Jedro

Vendar pa iz obrazložitve k sprejetju citirane zakonske določbe izhaja, da je bil namen predloga ta, da v času epidemije ne tečejo roki za uveljavljanje pravic strank, s tem pa se posameznikom omogoča, da v obdobju epidemije prvenstveno poskrbijo za svoje zdravje in da zaradi poteka rokov z namenom, da ujamejo prekluzivne roke za uveljavljanje pravic, ne bi širili virusne okužbe. Po navedenem je na podlagi namenske in sistematske razlage prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ in tudi na podlagi navedene obrazložitve Vlade Republike Slovenije k sprejetju ZZUSUDJZ jasno, da je kljub splošnemu izrazu ″roki″, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ, zakonodajalec v tem členu opredelil zgolj roke za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, torej procesne roke, ne pa roke za ukrepanje državnih organov. Ker pa je z določbo prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ integralno povezana tudi določba 2. odstavka istega člena, da roki tečejo v sodnih postopkih, ki se obravnavajo nujno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je ZZUSUDJZ v 3. členu opredelil samo procesne, ne pa tudi materialne roke.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega I. S. se ugodi, za obdolženega S. S. pa se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zoper obdolženega S. S. in obdolženega I. S. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a, da zavestno nista ravnala po predpisih o drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in tako več delavcev prikrajšala in omejila za pravice, ki jim pripadajo, s tem, da v času od februarja 2014 do novembra 2014 v P. ..., S. S. kot direktor družbe S. d.o.o., P. ... (v nadaljevanju S. d. o. o.) do 4. 9. 2014, I. S. pa kot prokurist družbe S. d.o.o. do 4. 9. 2014, od takrat dalje pa kot direktor, za v družbi S. d.o.o. zaposlene delavce:

1. I. S. in S. S. z ravnanjem v nasprotju s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) nista izplačala regresa oz. sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014 skupno 119 delavcem in sicer: S. A., P. A., K. A., P. A., M. B., E. B., U. B., Ž. B., S. B., B. B., K. B., V. C., T. C., D. C., K. C., V. C., D. Č., M. Č., S. D., M. D., P. F., A. F., J. F., B. G., Z. G., N. G., I. G., I. G., V. G., M. G., K. H., U. H., B. I., J. I., D. I., D. J., J. J., P. J., D. J., J. J., M. J., A. K., M. K., A. K., I. K., M. K., O. K., S. K., N. K., A. K., D. K., N. K., D. K., U. L., L. L., O. L., S. M., S. M., B. M., S. M., E. M., Z. M., M. M., J. M., L. M., T. N., A. N., D. O., S. O., D. O., G. O., A. O., P. P., J. P., M. P., M. P., R. P., D. P., B. P., H. P., P. P., V. P., A. P., B. P., P. P., V. P., T. P., D. P., A. R., B. S., U. S., S. S., C. S., G. S., K. S., M. S., S. Š., M. Š., M. Š., D. Š., A. Š., I. Š., M. Š., D. T., S. T., T. T., T. V., S. V., K. V., J. S. V., D. V., G. V., R. Z., R. Z., D. Z., A. Z., B. Ž., D. Ž., M. Ž.;

2. I. S. in S. S. v nasprotju s 44. in 134. členom Zakona o delovnim razmerjih (ZDR-1), 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), 6., 152., 153. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku, ob izplačilu neto plač nista plačala z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost iz bruto plač in sicer: - za zaposlovanje od maja 2014 do junija 2014 in od avgusta 2014 do oktobra 2014, - starševsko varstvo od maja 2014 do junija 2014 in od avgusta 2014 do oktobra 2014, - za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od februarja 2014 do junija 2014 in avgusta 2014 do oktobra 2014, - za zdravstveno varstvo za marec 2014 in od junija 2014 do oktobra 2014, - za poškodbe pri delu od maja 2014 do oktobra 2014, - prav tako pa nista poravnala akontacije dohodnine za obdobje od aprila 2014 do oktobra 2014, s čimer vse sta skupno 118 delavcem omejila pravico do plače po 44. členu ZDR-1; z neplačilom obračunanih z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa sta delavcem odvzela pravico, da bi se jim na podlagi 30. člena ZPIZ-2 plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove in sicer naslednjim delavcem za obdobje kot sledi: - S. A., K. A., P. A., E. B., Ž. B., S. B., B. B., K. B., V. C., D. Č., M. Č., S. D., M. D., A. F., I. G., V. G., K. H., J. I., D. I., D. J., J. J., D. J., J. J., A. K., M. K., A. K., I. K., N. K., A. K., D. K., N. K., L. L., S. M., B. M., S. M., E. M., M. M., L. M., S. O., D. O., G. O., J. P., M. P., P. P., B. P., P. P., V. P., D. P., A. R., S. S., C. S., S. Š., M. Š., M. Š., D. Š., A. Š., I. Š., M. Š., D. T., S. T., T. T., K. V., J. S. V., D. V., G. V., R. Z., R. Z., D. Z., D. Ž. in M. Ž., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno oktobra 2014, - P. A. in D. O., za obdobje od vključno junija 2014 do vključno oktobra 2014, - U. B., B. l., T. N., A. N. in T. V., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno septembra 2014, - V. C., D. C., M. P. in K. S., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno marca 2014, - T. C., D. K., Z. M. in R. P., za obdobje od vključno septembra 2014 do vključno oktobra 2014, - K. C., B. G., Z. G., P. J., M. J., S. K., A. O. in B. P. za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno avgusta 2014, - P. F., N. G. in T. P., za obdobje od vključno avgusta 2014 do vključno oktobra 2014, - J. F. in M. K., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno aprila 2014, - I. G., za obdobje od vključno julija 2014 do vključno oktobra 2014, - M. G., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno maja 2014, - U. H. za obdobje od vključno maja 2014 do vključno junija 2014, - O. K. in O. L., za obdobje od vključno maja 2014 do vključno oktobra 2014, - U. L., H. P., S. V. in A. Z., za obdobje od vključno marca 2014 do vključno oktobra 2014, - S. M., D. P. in G. S., za obdobje od vključno aprila 2014 do vključno oktobra 2014, - J. M., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno junija 2014, - P. P. za obdobje od vključno julija 2014 do vključno oktobra 2014, - V. P., za obdobje od vključno junija 2014 do vključno avgusta 2014, - A. P., za obdobje od vključno aprila 2014 do vključno avgusta 2014, - B. S., za obdobje od vključno februarja 2014 do vključno julija 2014, - U. S., za obdobje od vključno junija 2014 do vključno septembra 2014, - M. S. in B. Ž., za obdobje od vključno maja 2014. S tem pa naj bi storila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovance K. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR, R. Z. v višini 1.000,00 EUR, S. T. v višini 3.000,00 EUR, A. K. v višini 2.400,00 EUR in A. K. v višini 7.837,85 EUR, napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu, pod I. točko izreka oba obdolženca spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev, po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika. Obema je izreklo denarno kazen in sicer obdolženemu S. S. v višini 18.000,00 EUR, obdolženemu I. S. pa 9.000,00 EUR ter obema določilo rok plačila tri mesece. Hkrati je določilo, da bo sodišče denarno kazen izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora, če obdolženca izrečene denarne kazni ne bosta plačala in če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Obema je v plačilo naložilo tudi 1/3 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer v višini 656,90 EUR. Oba pa morata plačati tudi sodno takso v višini 400,00 EUR. Oškodovance navedene v izreku izpodbijane sodbe, pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP, napotilo na pravdo. V II. točki izpodbijane sodbe je prvo sodišče zoper obdolženega I. S. na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika. Kar se tiče stroškov kazenskega postopka, je v tem delu sodbe odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del navedene sodbe (točka I.) so se pritožili obdolženi I. S. in njegov zagovornik ter obdolženi S. S. in njegov zagovornik. Obdolženi I. S. v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Njegov zagovornik se je pritožil iz enakih pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja se pritožuje tudi obdolženi S.S., ki pa predloga za odločitev pritožbenemu sodišču ne ponudi. Njegov zagovornik pa se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega S. S. oprosti obtožbe.

