Jedro

Na podlagi ugotovitev, da se je tožeča stranka po prejemu ponudbe s strani tožene stranke še naprej pogajala o višji odškodnini od tiste, ki je bila ponujena v poravnalni ponudbi, da tožene stranke o soglasju tožnika, ki ga je podal že sredi marca 2011, ni obvestila, in da je poravnalno ponudbo, ki jo je prejela 14.3.2011 poslala podpisano toženi stranki šele 31.5.2011, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka poravnalno ponudbo tožene stranke zavrnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem naj tožena stranka tožniku plača 12.013,80 EUR z zamudnimi obrestmi od 2.6.2011 dalje do plačila. Tožeči stranki je tudi naložil povrnitev 423,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napravilo zaključke v nasprotju z vsebino izpovedbe tožnika ter listino „dopis – vrnitev poravnave z dne 25.3.2011“. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče se do trditvene podlage tožnika, da je toženi stranki poslal poravnavo z navadno pošto že v mesecu marcu, ni opredelilo. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu določa rok treh mesecev, v katerem mora zavarovalnica odločiti o prejetem odškodninskem zahtevku. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa določa, da se mora državno pravobranilstvo do predloga stranke za plačilo pravičnega zadoščenja opredeliti najkasneje v roku treh mesecev. Glede na navedeno izjava o sprejemu ponudbe tožeče stranke ni bila dana prepozno, tudi po tem, ko je bila 31.5.2013 toženi stranki že drugič poslana. Glede pooblastilnega razmerja je tožnik dokazal, da je za vložitev odškodninskega zahtevka pooblastil izključno odvetnika B. V. iz C. Odvetnica M. V. iz L. nikoli ni bila pooblaščena za nobeno dejanje v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za tožnika v izvensodnem postopku. To izhaja iz odškodninskega zahtevka z dne 1.2.2011, iz poravnalne ponudbe z dne 11.3.2011, sprejemnega dopisa, iz zaslišanja tožnika in zaslišanja odvetnice M. V. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bila za uveljavljanje odškodnine oziroma za pogajanja pooblaščena odvetnica M. V. Tožena stranka ni predložila pooblastila odvetnice M. V., na naroku zaslišana priča, ki naj bi kontaktirala z odvetnico M. V., pa je izpovedala, da je zgolj domnevala, da je bila odvetnica V. pooblaščena za zastopanje tožnika. Priča N. S. je izpovedala, da je zgolj štela, da je M. V. zaposlena v odvetništvu V. Sodišče je zmotno štelo, da pogajanja, ki naj bi jih odvetnica V. opravila za tožečo stranko predstavljajo zavrnitev poravnalne ponudbe. Vsa ravnanja odvetnice V. so brez pravnega učinka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. V pritožbi očitana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1), po kateri naj bi obstajalo nasprotje med razlogi obrazložitve ter vsebino izpovedbe tožnika ter listino v spisu, ni podana.

6. Tožeča stranka vtožuje plačilo 12.013,80 EUR, kar naj bi predstavljalo izplačilo odškodnine po sklenjeni sodni poravnavi s pripadajočimi odvetniškimi stroški. V nadaljevanju se tožeča stranka ne sklicuje več na sodno poravnavo (ki ne v tej zadevi in ne pred njo ni bila sklenjena), pač pa na podpisano poravnavo, ki naj bi jo tožeča stranka posredovala toženi stranki 31.5.2011. 7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki poslala poravnalno ponudbo. Ker pa ni ugotovilo, da bi naslovnik ponudbo sprejel, je ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pogodba je namreč sklenjena takrat, ko ponudnik sprejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (prvi odstavek 21. člena Obligacijskega zakonika (2)). V razlogih svoje sodbe je prvostopenjsko sodišče obširno pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožeča stranka poravnalno ponudbo tožene stranke zavrnila. Razlogi so jasni in jih pritožbeno sodišče sprejema. Zaključki o zavrnitvi pogodbe se nanašajo predvsem na ugotovitev, da se je tožeča stranka po prejemu ponudbe s strani tožene stranke še naprej pogajala o višji odškodnini od tiste, ki je bila ponujena v poravnalni ponudbi, da tožene stranke o soglasju tožnika, ki ga je podal že sredi marca 2011 ni obvestila, in da je poravnalno ponudbo, ki jo je prejela 14.3.2011 poslala podpisano toženi stranki šele 31.5.2011. 8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče o vlogi, ki jo je imela odvetnica M. V. pri pogajanjih glede odškodnine. Sodišče je napravilo zaključke na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Dokazna ocena pa je sklenjena in prepričljiva. Sodišče izpovedbi odvetnice M. V. ni verjelo. Ravno nasprotno sta bili priči M. D. in N. S. prepričljivi in sta s svojo izpovedbo sodišče prepričali, da sta kontaktirali z odvetnico M. V. in da je šlo za običajen način dela z odvetniško pisarno B. V. oziroma Odvetništvom V. Zaključke, ki jih je napravilo na podlagi dokazne ocene prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. Z ugotovitvijo, da je tožeča stranka toženi stranki poslala podpisano poravnalno ponudbo 31.5.2011 prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča niso v nasprotju z listino v spisu niti niso v nasprotju z vsebino izpovedbe tožnika. Tožnik je namreč izpovedal, da je podpisal poravnalno ponudbo v sredini marca 2011, ni pa izpovedoval o tem, kdaj naj bi Odvetništvo V. oziroma pooblaščenec poslal podpisano poravnalno ponudba toženi stranki. Na spremnem dopisu o poravnavi (B5), pa je naveden datum 31.5.2011 in dohodni žig tožene stranke, iz katerega izhaja prejem 1.6.2011. 10. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu in Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v tej zadevi nista upoštevna. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, tudi odločitev je materialnopravno pravilna. Podana ni ne očitana bistvena kršitev določb postopka ne tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevnaju OZ.