Jedro

Načrt finančne reorganizacije, ki je bil sprejet v postopku prisilne poravnave, je lahko veljavna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je bilo delovno mesto, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, v načrtu opredeljeno kot začasno.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) z dne 19.7.2004 sklenjena za nedoločen čas. Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 31.12.2004, temveč da je trajalo do 22.5.2005 (ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu). Za navedeno obdobje je tožnici prisodilo bruto plačo in toženi stranki naložilo, da ji za navedeni čas vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je zaradi začetka stečajnega postopka tožnici delovno razmerje prenehalo. Dne 26.6.2003 je s stečajnim upraviteljem sklenila na podlagi prvega odstavka 107. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 58/2003, v nadaljevanju: ZPPSL) PZ za določen čas za izvršitev nalog po prvem odstavku 80. člena navedenega zakona. Tožena stranka je po ustavljenem stečajnem postopku in po sklenjeni prisilni poravnavi s tožnico sklenila dne 19.7.2004 PZ za določen čas, od 16.7. do 31.12.2004. Sklenjena PZ je bila v nasprotju z 52. in 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR). Za takšno pogodbo ni bilo razlogov, ker delo "referent za avtorsko in pogodbeno pravo" po svoji naravi ni delo, ki bi trajalo določen čas. Trditvi tožene stranke, da je s takimi pogodbami direktor tožene stranke ugotavljal kakovost opravljenega dela delavcev in da so PZ za določen čas pogojevale tudi tržne razmere, ne moreta biti sprejemljiv razlog za sklenitev PZ za določen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka (pravilno: brez prvega odstavka) 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 73/2007, v nadaljevanju: ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je sodbo oprlo na dokazni zaključek, da že samo dejstvo, da pri toženi stranki nihče ni več zaposlen na delih, ki jih je opravljala tožnica (referentka za avtorsko in pogodbeno pravo), kaže, da to delo po svoji naravi ni bilo trajno. Stečajni postopek je bil končan s prisilno poravnavo. Prišlo je do začetka novega poslovanja, kar opravičuje sklepanje PZ za določen čas. Torej je pri tožnici šlo za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Pri toženi stranki so načrtovali, da bo tožnica delala do konca sezone, to je do konca leta 2004, kar je razvidno iz priloge št. 1 k načrtu finančne reorganizacije.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo le zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajala je, da je sodišče druge stopnje izhajalo iz zmotno ugotovljenih dejstev, ki so se nanašala na zaključek stečaja s sklenjeno prisilno poravnavo. PZ je bila sklenjena za določen čas ob zaključku stečaja od 16.7. do 31.12.2004. Zmotno je zaključilo, da ni bilo posebne sistemizacije delovnih mest, ki je bila priložena k načrtu finančne reorganizacije in da sedaj ni več nihče zaposlen le na delih, ki jih je opravljala tožnica. Ni bilo upoštevano, da je bila zadnja PZ za določen čas sklenjena dejansko 19. ne pa 16.7.2004, kar pomeni, da je tožnica nadaljevala z delom. To dejstvo, ki je bilo pred sodiščem prve stopnje kot nesporno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje popolnoma zanemarilo. Po sistemizaciji delovnih mest je bilo tožničino delovno mesto sistemizirano za nedoločen čas. Zmoten in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje je zaključek sodišča druge stopnje, da delo, ki ga je tožnica opravljala, ni bilo trajne narave. Sodišče druge stopnje je zmotno razlagalo določbo drugega odstavka 52. člena ZDR in prvega odstavka 80. člena ZPPSL, s tem pa tudi določbe Direktive ES 1999/70. Zmotno je tudi stališče, da je lahko delodajalec, zoper katerega je bila potrjena prisilna poravnava v stečaju, sklepal že samo zato PZ za določen čas, ker bi naj zato dela po njihovi naravi trajala določen čas.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da je bila PZ z dne 19.7.2004 sklenjena za določen čas na podlagi 1. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Potreba po tožničinih delih je trajala določen čas. Del, ki jih je opravljala tožnica, sedaj nihče več ne opravlja. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti le zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zaradi tega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja samo razlog zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede morebitnih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo in tudi ni smelo preizkusiti. Zaradi tega ni bilo dovoljeno preizkusiti, ali je sodišče druge stopnje pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje morda napačno uporabilo določbo 4. točke 358. člena ZPP in ali je celo spremenilo dejansko stanje. Povedano tudi pomeni, da je dejanska podlaga za odločitev na revizijski stopnji tisto dejansko stanje, ki je ugotovljeno v sodbi sodišča druge stopnje, ker je le-ta odločba predmet presoje v reviziji.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V šestem odstavku 172. člena ZPPSL je določeno, da so z ustavitvijo stečajnega postopka prenehale posledice stečajnega postopka, kar v tem sporu pomeni, da se za presojo, ali je bila s tožnico, po sklenjeni prisilni poravnavi, zakonito sklenjena PZ za določen čas (16.7. do 31.12.2004), uporabljajo določbe ZDR. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, je torej pomembno, ali je bila PZ sklenjena v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR in ali so bili morda podani pogoji, da bi se štelo, da se je delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas (54. člen ZDR). Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo predvsem na načrt finančne reorganizacije iz aprila 2004 (listina B7, v nadaljevanju: Načrt), iz katerega med drugim izhaja, da je delo na delovnem mestu referentke za avtorsko in pogodbeno pravo, na katerem je delala tožnica, bilo načrtovano le do konca leta 2004 (tako je navedeno v 2. točki priloge k navedenemu Načrtu). Ta Načrt je bil sprejet pred sklenitvijo PZ za določen čas. Med predvidenimi delovnimi mesti, ki bodo ostala in ki so navedena v prilogi 2 k Načrtu, ni delovnega mesta referenta za avtorsko in pogodbeno pravo. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da pri toženi stranki ne obstaja več delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Vse navedeno pomeni, da ni bilo pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi 54. člena ZDR. Tudi vsebina Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest družbe Z. d.d. z dne 25.1.2004 (v nadaljevanju: Pravilnik) pritrjuje stališču sodišča druge stopnje. V Pravilniku so navedena pri toženi stranki sistemizirana delovna mesta. Med njimi ni delovnega mesta "referent za avtorsko in pogodbeno pravo", na katerem je delala tožnica.

V prvem odstavku 52. člena ZDR so primeroma navedene možnosti za sklenitev PZ za določen čas. V 1. alineji navedene določbe je rečeno, da je dovoljeno PZ za določen čas skleniti tudi v primeru, če izvrševanje dela po svoji naravi traja določen čas. Iz 1. člena PZ, ki sta jo dne 19.7.2004 sklenila direktor tožene stranke in tožnica, izhaja, da je bila PZ sklenjena na podlagi 1. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je delo, ki ga je opravljala tožnica, trajalo določen čas, je bila torej PZ sklenjena zakonito. To tudi pomeni, da v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljano.

Direktiva Sveta Evrope 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, ne ureja vprašanj, ki jih navaja revizija, temveč gre le za dogovor med podpisniki sporazuma. Ta je kot okvirni sporazum priložen kot priloga besedilu direktive.

Nesporna so le tista dejstva, za katera je bilo posebej ugotovljeno, da so med strankami nesporna, to so predvsem priznana dejstva (3. in 214. člen ZPP). Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica delovno razmerje nadaljevala (od 16. do 19.7.2004), da se je torej delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, ali da je to dejstvo tožena stranka priznala (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sicer pa to okoliščino tožeča stranka navaja kot novoto, ker je v tožbi z dne 20.1.2005 in v poznejših pripravljalnih vlogah (dne 7.3.2005 - list št. 14-16, dne 5.7.2005 - list št. 22-25), pa tudi na narokih dne 5.10. in 16.11.2005, ni izrecno zatrjevala in tudi ne uveljavljala s tožbenim zahtevkom. Gre torej za nova dejstva, ki presegajo okvire 372. člena ZPP, kar pa ni dovoljeno na revizijski stopnji.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških za odgovor na revizijo je bilo odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi prvim odstavkom 155. člena ZPP. Stroški niso bili potrebni.