3. Okrajni državni tožilec A. B. je podal odgovor na pritožbo, ki jo je vložil zagovornik obdolženega S. S. Sodišču druge stopnje predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Kazenska zadeva skupaj s pritožbami je bila sodišču druge stopnje preuranjeno predložena, 18. 9. 2020 in nato še 15. 10. 2020 ter zato obakrat vrnjena sodišču prve stopnje. Tretjič je bila v obravnavo predložena 2. 11. 2020. 5. Obdolženi I. S. v svoji pritožbi izpostavlja, da se v krivdoreku sodbe med drugim obema obdolžencema očita, da ob izplačilu neto plač, nista plačala z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost, pri čemer je kot čas storitve kaznivega dejanja navedeno obdobje od februarja do novembra 2014. Po stališču obdolženca je to obdobje tudi potrebno upoštevati kot čas storitve očitanega kaznivega dejanja, saj niti v izreku sodbe, niti v njeni obrazložitvi ni natančneje določeno, kdaj točno so bile v posameznem mesecu izplačane plače, ko naj bi obdolženec kršil temeljne pravice delavcev oziroma kdaj je bila zadnja kršitev, ki predstavlja končanje očitanega kolektivnega kaznivega dejanja in s tem tudi začetek teka zastaralnega roka.

6. Sodišče druge se strinja z ugotovitvami pritožnika, da se v obravnavanem primeru obdolženemu S., enako kot obdolženemu S., očita takoimenovano kolektivno kaznivo dejanje, za katero je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost, ki je v očitku obdolžencu, da ni izplačal 119. delavcem regresa oziroma sorazmernega dela regresa za letni dopust 2014, ter da ob izplačilu neto plač 118. delavcem ni plačal z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost iz bruto plač in sicer v obdobju od februarja do novembra 2014. Kar se tiče neplačanega regresa oziroma sorazmernega dela regresa za letni dopust 2014, že sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da mora biti ta, po določbah Zakona o delovnih razmerjih izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, oziroma najkasneje do 1. novembra, če v primeru nelikvidnosti delodajalca, kolektivna pogodba določi kasnejši rok izplačila. Glede neizplačila prispevkov pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi vsakomesečna obveznost plačila prispevkov zapadla ob vsakem izplačilu plač (22. točka obrazložitve), pri tem pa sodišče ne pojasni katerega dne v mesecu je bilo izplačilo plač, še zlasti ne zadnje, ki naj bi predstavljalo končanje očitanega kaznivega dejanja. Vendar pritožbeno sodišče podatke o tem pogreša tudi v izreku sodbe, kjer je v 2. točki prav tako navedeno, da prispevki niso bili plačani ob izplačilu neto plač. Iz izreka sodbe sicer izhaja očitek S. o neplačilu prispevkov iz bruto plač za obdobje do oktobra 2014, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bil namen državnega tožilca obdolžencu očitati neplačilo prispevkov tudi za ″oktobrske″ plače, ki so bile izplačane v novembru in za katere so morali biti v tem mesecu plačani tudi prispevki. Vendar pa v izreku ni navedenega datuma, do katerega bi obdolženi moral to storiti, ko bi bilo torej očitano mu kolektivno kaznivo dejanje dokončano. Ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti, namreč začne teči zastaranje kazenskega pregona. Zato je glede na opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga in sedaj v krivdoreku izpodbijane sodbe, kot čas storitve obdolžencu S. očitanega kaznivega dejanja, potrebno upoštevati obdobje od februarja do novembra 2014, kar pomeni, da je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. novembra 2014. Kadar je namreč končanje kaznivega dejanja opredeljeno s časovnim obdobjem enega meseca ali leta (npr. v mesecu x ali v letu x) potem se šteje, da je bilo kaznivo dejanje dokončano prvega dne v tem mesecu ali letu.

7. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo obdolženemu S. očitano kaznivo dejanje dokončano 1. novembra 2014 in tedaj je začel teči rok v katerem je dopusten kazenski pregon, ki pa je seveda odvisen od pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in v zvezi s tem predpisane kazni.

8. Kot pravilno v pritožbi opozarja že zagovornik obdolženega I. S., je prvo sodišče v sodbi obravnavano kaznivo dejanje, pravno opredelilo po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, medtem, ko je v uvodu sodbe navedlo očitek kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, kar je bil tudi državnotožilski očitek S. (obdolženemu S. S. se je namreč očitalo storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1). Razloge zaradi katerih je prvo sodišče obdolžencu S. očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo drugače kot je v obtožbi, torej po prvem odstavku 196. člena KZ, v sodbi ni navedlo. Ne glede na to, pa je ob dejstvu, da se zoper takšno pravno opredelitev državni tožilec ni pritožil in se torej z njo strinja, le-to potrebno upoštevati. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja, pa je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da glede na predpisano kazen, upoštevaje 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, zastara v šestih letih od storitve kaznivega dejanja. Kot je bilo že predhodno ugotovljeno, je bilo S. očitano, da je kaznivo dejanje dokončal 1. 11. 2014, kar pomeni, da je kazenski pregon zastaral 1. 11. 2020, to je po tem, ko je bila zadeva, skupaj s pritožbami, predložena v odločanje sodišču druge stopnje.

9. Do enakih ugotovitev pa je pritožbeno sodišče prišlo tudi glede obdolženega S. S., ki v pritožbi tega sicer ni problematiziral. Pritožbeno sodišče pa je zastaranje kazenskega pregona zoper tega obdolženca, ugotovilo po uradni dolžnosti. S. S. se očita, da je kaznivo dejanje dokončal 4. 9. 2014, že v obtožbi in sedaj v sodbi, pa je bilo pravno opredeljeno po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Glede na zgornje ugotovitve o predpisani kazni in zastaralnem roku za to kaznivo dejanje, ki v celoti veljajo tudi za S. očitano kaznivo dejanje, to pomeni, da je kazenski pregon zoper obdolženega S. S. zastaral že 4. 9. 2020. 10. Pri tem pa sodišče druge stopnje ni spregledalo dejstva, da je bila 12. 3. 2020 na območju Republike Slovenije razglašena epidemija nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19), v času katere je bilo s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS, na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) izdanih več odredb o načinu dela sodstva v času razglašene epidemije, sprejet pa je bil tudi Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih boleznih Covid 19 - ZZUSUDJZ - z dne 28. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 36-681/2020), ki je začel veljati 29. 3. 2020. Tako so pravno podlago za delovanje sodišč v času razglašene epidemije urejali:

1. Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 21/2020). Z navedeno odredbo je predsednik Vrhovnega sodišča RS odredil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločanje le v nujnih zadevah, kot to določa 83. člena Zakona o sodiščih. V četrtem odstavku je bil določen tek rokov v času trajanja posebnih ukrepov. Navedeno je bilo, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi;

2. Dne 28. 3. 2020 je bil objavljen ZZUSUDJZ, ki je začel veljati in se uporabljati 29. 3. 2020. V drugem poglavju, to je od 3. do 5. člena, so bili določeni ukrepi v sodnih zadevah. V 3. členu je bil določen tek rokov. Tako je bilo določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo (prvi odstavek), razen v zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (drugi odstavek). V 4. členu pa je bilo določeno postopanje v nujnih zadevah;

3. Dne 30. 3. 2020 je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal odredbo, s katero je določil, katere od nujnih zadev po 83. členu Zakona o sodiščih od 31. 3. 2020 ne štejejo kot nujne, torej je omejil zadeve, ki štejejo kot nujne sodne zadeve. Odločil je, da z dnem uveljavitve te odredbe, preneha veljati odredba z dne 13. 3. 2020;

