Jedro

Izpodbijana odločitev sodišča je posledica zmotne ugotovitve, da je dokaz z zaslišanjem priče A. A. predlagala (samo) toženka. Kot pravilno opozarja pritožba, sta izvedbo tega dokaza namreč predlagali obe pravdni stranki. Po drugem odstavku 153. člena ZPP sodišče v takem primeru odloči, naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih. Isto pravilo, torej, da si pravdni stranki enakopravno delita stroške za zaslišanje priče, mora veljati tudi takrat, kadar predujem ni bil položen (tretji odstavek 242. člena ZPP).

Ker je bil izpodbijani procesni sklep izdan med postopkom na prvi stopnji in torej ne gre za sklep, s katerim bi se postopek končal, so nastali pritožbeni stroški sestavni del pravdnih stroškov. Pravica do njihovega povračila je zato odvisna od izida pravde.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Pravdni stranki sta dolžni v roku 8 dni povrniti delodajalcu priče A. A.: B. B., s. p., ..., na TRR št. ..., stroške nadomestila za čas prisotnosti priče na sodišču, in sicer vsaka stranka v znesku 30,07 EUR.“.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora toženka povrniti delodajalcu priče A. A. stroške nadomestila za čas njene prisotnosti na sodišču v skupnem znesku 60,13 EUR.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je namreč spregledalo, da sta dokaz z zaslišanjem priče A. A. predlagali obe pravdni stranki, tožnik v tožbi, toženka pa v odgovoru nanjo. Plačila stroškov za zaslišanje priče zato ne bi smelo naložiti samo toženki. Polovica zneska bi morala bremeniti tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo soglaša s pritožbenim stališčem toženke glede plačila stroškov priče. Nasprotuje pa plačilu priglašenih toženkinih pritožbenih stroškov, saj teh tožnik ni povzročil. Predlaga ustrezno popravo sklepa ali izdajo nadomestnega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev sodišča je posledica zmotne ugotovitve, da je dokaz z zaslišanjem priče A. A. predlagala (samo) toženka. Kot pravilno opozarja pritožba, sta izvedbo tega dokaza namreč predlagali obe pravdni stranki. Po drugem odstavku 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v takem primeru odloči, naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih. Isto pravilo, torej, da si pravdni stranki enakopravno delita stroške za zaslišanje priče, mora veljati tudi takrat, kadar predujem ni bil položen (tretji odstavek 242. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo, tako da pravdni stranki krijeta vsaka polovico zneska, do katerega je upravičen pričin delodajalec (3. točka 365. člena ZPP).

7. Izpodbijani sklep nima pisnih ali računskih napak in tudi ni obremenjen s kršitvami postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni bilo podlage za izdajo popravnega ali nadomestnega sklepa (328. člen in 343.a člen ZPP v zvezi s 332. členom istega zakona), ki ga je predlagal tožnik.

8. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, ki pa jih morata do končne odločitve sodišča prve stopnje kriti sami. Ker je bil izpodbijani procesni sklep izdan med postopkom na prvi stopnji in torej ne gre za sklep, s katerim bi se postopek končal, so nastali pritožbeni stroški sestavni del pravdnih stroškov. Pravica do njihovega povračila je zato odvisna od izida pravde, zato jo je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje.