Jedro

Pred ugotavljanjem, ali in za koliko je tožničin nujni delež prikrajšan, je treba vrednost nujnega deleža najprej izračunati, podlaga za izračun pa je obračunska vrednost zapuščine (prvi odstavek 28. člena ZD). V skladu s petim odstavkom istega člena je treba dodati tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. V konkretnem primeru je pravno pomembno tudi, da je tožnica hkrati trdila, da je zapustnik s tem, ko je podaril kupnino za nepremičnino in prodal osebno vozilo, nedovoljeno razpolagal z njenim deležem na skupnem premoženju, kar je bilo med strankama sporno. Tožnici v takih okoliščinah ni mogoče odreči interesa za ugotovitev višine njene terjatve do zapuščine, ker je od tega odvisna tudi vrednost daril, ki se bo prištela k vrednosti zapuščine, da se bo lahko ugotovila vrednost nujnega deleža, posledično pa tudi njegovo morebitno prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnice A. A. do zapuščine po pokojnem B. B., roj. ..., umrlem ..., v višini 65.300,00 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je kot neutemeljeno zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev iz I. točke izreka se je pravočasno pritožila toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je bila s sklepom zapuščinskega sodišča na pot pravde napotena zaradi ugotavljanja vrednosti zapuščine in izračuna nujnega deleža tožeče stranke v zapuščinskem postopku po pok. B. B. V tožbi je uveljavljala primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je zapustnik v zadnjem letu pred smrtjo podaril svojemu nečaku znesek 130.000,00 EUR iz naslova kupnine za prodajo nepremičnine parc. št. ... k. o. ..., ki je bila skupno premoženje zapustnika in tožnice ter za ugotovitev, da sta pogodbi o komisijski prodaji (ki jo je zapustnik 30. 5. 2008 sklenil s komisionarjem A., d.o.o.) in prodajna pogodba, ki jo je z istim komisionarjem istega dne sklenil zapustnikov nečak, nični in prikrivata v zadnjem letu pred zapustnikovo smrtjo sklenjeno darilno pogodbo, s katero je zapustnik svojemu nečaku podaril motorno vozilo Volkswagen Golf (v nadaljevanju: osebno vozilo) v vrednosti 8.600,00 EUR, ki je bilo skupno premoženje zapustnika in tožnice. Na drugem naroku glavne obravnave je tožnica zahtevek spremenila tako, da sedaj zahteva ugotovitev obstoja terjatve tožnice do zapuščine v višini 69.300,00 EUR. Kljub nasprotovanju toženke je sodišče tako spremembo dopustilo, o čemer ni izdalo posebnega sklepa, kar predstavlja kršitev pravdnega postopka. Odločitev glede spremembe tožbenega zahtevka je sicer nekoliko obrazložena v 3. točki sodbe, vendar je naziranje sodišča zmotno. Ni res, da v zapuščino sodi tudi pasiva (dolgovi), saj se obseg zapuščine oz. vrednost zapuščine določa tako, da se popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, od te vrednosti se za tem odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost daril v skladu z 28. členom Zakona o dedovanju. V zapuščino torej ne sodijo zapustnikovi dolgovi, ampak se le-ti odštejejo ob ugotavljanju vrednosti stanja zapuščine. Ni res, da se s spremenjenim tožbenim zahtevkom rešuje vprašanje obsega zapustnikovega premoženja. Za obseg je treba ugotoviti