4. Dne 8. 4. 2020 je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal odredbo o spremembi odredbe z dne 30. 3. 2020. Z navedeno odredbo, ki je začela veljati 10. 4. 2020 je odločil, da se kot nujne štejejo tudi zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljeno ali je bilo zaseženo motorno vozilo po Zakonu o prekrških;

5. Dne 30. 4. 2020 je bil sprejet Zakon o spremembi in dopolnitvah ZZUSUDJZ (v nadaljevanju ZZUSUDJZ-A), ki je začel veljati in se uporabljati 1. 5. 2020. K ukrepom, določenim v sodnih zadevah, sta se dodala 3.a člen, ki je določal obravnavo prepozne vloge po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter 4.a člen. V slednjem je bilo določeno, da sodišča lahko opravljajo naroke, odločajo in vročajo sodna pisanja tudi v zadevah, ki niso nujne, v skladu s 83. členom Zakona o sodiščih in ki ne štejejo kot nujna v skladu z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS;

6. Dne 4. 5. 2020 je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal odredbo, da vsa sodišča od 5. 5. 2020 opravljajo naroke, odločajo in vročajo sodna pisanja tudi v zadevah, ki niso nujne v skladu s 83. členom Zakona o sodiščih pod pogojem, da lahko zagotovijo opravo teh dejanj tako, da se ne širi virusna okužba in je zagotovljeno zdravje in življenje ljudi;

7. Dne 14. 5. 2020 je vlada Republike Slovenije izdala Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni Covid-19. V 4. členu odloka je bilo določeno, da se preklic epidemije navedene nalezljive bolezni uporablja od 31. 5. 2020;

8. Dne 21. 5. 2020 je vlada objavila sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Covid-19. V navedenem sklepu je pod točko 1 ugotovila, da so prenehali razlogi za začasne ukrepe po ZZUSUDJZ in da je potrebno z navedenimi uskladiti splošne akte, izdane po tem zakonu do 1. 6. 2020;

9. Dne 27. 5. 2020 je predsednik Vrhovnega sodišča RS odredil preklic odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 4. 5. 2020 ter na njeni podlagi določene druge ukrepe. Ugotovil je, da se so z dnem 31. 5. 2020 prenehali razlogi, ki so zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Covid- 19, ovirali nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti.

11. Iz navedenega je razvidno, da so zaradi razglašene epidemije, procesni roki v nenujnih zadevah prenehali teči dne 16. 3. 2020 in ponovno začeli teči 1. 6. 2020. Pri tem pa se postavlja vprašanje ali so zaradi razglašene epidemije, prenehali teči tudi materialni roki v nenujnih zadevah, kar bi sicer v konkretnem primeru pomenilo, da rok za zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženega S., še ni iztekel. Za računanje procesnih rokov - kdaj začne ta rok teči, kdaj se izteče in kaj vpliva na njegov tek – pa ne veljajo enaka pravila, kot za računanje materialnih rokov, kakršen je primer rok za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1. Med tem ko v ″običajnih″ razmerah procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih) in ne morejo izteči v času, ko sodišče ne dela, pa to ne velja za materialne roke. Za materialne roke okoliščina ali sodišče določen dan dela ali ne, ni pravno relevantno dejstvo.

