Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi, česar pa tožnica, glede na pravno in dejansko podlago v času odločanja, ni dokazala. Tožnica je, po preteku pritožbenega roka, sodišču poslala še novo vlogo, ki jo pritožbeno sodišče šteje za novo pritožbo, glede na v njej navedene povsem nove pritožbene razloge, zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo.

Izrek

1. Pritožba z dne 22.3.2000 se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 408/98-7 z dne 7.3.2000. 2. Pritožba z dne 4.8.2000 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 65/97 - nadalje: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L. z dne 19.2.1997, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica po začetku 2. svetovne vojne pobegnila iz P., torej iz ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije in se naselila v Sloveniji (v L.) z namenom stalnega bivanja 23.9.1945. Iz dokumentacije, zbrane v upravnem spisu, zlasti pa iz pojasnil tožnice izhaja, da se je tožničin oče po razpadu staro - jugoslovanske vojske, kjer je bil zaposlen, sam odločil, da se skupaj z družino umakne iz P. v O., kjer je dobil zaposlitev v Hrvaški vojski. Zaradi sodelovanja pri organizaciji mestnega komunističnega komiteja v O., je bil leta 1943 aretiran in leta 1944 obsojen na zaporno kazen, ki jo je prestajal v različnih zaporih, od koder pa se ni več vrnil. Tožnica je z materjo do konca vojne živela v O., od koder sta se vrnili v Slovenijo. Temeljni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, je pobeg pred neposredno in resnično grozečim vojnim nasiljem. Te okoliščine tožnica ni dokazala niti z dovoljenjem oblasti NDH-a z dne 16.5.1941 za odhod očeta iz P. v Z., niti z dokazi o obsodbi očeta, kot tudi ne z drugo listinsko dokumentacijo v spisu. Glede na navedeno, tožnica ni dokazala, da bi bila izpostavljena nasilnemu dejanju, navedenem v 2. členu zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96- odločba US - nadalje: ZZVN).

V pritožbi z dne 22.3.2000 tožnica navaja, da po oceni sodišča ne spada k žrtvam vojnega nasilja. Prav tako, po njegovi oceni, tudi njen oče ni bil žrtev fašističnega nasilja, čeprav je bil v taboriščih L. in M., ter likvidiran, z ostalimi taboriščniki, tik pred osvoboditvijo v vasi G. - J., kar je bil množični zločin. Na vojaškem sodišču v Zagrebu njen oče sicer ni bil obsojen na smrt, bil pa je v zaporu in ubit zaradi sodelovanja pri organizaciji mestnega komunističnega komiteja v O. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki: Pritožba z dne 22.3.2000 ni utemeljena.

Kot žrtve vojnega nasilja 1. člen ZZVN opredeljuje državljane Republike Slovenije, ki so bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena pa štejejo med žrtve vojnega nasilja po 1. in 2. odstavku 2. člena ZZVN, med drugim, tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo (begunec). Po dopolnitvi 2. člena ZZVN (ZZVN-B, Uradni list RS, št. 44/96) pa je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred prvostopnim sodiščem, ki ga tožnica sama navaja, ni izkazano, da je bila tožnica izpostavljena prav tistim prisilnim ukrepom ali prisilnim dejanjem, ki so navedeni v 2. členu ZZVN. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da, glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja, niso izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 1. odstavka 59. člena ZUS, je torej po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da po presoji sodišča tudi njen oče ni bil žrtev fašističnega nasilja, saj je sodišče, ki je obravnavalo zahtevek tožnice, ugotavljalo le, ali je bila ona sama izpostavljena prisilnem ukrepom in nasilnim dejanjem, navedenim v ZZVN. Do tega, ali je bil tožničin oče, zaradi tega ker je bil zaprt in kasneje ubit, žrtev vojnega nasilja, se prvostopno sodišče niti ni opredeljevalo, saj to ni bil predmet tožbenega zahtevka.

Po dopolnitvi in spremembi 8. odstavka 2. člena ZZVN (ZZVN-E, Uradni list RS, št.28/2000), ki je začela veljati 31.3.2000, je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanju v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Če tožnica meni, da je upravičenka za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi te novele, statusa in pravic na tej podlagi ne more uveljavljati že v tem upravnem sporu, pač pa ima še sedaj možnost vložiti ustrezno zahtevo pri prvostopnem upravnem organu.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki: Pritožba z dne 4.8.2000 je prepozna.

Tožnica je pisni odpravek sodbe v tej zadevi s pravilnim pravnim poukom, prejela dne 22.3.2000 (z besedo nepravilno zapisan kot datum prejema 9.3.2000). Petnajstdnevni pritožbeni rok, ki je strogi prekluzivni rok, je iztekel dne 6.4.2000. Tožnica je sodišču dne 4.8.2000 poslala novo vlogo, ki jo pritožbeno sodišče šteje za novo pritožbo, glede na v njej navedene povsem nove pritožbene razloge. Ta nova pritožba je bila vložena po preteku pritožbenega roka, torej prepozno (pravno mnenje v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I/83, str. 31 in 32).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s 16. členom ZUS, pritožbo z dne 4.8.2000 kot prepozno zavrglo.