in navesti, kaj vse sodi v zapuščino in ne terjatve do zapuščine. Nenazadnje terjatve do zapuščine sploh ni mogoče imeti, gre kvečjemu za dolg zapustnika, za katerega so solidarno odgovorni vsi dediči do višine prejete dediščine. Spremenjen tožbeni zahtevek zato v ničemer ne pripomore k ureditvi razmerij v zapuščinskem postopku, saj še vedno ne odgovarja na vprašanje obsega zapuščine. Zaradi vsega navedenega odpade tudi pravni interes tožnice za spremembo tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do navedbe toženke, da spremenjen tožbeni zahtevek ni sklepčen. Okoliščine, ki izhajajo iz trditvene podlage, bi bilo mogoče uveljavljati z oblikovalnim oz. dajatvenim tožbenim zahtevkom, zato predmetni ugotovitveni zahtevek, ki je naperjen zoper toženko, ki s pogodbo nima nič, ter zoper zapuščino, za katero se sploh ne ve, kaj vanjo sodi, ni dovoljen. Tožnica bi morala najprej izpodbijati tako pogodbo, s katero je bila predmetna nepremičnina prodana, kakor tudi darilno pogodbo, s katero je bil del kupnine podarjen nečaku zapustnika. Šele z uspešnim izpodbijanjem obeh pogodb bi tožnica imela pravno podlago za uveljavljanje takšnega zahtevka zoper zapuščino, pa še to na način, da bi zahtevala izločitev iz zapuščine in ne na ugotovitev terjatve zoper zapuščino, saj iz tega naslova sploh ne more imeti terjatve do zapuščine, temveč kvečjemu do dedičev. Toženka nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede obstoja zunajzakonske skupnosti od leta 1972, saj tega dokazni postopek ni potrdil. Nobena od prič ni znala točno povedati, kdaj sta tožnica in zapustnik začela svojo skupno življenje in ne drži, da naj bi to potrdile izpovedi prič C. C., D. D., E. E. in F. F., ki jih v pritožnica nadaljevanju povzema. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi zapustnik ves čas vedel, da je sporna nepremičnina skupna last njega in tožnice. Prav nasprotno, ker je vedel, da je nepremičnina izključno v njegovi lasti in se je zbal, da bi jo tožnica želela neutemeljeno pridobiti, je napisal izjavo, v kateri je vse natančno pojasnil. Če bi bila tožnica dejansko solastnica predmetne nepremičnine, bi lahko to uredila v 30 letih zakonske zveze z zapustnikom, vsekakor pa vsaj od takrat, ko je izvedela za prodajo nepremičnine in ko jo je odvetnik na to opozoril, pa tega ni storila. Nepravilni so tudi zaključki sodišča, v katerih pojasnjuje, zakaj naj bi komisijska prodaja vozila štela za darilo in ne prodajo. Pri oceni dokazov bi moralo sodišče upoštevati, da je dokazno breme na tožnici, ocenilo jih je pa po obrnjenem načelu, kar je nedopustno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče zapuščinski postopek pod opr. št. IV D 566/09 po pokojnem B. B., roj. ..., umrlem ..., nazadnje stanujočem v L. Zapustnik je z oporoko svojo polovico trisobnega stanovanja v L. zapustil sestri C. C. (toženki). Zapustnikova vdova (tožnica) je v zapuščinskem postopku trdila(1), da je prikrajšan njen nujni delež in zahtevala, da se k vrednosti čiste zapuščine prišteje tudi vrednost dveh daril, ki jih je pokojni v zadnjem letu svojega življenja dal osebam, ki niso zakoniti dediči (peti odstavek 28. člena Zakona o dedovanju – ZD).

6. Tožnica trdi, da je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja nečaku podaril 130.000,00 EUR iz naslova kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, ki je bila skupno premoženje tožnice in zapustnika. Zapustnik je marca 1977 kupil nepremičnino parc. št. ... vl. št. ... k. o. ..., ki jo je novembra 2007 prodal G. G. nato pa 29. 11. 2007 s pisno izjavo nepremičninskemu posredniku naročil oz. ga pooblastil, da se preostanek kupnine za to nepremičnino nakaže njegovemu nečaku H. H. Tožnica nadalje trdi, da je zapustnik nečaku podaril v zadnjem letu svojega življenja tudi osebno vozilo, ki je bilo skupno premoženje premoženje tožnice in zapustnika. Dne 30. 5. 2008 sta bili sklenjeni sicer komisijska (med zapustnikom in A., d.o.o.) in prodajna pogodba (med komisionarjem in nečakom), ki pa sta obe navidezni in prikrivata darilo.

O tožbenem zahtevku in spremembi tožbe

7. Tožnica je v tožbi postavila primarni tožbeni zahtevek (i) za ugotovitev, da je zapustnik v zadnjem letu pred smrtjo razpolagal oz. podaril svojemu nečaku znesek 130.000,00 EUR iz naslova kupnine za nepremičnino parc. št. ... k. o. ..., ki je bila skupno premoženje zapustnika in tožnice in (ii) za ugotovitev, da sta komisijska in prodajna pogodba glede osebnega vozila nični in prikrivata darilno pogodbo, s katero je zapustnik v zadnjem letu pred smrtjo svojemu nečaku podaril osebno vozilo, ki je bilo skupno premoženje zapustnika in tožnice oziroma (podredno) da se ugotovi, da je zapustnik nečaku podaril 8.600,00 EUR iz naslova kupnine za osebno vozilo, ki je bilo skupno premoženje. Tožnica je postavila še podredni dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahtevala, da ji povrne 65.000,00 EUR iz naslova odsvojitve nepremičnine ter 4.300,00 EUR iz naslova neupravičene odsvojitve osebnega vozila, ki sta bila v skupni lasti tožnice in zapustnika. Med pravdnim postopkom je bil primarni tožbeni zahtevek zavržen, del podrednega tožbenega zahtevka je tožnica umaknila, preostali del pa spremenila tako, da je (nazadnje) zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve do zapuščine v višini 69.300,00 EUR. Sodišče o spremembi tožbe res ni odločilo s sklepom (prim. sedmi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), vendar gre za relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki se lahko (kot v obravnavanem primeru) uveljavlja s pritožbo zoper končno odločbo.

8. Sodišče prve stopnje je razloge za dopustitev spremembe tožbe pojasnilo v 3. točki obrazložitve. Glede na (dotedanje) navedbe strank je ocenilo, da je še vedno odprto vprašanje obsega zapuščine, zaradi česar sta bili stranki tudi napoteni na pravdo(2) in da je tožnica s svojimi navedbami izkazala tudi pravni interes za zadnje postavljeni ugotovitveni zahtevek.

9. Pritožnica opisanemu stališču nasprotuje in ob sklicevanju na 28. člen ZD najprej trdi, da zapustnikovi dolgovi ne sodijo v zapuščino, ampak se odštejejo od vrednosti zapuščine, za obseg pa je treba ugotoviti, kaj sodi v zapuščino, ne pa terjatve do zapuščine. Trdi še, da terjatve do zapuščine sploh ni mogoče imeti, ampak kvečjemu dolg do zapustnika, za katerega solidarno odgovarjajo vsi dediči do višine prejete zapuščine. Iz navedenega izpelje zaključek, da spremenjen tožbeni zahtevek ne rešuje vprašanja obsega zapuščine, zato tožnica za tak zahtevek tudi nima pravnega interesa, sodišče pa spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, stališču sodišča prve stopnje pritrjuje in prej navedene pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da je bila tožnica napotena na pravdo, ker je v zapuščinskem postopku trdila, da je zaradi daril njen nujni delež prikrajšan in zahtevala, da se k vrednosti čiste zapuščine prišteje tudi vrednost spornih daril. 10. Pred ugotavljanjem, ali in za koliko je tožničin nujni delež prikrajšan, je treba vrednost nujnega deleža najprej izračunati, podlaga za izračun pa je obračunska vrednost zapuščine (prvi odstavek 28. člena ZD). V skladu s petim odstavkom 28. člena ZD je treba dodati tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. V konkretnem primeru pa je pravno pomembno tudi, da je tožnica hkrati trdila, da je zapustnik s tem, ko je podaril kupnino za nepremičnino in prodal osebno vozilo, nedovoljeno razpolagal z njenim deležem na skupnem premoženju, kar je bilo med strankama sporno. Tožnici v takih okoliščinah ni mogoče odreči interesa za ugotovitev višine njene terjatve do zapuščine, ker je od tega odvisna tudi vrednost daril, ki se bo prištela k vrednosti zapuščine, da se bo lahko ugotovila vrednost nujnega deleža, posledično pa tudi njegovo morebitno prikrajšanje.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker ni oblikovalen oziroma dajatven. To bi bilo res v primeru, če bi tožnica zahtevala vrnitev daril(3), za kar pa v tem postopku ne gre. Tožnica ne uveljavlja vrnitvenega zahtevka proti obdarjencu, zato je zmotno tudi stališče pritožbe, da bi morala tožnica najprej izpodbiti pogodbo, s katero je bila nepremičnina prodana, nato pa še darilno pogodbo, s katero je bila kupnina podarjena nečaku. Predmetna pravda je namenjena le ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine, zato je tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek dopusten. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi tožnica šele po uspešnem izpodbijanju pogodb lahko zahtevala izločitev iz zapuščine (ne pa ugotovitev terjatve), saj ne stvari ne kupnina niso del zapuščine.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz trditvene podlage, s katero sta stranki tudi začrtali okvir razpravljanja. Trditve obeh strank, posledično pa tudi dokazni postopek in razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so se osredotočili na vprašanje, ali je bila nepremičnina skupno premoženje tožnice in zapustnika, kar je bilo odvisno od obstoja zatrjevane zunajzakonske skupnosti, in vprašanje, ali je bilo osebno vozilo prodano ali podarjeno.

O obstoju zunajzakonske skupnosti in skupnem premoženju

13. Tožnica in zapustnik sta se poročila 8. 10. 1977, sporna nepremičnina pa je bila kupljena 14. 3. 1977. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zapustnik in tožnica od avgusta 1972 pa do poroke živela v zvezi, ki ko je mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. Prepričljive in logične dokazne ocene pritožnica s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo pričam, ki so skladno izpovedale, da sta tožnica in zapustnik skupaj živela že dalj časa pred sklenitvijo zakonske zveze, pri čemer ni bistveno, da niso vedele povedati točno od kdaj. Nekatere v pritožbi očitane nedoslednosti v izpovedbah je mogoče pripisati tudi časovni oddaljenosti, poleg tega pričam ni mogoče odreči verodostojnosti le zato, ker gre za svaka in prijateljici tožnice. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče premajhno težo pripisalo okoliščini, da zapustnik, za razliko od tožnice, v relevantnem obdobju zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v L. Po ustaljeni sodni praksi prijava prebivališča pri pristojnem organu ni odločilno za ugotovitev dejanskega skupnega bivanja dveh oseb. Prepričljiv je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in zapustnik tudi sicer nista ažurno prijavljala spremembe prebivališč. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS II Ips 382/2011 z dne 12. 2. 2012, ker obravnava bistveno drugačen primer (dobrovernost pridobitelja) od obravnavanega, kjer ne gre za vrnitveni zahtevek zoper pridobitelja, ampak za pravdo, ki je namenjena ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine.

14. Pritožbeno sodišče se nazadnje strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zapustnik osebno vozilo nečaku H. H. podaril in ne prodal. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in vsebuje skrbno analizo vseh relevantnih okoliščin (na račun komisionarja je bila položena le provizija; promet na računih B. B. ne izkazuje transakcij v višini zatrjevane kupnine; močna čustvena navezanost zapustnika na nečaka in dejstvo, da je bil komisijski prodajalec vključen (le) zaradi ureditve dokumentacije za izvoz/uvoz osebnega vozila v Republiko Hrvaško). Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je napačno porazdelilo dokazno breme, saj tožnici ni mogoče naložiti dokaznega bremena za dokazovanje dejstva, da kupnina ni bila plačana. Toženka bi morala dokazati nasprotno, vendar tega dokaznega bremena ni zmogla.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožničin odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): To izhaja iz napotitvenega sklepa.

Op. št. (2): V skladu z napotitvenim sklepom je tožnica tudi oblikovala prvotni primarni tožbeni zahtevek.

Op. št. (3): Vrnitev darila lahko dedič v zapuščinskem postopka zahteva le od sodediča.