Jedro

Zakon za postavitev upravitelja zapuščine postavlja zgolj en pogoj: da se dediči glede uprave dediščine ne morejo sporazumeti, dediča sta po navedbah dedinje v nenehnih sporih in med seboj ne komunicirata. Že samo dejstvo, da želi dedinja sodelovati pri upravljanju zapuščine, dedič pa ji to nesporno odreka, potrjuje, da med njima ni soglasja glede uprave zapuščine.

V luči spornega razmerja med dedičema, njunem nesoglasju o osebi upravitelja in netransparentnosti dediča pri upravi zapuščine je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za upravitelja imenovalo odvetnika in ne dediča. Namen instituta upravitelja zapuščine je namreč, da to nalogo opravlja oseba, ki bo naloge sposobna opravljati nepristransko in strokovno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zakonita dediča trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščini pokojnega A. A. postavilo upravitelja v osebi: odvetnik B. B. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje zakoniti dedič. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zakoniti dedinji naloži v plačilo njegove pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da med zakonitima dedičema ne obstoji sporazum glede uprave dediščine. Tega v predlogih za postavitev upravitelja zapuščine dedinja ne navaja. Med njima obstaja zgolj nesoglasje glede obsega zapuščine, kar pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za postavitev upravitelja zapuščine. Upravitelj lahko izvaja le tista opravila, ki sodijo v redno upravljanje premoženja; sklepanje novih najemnih pogodb za višjo najemnino ne predstavlja rednega upravljanja. Naloga upravitelja ni izkoriščanje zapustnikovega premoženja na najbolj ekonomsko smotrn način. Da bi premoženje zapustnika propadalo, predlagateljica niti sodišče ne navajata oziroma ugotavljata. Gre za trajna najemna razmerja. Dedič v zvezi z zapuščino ne sklepa nobenih poslov ali dogovorov. Za upravitelja zapuščine bi moral biti postavljen dedič, saj mu je stanje zapuščine poznano, prav tako zahteve njenega upravljanja, poleg tega to ne bi terjalo dodatnih in nepotrebnih stroškov.

3. Zakonita dedinja v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Skladno z določbo 366.a čl. ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 145. čl. določa, da do delitve dediščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev.

7. Iz zgoraj citirane določbe izhaja, da zakon za postavitev upravitelja zapuščine postavlja zgolj en pogoj: da se dediči glede uprave dediščine ne morejo sporazumeti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru ta pogoj izpolnjen. Za dedovanje prideta na podlagi zakona v poštev zapustnikova otroka - sin in hči. Da o načinu upravljanja zapuščine med dedičema ni soglasja, je dedinja navedla že v (prvem) predlogu za postavitev upravitelja. Pri tem je poudarila, da naj bi ta skrbel predvsem za zapustnikove nepremičnine, ki se oddajajo v najem. Navedla je tudi, da sta z dedičem v nenehnih sporih in med seboj ne komunicirata. Da med dedičema soglasja o upravljanju ni, izhaja tudi iz njenih siceršnjih navedb in ugotovitev sodišča prve stopnje. Že samo dejstvo, da želi dedinja sodelovati pri upravljanju zapuščine, dedič pa ji to nesporno odreka, potrjuje, da med njima ni soglasja glede uprave zapuščine. Dedič je namreč tudi sam na naroku dne 12. 10. 2023 povedal, da ni nikoli dovolil dedinji, da bi skupaj upravljala z zapuščino, in da tudi ne ve, zakaj bi to moral storiti. Za razpolaganje z zapuščino velja dolžnost skupnega razpolaganja.1 Dedinja je navedla, da ne ve, kakšne zneske dedič dejansko pobira iz naslova najemnin. Meni, da si dedič nezakonito prisvaja premoženje zapustnika in da ne skrbi z zadostno skrbnostjo za ohranjanje vrednosti premoženja. Dediča je preko zapuščinskega sodišča pozvala k predložitvi poročila o oddajanju premoženja v najem, a je ta odgovoril, da s takšnim poročilom ne razpolaga. To pomeni, da dedinji sodelovanje pri upravljanju ni omogočeno. V zvezi s tem ni pomembno, da je bilo upravljanje z nepremičninami, kot obstaja sedaj, podano že pred smrtjo zapustnika (v obliki trajnih najemnih razmerij) in da pritožnik kot dedič zgolj ohranja substanco teh nepremičnin in v zvezi z njimi odvrača škodo. Ključno je, da je glede upravljanja s tem premoženjem nesoglasje med dedičema.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer res brez ustrezne podlage ugotovilo tudi, da za zapuščino ni optimalno poskrbljeno. A to za odločitev, ali je potrebno postaviti upravitelja zapuščine, ni bistveno. Pomembno je lahko zgolj pri vprašanju, koga postaviti za upravitelja. V luči spornega razmerja med dedičema, njunega nesoglasja o osebi upravitelja in netransparentnosti dosedanjega upravljanja s strani pritožnika, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za upravitelja imenovalo odvetnika in ne dediča. Namen instituta upravitelja zapuščine je namreč, da to nalogo opravlja oseba, ki bo naloge sposobna opravljati nepristransko in strokovno.2

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da bodo stroški upravitelja poplačani s stvarmi iz zapuščine in da ne gre za krivdne stroške dedinje, ki je predlagala njegovo postavitev. Pravico zahtevati postavitev upravitelja zapuščine ji daje sam zakon. V 4. odst. 145. čl. ZD je tudi posebej določeno, da lahko upravitelj z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. To pomeni, da bo upravitelj zapuščine (kolikor plačila za njegovo delo morebiti ne bosta predhodno v soglasju poravnala dediča), ob poprejšnji odobritvi s strani sodišča prve stopnje, stroške, ki bodo nastali v zvezi z njegovim delom, lahko poplačal iz (vrednosti) zapuščine.

10. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere v povezavi s 366. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasila zakoniti dedič v pritožbi in zakonita dedinja v odgovoru na pritožbo, temelji na prvem odstavku 174. čl. ZD.

1 VSRS Sodba II Ips 115/2021. 2 VSL Sklep I Cp 1812/2022, VSL Sklep II Cp 1756/2020.