29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 526/2004 z dne 8. 9. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 65/99 z dne 27. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v gospodarskem sporu tožeče stranke), naj Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) sklene z njo pogodbo o odkupu terjatev poslov do Kube in ji izroči obveznice za odkup teh terjatev. Ugotovilo je, da Zakon o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Uradni list RS, št. 55/92 – v nadaljevanju ZOT) sicer ne določa roka, do katerega bi bila RS dolžna odkupiti terjatve, na katere se nanaša ta zakon, da pa Navodilo o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube in Ljudske republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Uradni list RS, št. 60/92 – v nadaljevanju Navodilo) določa prekluzivni rok (najkasneje do 28. 2. 1993) za predložitev dokumentacije Banki Slovenije. Presodilo je, da je pritožnica vložila tožbo po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki je začel teči 1. 3. 1993, zato je zaradi zastaranja izgubila pravico zahtevati izpolnitev. S tem se je strinjalo tudi Višje sodišče, ki je pritožbo pritožnice zavrnilo in ji pojasnilo, da RS v obravnavanem primeru nastopa kot civilnopravni udeleženec in ne kot javnopravni subjekt, ki bi imel poseben pogodbeni položaj, iz katerega bi izhajala nezastarljivost teh terjatev.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navedeni odločitvi očita, da je napačna, ker sodišče ne bi smelo uporabiti določb ZOR o zastaranju. Meni namreč, da njen zahtevek sploh ni zastarljiv, ker je javnopravnega značaja. Rok, določen v Navodilu, naj bi bil prekluziven le za predložitev dokumentacije, ne pa za sklenitev pogodbe z RS. Zato zastaralni rok ni mogel začeti teči 28. 2. 1993, kot naj bi to napačno ugotovilo sodišče. Sodišču očita, da je odločilo drugače, kot sicer odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Odločitev sodišča naj bi bila tudi v nasprotju z namenom ZOT in zato arbitrarna. Zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Pritožnica navaja tudi, da je tožbo vložila že pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in da je bila revizija po pravilih, ki so veljala v času vložitve tožbe, dopustna. To naj bi še posebej veljalo zato, ker stranka tudi nima možnosti, da bi med postopkom navedbo vrednosti spornega predmeta prilagodila tako, da bi ustrezala tudi zahtevam novega zakona. Meni, da novi zakon ne more posegati v njeno pridobljeno pravico do revizije in da je s tem kršena pravica iz 155. člena Ustave.

B.

3.Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno stališče, da je pritožničina terjatev zahtevati sklenitev pogodbe z RS za odkup terjatev do Kube zastarala. Pritožnica sodiščema očita, da sta s tem stališčem kršili pravico iz 22. člena Ustave. Vendar je očitek neutemeljen. Višje sodišče je pritožnici pojasnilo, da je njeno stališče o nezastarljivosti terjatve zmotno. Pojasnilo ji je tudi, da kljub temu, da ZOT ustvarja kontrahirno dolžnost za RS, ta nastopa kot civilnopravni udeleženec obligacijskega razmerja (iure gestionis) in da niti ZOT niti ZOR ne dajeta opore stališču, po katerem naj bi bilo zastaranje izključeno. Pravilnosti navedenih stališč Ustavno sodišče ne more presojati, saj v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj s tem, da se pritožnica z odločitvijo ne strinja oziroma položaj RS in njeno kontrahirno dolžnost razume drugače kot sodišče, pa ta človekova pravica ne more biti kršena.

4.Pritožnica dalje sodiščema očita, da je njuna odločitev arbitrarna, ker je v nasprotju z namenom ureditve po ZOT. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. V obravnavani zadevi že pritožnica sama navaja, da je sodišče odločilo na podlagi ZOT in Navodila, vendar se ne strinja s pomenom oziroma razlago, ki jo je sodišče dalo obema predpisoma. To pa za utemeljitev kršitve navedene pravice ne zadošča.

5.Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno (tj. brez razumne pravne obrazložitve) odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pa pritožnica s povsem splošno trditvijo, da je sodišče odločilo drugače kot odloča v vsebinsko podobnih zadevah, kršitve te pravice ne izkaže.

6.Pritožnica zoper izpodbijani sklep Višjega sodišča ni vložila revizije. Ustavno sodišče v zvezi z njenimi očitki o reviziji pojasnjuje, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje njihove dovoljenosti, da je s sklepom št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166) že zavrnilo očitek, da bi bil 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo. V tem sklepu je tudi izčrpno pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Zato je očitno neutemeljen očitek pritožnice, da gre za poseg v pridobljene pravice in da bi bilo treba obstoj pravice do revizije presojati glede na ureditev ob vložitvi tožbe.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić