Jedro

1. Ne glede na sklenjeno izvensodno poravnavo o odškodnini za nesrečo pri delu, pripada oškodovancu pravica, da od povzročitelja škode zahteva večjo odškodnino, če je po sklenjeni izvensodni poravnavi prišlo do nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tem okoliščina, da se je oškodovanec s poravnavo odpovedal vsem nadaljnjim terjatvam, nima vpliva na to pravico.

S poravnavo o odškodnini za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel, je zajeta lahko samo odškodnina za tiste škodljive posledice, ki so bile za stranki predvidljive v času sklepanja poravnave. Če je zatem prišlo do nepredvidljivega poslabšanja zdravja, lahko oškodovanec zahteva odškodnino, ki jo zaradi tega trpi, ne glede na to, da se je s poravnavo tej pravici odrekel. Zapisan dogovor o kritju vse škode oz. popolni poravnavi škode je potrebno razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo škodo in vse tiste posledice oz. bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno (1089. in 1090. ZOR-a), ne pa tudi za škodo izven teh okvirov.

2.Bivši udeleženec v postopku pred sodiščem združenega dela po uveljavitvi ZDSS nima položaja stranskega intervenienta, temveč stranke, če je predlagatelj (tožnik) zahteval v zahtevku v predlogu za sodno varstvo (oz. kasneje v tožbenem zahtevku), da se mu prisodi določena stvar oz. odmeri tudi v breme tega udeleženca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki 1. odstavka izreka ter v 2. odstavku izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (1. točki 1. odstavka izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izvensodne poravnave, sklenjene med Zavarovalnico in tožnikom dne 23.4.1992 (1. točka 1. odstavka izreka) ter zahtevek naperjen proti obema toženima strankama za plačilo odškodnine v znesku 903.000,00 tolarjev ter povrnitev stroškov postopka, v roku 15 dni (2. točka 1. odstavka izreka). Sodišče je nadalje tudi sklenilo, da je tožnik dolžan plačati stranskemu intervenientu (pravilno drugotoženi stranki, saj se tožbeni zahtevek glasi tudi na drugotoženo stranko, ki zato ne more imeti položaja intervenienta, temveč stranke) stroške postopka v znesku 51.830,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1994 dalje do plačila, v 8 dneh.   Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP ter predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da si ob podpisu poravnave, ki je bila sklenjena pred končanim zdravljenjem, niti približno ni mogel predstavljati, kako zelo hude posledice mu je oz. mu bo dejansko povzročila poškodba z dne 6.12.1991 in zaradi česar je bil nedvomno v zmoti glede obsega škode, zato pa je podan tudi razlog za razveljavitev poravnave. Zapisan dogovor o kritju škode oz. popolne poravnave vse škode v izvensodni poravnavi je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vso že nastalo škodo in na vse tiste posledice oz. bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno. Ker je po sklenitvi poravnave prišlo do nadaljnjega nepredvidljivega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika, tudi klavzula o poravnavi, da se oškodovanec odreka vsaki nadaljnji terjatvi z istega škodnega dogodka, nima nobenega učinka.   Pritožba je delno utemeljena.   Pritožba tožnika uveljavlja njegovo bistveno zmoto glede obsega škode, zaradi česar naj bi bili podani razlogi za razveljavitev izvensodne poravnave o odškodnini, v skladu z določbo 61.člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. list SFRJ št. 29/78 - 57/89), obenem pa navaja tudi, kako je potrebno razlagati tekst poravnave - da se ta nanaša na vso že nastalo škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jih stranki ob sklepanju poravnave predvideli. Pritožbeno sodišče se strinja z takšnim razlogovanjem pritožbe, ne pa tudi z zaključkom, da so podani pogoji za razveljavitev poravnave, zaradi bistvene zmote tožnika ob njenem sklepanju. Kot izhaja iz dosedanjega postopka, naj bi tožnik poravnavo sklenil, še preden so mu bile znane vse posledice škodnega dogodka, saj naj bi šele po podpisu izvensodne poravnave prišlo do dodatnega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, zdravnik pa je naknadno tudi ugotovil večje posledice nesreče, kot so bile ugotovljene pred tem, vendar pa navedene okoliščine, tudi če so res podane, ne pomenijo, da je bil tožnik tudi v bistveni zmoti glede obsega škode, ki mu je ob podpisu poravnave že nastala, pa tudi obsega škode, ki jo je takrat lahko pričakoval kot možno. Glede obsega te škode tožnik v dokaznem postopku ni izkazal nikakršne bistvene zmote ali druge napake volje, ki bi utemeljevala razveljavitev poravnave o višini odškodnine. Ne glede na to pa pripada oškodovancu pravica, da od povzročitelja škode zahteva večjo odškodnino, če je po sklenjeni izvensodni poravnavi prišlo do nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tem okoliščina, da se je oškodovanec s poravnavo odpovedal vsem nadaljnjim terjatvam, nima vpliva na to oškodovančevo pravico. S poravnavo o odškodnini za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel, je zajeta lahko samo odškodnina za tiste škodljive posledice, ki so bile za stranki predvidljive v času sklepanja poravnave. Če je zatem prišlo do nepredvidljivega poslabšanja zdravja, lahko zahteva odškodnino, ki jo zaradi tega trpi, ne glede na to, da se je s poravnavo tej pravici odrekel. Zapisan dogovor o kritju vse škode oz. popolni poravnavi škode je potrebno razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo škodo in vse tiste posledice oz. bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno (1089. in 1090. ZOR-a), ne pa tudi za škodo izven teh okvirov. Tudi v primeru sodne poravnave ali s sodbo odmerjene odškodnine za negmotno škodo ima stranka še vedno možnost zahtevati povračilo odškodnine za bodočo negmotno škodo, ki presega odmero za škodo, ki je bila znana ob sklepanju sodne poravnave oziroma izdaji sodne odločbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (člen 203 v povezavi s členom 200 ZOR-a). Ker tožeča stranka torej v dokaznem postopku ni izkazala, da bi bila ob sklepanju poravnave v bistveni zmoti glede obsega škode, ki ji je bila takrat znana in ki jo je lahko v bodoče pričakovala kot možno škodo, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke glede odločitve v 1. točki 1. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa kljub že sklenjeni izvensodni poravnavi in določilu o poravnavi, da znesek kot ga je drugo tožena stranka izplačala oškodovancu zajema vso sedanjo in morebitno bodočo premoženjsko in nepremoženjsko škodo ne pomeni, da oškodovanec ne more zahtevati še odškodnine za tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki je ob sklepanju poravnave ni bilo mogoče predvidevati ali pričakovati kot možno, je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki 1. odstavka izreka ter v 2. odstavku izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe glede odločitve sodišča prve stopnje v 1. točki 1. odstavka izreka temelji na določbi 368. člena ZPP, odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki 1. odstavka izreka pa na določbi 1. odstavka 370. člena ZPP. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ali škoda za katero naj bi tožnik zvedel že po sklenjeni izvensodni poravnavi res predstavlja tisto škodo, ki jo ob sklenjeni poravnavi ni mogel pričakovati ali predvideti kot možno in v primeru, če ugotovi, da je temu tako, odmeri odškodnino le za tisto škodo, ki jo ob podpisu poravnave ni mogel predvidevati glede na tedanje podatke in zapažanja o njenem obsegu ter posledicah, ki bodo tožniku nastajale v bodoče. V ta namen naj sodišče ponovno zasliši tožnika, dr. I.K., ki mu je izdal zdravniško spričevalo o invalidnosti dne 11.3.1992 (predvsem v zvezi s seznanjenostjo tožnika o njegovi tedanji škodi in posledicah, ki bodo nastajale v bodoče), dr. F.D., ki je tožniku izdal zdravniško spričevalo o invalidnosti dne 4.6.1992 ter izvedenca dr. J. C. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki 1. odstavka izreka, je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje (v 2. odstavku izreka sodbe) o stroških postopka.