Jedro

Sklep o pristojnosti je predviden kot spor med sodišči in ne kot spor med sodiščem in posamezno stranko.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.T.C. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 18. 1. 2011 sklenilo, da je stvarno pristojno za odločanje v obravnavani kazenski zadevi. To je bilo storjeno s sklepom III K 39919/2010. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče zadevo odstopi v obravnavanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Preizkus stvarne in krajevne pristojnosti iz prvega odstavka 36. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je preizkus, ki ga sodišča opravljajo po uradni dolžnosti in ne na predlog strank oziroma njihovih procesnih pomočnikov. Če ocenijo/zapazijo, da niso pristojna, se izrečejo za nepristojna in pošljejo po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. V nasprotnem nadaljujejo s postopkom brez posebnega – pozitivnega sklepa o pristojnosti.

5. Morebitni „zunanji“ predlogi, zlasti glede stvarne pristojnosti se zato štejejo kot pobude, do katerih so se sodišča v primeru nestrinjanja dolžna opredeljevati le v odločbi o glavni stvari, prej pa ne (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 88). Takšna ureditev je logična, ker je v njenem nadaljevanju predviden spor o pristojnosti kot spor med sodišči in ne med sodiščem ter posamezno stranko, in ker, izhajajoč iz drugega odstavka 36. člena ZKP stvarna nepristojnost okrožnega sodišča nima nujno istih učinkov kot stvarna nepristojnost okrožnega sodišča. Pri slednji se namreč dejanska in pravna nepravilnost sodbe domnevata (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP; Horvat stran 790), pri prvi se kot posledica bistvene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP šele po ustrezni pritožbeni obrazložitvi ugotavljata.

6. V obravnavani zadevi je tako napadeni sklep odveč, pritožba pa podana zoper nekaj, česar zakon ne predvideva (Horvat, stran 842) in je zato nedovoljena (390. člena ZKP). Posledica je njeno zavrženje, kot sicer izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).