12. Po presoji pritožbenega sodišča pa to pravilo v času razglašene epidemije ne spreminja niti ZZUSUDJZ. Slednji je tek rokov določil v 3. členu. Pri tem je bilo v prvem odstavku določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (drugi odstavek). Tretji odstavek pa je še določil, da rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče. 13. Iz predloga Vlade RS za sprejem ZZUSUDJZ sicer izhaja zaključek, da naj bi se določba 3. člena navedenega zakona, nanašala na tek procesnih in materialnih rokov. Vendar pa iz obrazložitve k sprejetju citirane zakonske določbe izhaja, da je bil namen predloga ta, da v času epidemije ne tečejo roki za uveljavljanje pravic strank, s tem pa se posameznikom omogoča, da v obdobju epidemije prvenstveno poskrbijo za svoje zdravje in da zaradi poteka rokov z namenom, da ujamejo prekluzivne roke za uveljavljanje pravic, ne bi širili virusne okužbe. Po navedenem je na podlagi namenske in sistematske razlage prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ in tudi na podlagi navedene obrazložitve Vlade Republike Slovenije k sprejetju ZZUSUDJZ jasno, da je kljub splošnemu izrazu ″roki″, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ, zakonodajalec v tem členu opredelil zgolj roke za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, torej procesne roke, ne pa roke za ukrepanje državnih organov. Ker pa je z določbo prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ integralno povezana tudi določba 2. odstavka istega člena, da roki tečejo v sodnih postopkih, ki se obravnavajo nujno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je ZZUSUDJZ v 3. členu opredelil samo procesne, ne pa tudi materialne roke. Nenazadnje pa se tudi vsebina 3. odstavka tega člena nanaša na procesni rok in sicer glede vložitve ustavne pritožbe, torej ne na materialni rok.

14. V prid takšnemu zaključku pa govori tudi dejstvo, da je predsednik Vrhovnega sodišča RS (ki sicer res ni zakonodajalec) v odredbi 13. 3. 2020 zapisal, da od 16. 3. 2020, razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo, kar temelji na določbah 83. in 83.a člena Zakona o sodiščih, ki pa v tretjem odstavku 83. člena opredeljuje le vprašanje teka procesnih rokov, ne pa tudi materialnih. Primerljivo zakonsko besedilo je tudi v sedaj veljavnem ZS (novela ZS-M), ki v tretjem odstavku prav tako opredeljuje samo procesne roke. V šestem odstavku 83.a člena aktualnega ZS, ki pa se uporablja od 25. 7. 2020, je izrecno navedeno, da v času izrednih dogodkov (epidemija) ne tečejo roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, če je zaradi izrednega dogodka onemogočeno poslovanje vseh sodiščih oziroma oteženo uveljavljanje pravic strank, ne pa da državni organi ne bi pravočasno delovali1. 15. Nenazadnje pa je potrebno opozoriti tudi na določbo drugega odstavka 28. člena Ustave RS (načelo zakonitosti v kazenskem postopku), da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljav ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. V kolikor bi obveljalo stališče, da 3. člen ZZUSUDJZ ureja tudi (ne)tek materialnih rokov, pa bi to pomenilo, da ta zakon kot tako imenovani temporalni zakon (zakon, za katerega je že vnaprej predvideno, da bo trajal le določen čas), pravila o teku zastaranja kazenskega pregona določa strožje kot zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ-1) in bi bila uporaba njegovih določb vprašljiva tudi iz vidika drugega odstavka 7. člena KZ-1. 16. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženega S. ugodilo in v posledici tega, za obdolženega S. S. pa po uradni dolžnosti, v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, zoper oba obdolženca zavrnilo obtožbo za dejanje, opisano v izreku izpodbijanega dela sodbe (I. točka), pravno opredeljeno po prvem odstavku 196. člena KZ-1. 17. Zaradi izreka zavrnitve sodbe pa je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi prvostopenjsko odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in sicer tako, da se s priglašenimi zahtevki oškodovance, navedene v izreku te sodbe, napoti na pravdo in sicer po tretjem odstavku 105. člena ZKP. Glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov obdolžencev in potrebnih izdatkov ter nagrado njunih zagovornikov, pa je glede izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe odločilo, da po 96. členu ZKP obremenjujejo proračun.

18. V posledici izreka obdolžencu zavrnilne sodbe, sodišče druge stopnje ni preizkušalo pritožbenih navedb, s katerimi obdolženca in zagovornika prvostopenjsko sodbo izpodbijata zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava ter tudi odločbo o kazenski sankciji, saj so te postale brezpredmetne.

19. Ker je bila izpodbijana sodba spremenjena obdolžencema v korist, se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 22807/2014 z dne 25. 9. 2020.