 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razložitev zahtevka tožnice in navedbo dokumentacije, ki jo je toženka vpogledala v dokazne namene ter dejstva, ki izhajajo iz nje. Ne vsebuje pa konkretnega dejanskega stanja, ugotovljenega v ugotovitvenem postopku, pomembnega za zakonito in pravilno odločbo, dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, razlogov, ki so bili odločilni pri presoji dokazov in ocene, zakaj takšno dejansko stanje pomeni neizpolnitev pogoja iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala toženka za ugotovitev, da je mogoče dotrajanost spornega objekta odpraviti z običajnimi sredstvi navesti dokaze, na podlagi katerih ta njena ugotovitev temelji ter hkrati opraviti tudi presojo dokazov, ki jih je predložila tožnica, ne pa se zgolj pavšalno sklicevati na presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče zato zakonitosti odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče ob tem pripominja, da je predmet odločanja zahteva tožnice za izdajo soglasja za rušenje (celotnega) objekta, ki je skladno z zakonom pogojeno z nemožnostjo njegove sanacije dotrajanosti in poškodovanosti z običajnimi sredstvi, ne pa z njeno morebitno neracionalnostjo.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega dostavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do tožničine zahteve za odstranitev objekta z naložitvijo izravnalnih ukrepov (četrti odstavek 31. člena ZVKD-1). Sodišče še pripominja, da če bo ponovno odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, bo morala toženka upoštevati tudi pogoje, ki jih določa 144. člen ZUP za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku in jih v odločbi ustrezno utemeljiti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).