Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2015 dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna od 1. 10. 2014 do 30. 4. 2016 plačati tožnici mesečno rento v višini 837,33 EUR, ki zapade v plačilo vsakega 12. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska rente, ki tečejo od prvega dne po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do dneva plačila, od 1. 5. 2016 dalje pa plačevati tožnici v plačilo vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska rente dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati stroške postopka v znesku 12.265,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno kot pravno podlago za odločanje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke uporabilo določilo 184. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 do 103/2007), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbe 131. člena Obligacijskega Zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) oziroma pred uveljavitvijo tega zakona določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejata krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost. Po določbi drugega odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost odgovarja, ne glede na krivdo. V sodni praksi je dosledno uveljavljeno stališče, da tisti, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (VDSS, sklep Pdp 109/2015 z dne 7. 4. 2016 in sodba VDSS Pdp 675/2011 z dne 17. 8. 2011). Tožnica je že v tožbi opisala način dela steklobrusilke pri toženi strank in trdila, da je pri delu steklobrusilke šlo za prekomerne obremenitve, v posledici tega pa je pri tožnici prišlo do okvare medialnih živcev obeh zapestij ter kronične radikulopatije v vratnem in ledvenem delu ter obojestranskega sindroma zapestnega prehoda kot posledice delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, kot tudi prisilnih drž in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke. Tožnica je trdila, da te okvare zdravja niso zgolj posledica izpostavljenosti svincu, temveč gre za kombinacijo vzrokov in sicer, da gre v tožničinem primeru tako za poklicno bolezen, do katere bi šlo zaradi izpostavljenosti svincu kot tudi prekomernih obremenitev, povezanih z delom tožnice pri toženi stranki. Tožnica se je pri tem izrecno sklicevala na ortopedsko mnenje z dne 3. 9. 2013. Zavod A. je na podlagi zdravniškega pregleda tožnice dne 16. 9. 2013 prišel do ugotovitve, da tožnica ni več zmožna za delo steklobrusilke, temveč za drugo delo ali poklic, pri čemer so bile navedene omejitve. Prav tako je iz zdravniške dokumentacije z dne 9. 10. 2013 razvidno, da tožnica za delo po normi več ni sposobna zaradi sindroma karpalnega kanala. Tožnica je v tožbi navedla, da navedeni izvidi in zdravstvena dokumentacija jasno potrjujejo obstoj vzročne zveze med tožničinimi okvarami zdravja in njeno poklicno boleznijo ter neustreznimi pogoji opravljanja dela pri toženi stranki. Navedla je, da so tožničine okvare v zdravju posledica delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporaba moči pri delu z roko in prsti, prisilni drži in položaju zapestja na tožničinem delovnem mestu. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 30. 12. 2013 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer bi bila izpostavljena svincu in njegovim spojinam, brez izpostavljenosti lokomotornim vibracijam, delo lahko opravlja le občasno v prisilni drži vratne hrbtenice, s polnim delovnim časom od, 12. 12. 2013 dalje. Te navedbe jasno in določno vsebujejo trditve o tožničinih posledicah na zdravju in njeni poklicni bolezni, ki so povezane z dolgoletnim delom tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu steklobrusilke. Glede na navedeno ne gre za pavšalno zatrjevanje tožnice, kot je to ugotovilo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožnica je že v tožbi navedla, da je tožena stranka v danem primeru izvajalec nevarne dejavnosti v skladu z določili OZ in da je tožena stranka odškodninsko odgovorila tako po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti kot krivdni odgovornosti. Sodišče pa je zmotno izhajalo iz stališča, da je tožnica objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala samo na izpostavljenosti svinčevemu prahu. Tožeča stranka je podala jasne in substancirane trditve, ki se niso nanašale samo na zastrupitev s svincem. Sicer pa tudi iz mnenja izvedenke za varstvo pri delu B.B. in Komisije za izvedenska mnenja z dne 30. 9. 2019 izhaja, da je tožnica zaradi opisanih pogojev in dolgoletnega načina opravljanja dela zbolela za poklicno boleznijo prav v času zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov v smeri zatrjevane objektivne odgovornosti tožene stranke niti se ni opredelilo do ugotovitev izvedencev o pogojih in načinu opravljanja tožničinega dela steklobrusilke pri toženi stranki in o vplivih teh pogojev na obstoj vzročne zveze med načinom tožničinega dela (delovnim procesom) in posledicami, ki jih trpi tožnica. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter pritožbenemu zahtevku ugodi v delu, ki se tiče nepremoženjske škode, v preostalem delu glede rentnega zahtevka in glede stroškov postopka pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih delovnih pogojih pri toženi stranki, ki so vplivali na okvaro medialnih živcev obeh zapestij in privedli do kronične radikulopatije v vratnem in ledvenem delu prekludirana, je napačno.

5. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od leta 1985 do 2014 in da je delo opravljala na delovnem mestu steklobrusilec, kakor tudi ni bilo sporno, da je bila v obdobju od 17. 11. 2008 do decembra 2011 in od decembra 2012 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 2014 premeščena na drugo delovno mesto v vezalnici, kjer ni prisotnosti svinca. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 131. člena OZ, po katerem mora kdor povzroči drugemu škodo slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske obveznosti mora oškodovanec dokazati obstoj vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, nastanek škode ter vzročno zvezo med tovrstnim ravnanjem in povzročeno škodo, povzročitelj škode pa se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica krivdno odgovornost tožene stranke utemeljevala predvsem na okoliščini, da ta ni zagotovila varnih in zdravih delovnih razmer ter ustrezne, predvsem pa kvalitetne zaščitne opreme, ki bi tožnici omogočila zaščito pred škodljivimi učinki svinčevega prahu. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica v tožbi natančno specificirala ravnanja in opustitve tožene stranke, na katerih utemeljuje njeno krivdno odgovornost, vendar ker je tožnica zatrjevala, da je v posledici izpostavljenosti svinčevemu prahu in prekomernih obremenitev zbolela za kronično zastrupitvijo s svincem, ki se je kazala kot nevrološka simptomatika v obliki glavobolov, zmanjšanjem mišične moči, bolečin in depresije, simptomi v prebavnem traku ter kronična utrujenost, nespečnost, psihoorganska prizadetost, okvara medialnih živcev obeh zapestij ter kronična radikulopatija v vratnem in ledvenem delu, je sodišče z namenom, da bi ugotovilo, ali je pri tožnici sploh prišlo do zastrupitve s svincem, ki je povzročila škodo na njenem zdravju, torej da bi ugotovilo, ali obstaja vzročna zveza med tožničinim zdravstvenim stanjem in izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu, pritegnilo izvedenca s področja medicine in določilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze D. Iz mnenja komisije, ki mu je sodišče v celoti sledilo, je izhajalo, da kljub dolgoletni izpostavljenosti svincu, pri tožnici ni bilo mogoče ugotoviti nedvoumnih kliničnih simptomov in znakov zastrupitve s svincem. Komisija je v mnenju zapisala, da je delo tožnice kot steklobrusilke v obdobju od leta 1985 do novembra 2008 in od novembra 2011 do decembra 2012, skupaj 24 let potekalo ob nastajanju prahu, ki vsebuje svinčeve spojine. Pri tožnici od leta 1985 do novembra 2006 ni bila merjena količina svinca v krvi, od leta 2006 do 2008 pa je bila pri tožnici trikrat izmerjena vrednost svinca nad zgornjo mejo dovoljene. Komisija je pojasnila, da v navedenih treh primerih povišanih vrednosti svinca v krvi tožnice najverjetneje ne gre za "dvig svinca", temveč za približno enakomerno povišan nivo svinca, saj se ob povečani izpostavljenosti svincu oziroma vdihovanju svinca njegova koncentracija v krvi dviguje postopoma in doseže novo višje ravnotežno stanje po več tednih ali mesecih. Komisija je v izvedeniškem mnenju ugotovila, da je bila pri tožnici potrjena izpostavljenost toksičnim koncentracijam svinca na delovnem mestu, prav tako so bile v krvi izmerjene toksične koncentracije svinca, vendar pa klinična slika ali laboratorijski znaki zastrupitve s svincem pri tožnici v izvidih niso opisani. Komisija je v mnenju tudi zapisala, da je bila tožnica pred nastopom dela pri toženi stranki (leta 1985) zdrava. Podala je mnenje, da tožnica nima kliničnih simptomov in znakov, ki bi jih lahko nedvomno in z objektivnimi preiskavami pripisali izpostavljenosti svinca, kar pomeni, da nima zdravstvenih težav, ki bi bile jasne in v celoti vzročno povezane s vplivom svinca. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne obstaja vzročna zveza med tožničinim zdravstvenim stanjem in izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu ter pri tem v celoti sledilo ugotovitvam komisije.

6. Utemeljeno pa tožnica v zvezi z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje opozarja, da iz izvedenskega mnenja komisije izhaja, da sta tožničini diagnozi, postavljeni v času zaposlitve in po njenem prenehanju, ki sta povezani z delovnim okoljem brušenja, vendar ne z zastrupitvijo s svincem, sindrom karpalnega kanala in vazonevroza. Komisija je tudi izpostavila diagnozo kronično radikulopatijo C8-TH1, kronično radikulopatijo S1 levo, bolečino v vratu ter bolečino v križu, pri čemer je na te diagnoze vplivalo tudi neergonomsko sedenje in dolgoletna prisilna drža tožničinega telesa pri brušenju. V zvezi z zatrjevano ponavljajočo se depresivno motnjo pri tožnici, pa je komisija ugotovila, da pri tožnici ni podana depresivna simptomatika, ki bi zadoščala kriterijem za ponavljajočo se depresivno motnjo, zlasti pa ta ni v nobeni povezavi z izpostavljenostjo svincu. Komisija je v izvedenskem mnenju tudi zapisala, da so okvare medialnih živcev obeh zapestij ter kronična radikulopatija vratnih ter ledveno križnih segmentov povezane z izpostavljenostjo vibracijam, dolgoletni prisilne drže vratne hrbtenice, stalno ponavljajočim se gibom, delom s hladnimi snovmi in vodo, rokovanjem s težjimi bremeni in silo brušenja, da pa niso povezane s svincem. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvami komisije v izvedenskem mnenju glede ostalih ugotovljenih diagnoz, ki niso povezane z zastrupitvijo s svincem, temveč so bile povezane s tožničinim delovnim okoljem zaključilo, da tožnica ni podala tovrstne pravočasne substancirane trditvene podlage in da je zgolj trdila, da njene okvare zdravja izvirajo iz izpostavljenosti svincu, zato ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo tožene stranke za nastalo škodo v opisanem obsegu in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

7. Res je na tožnici trditveno in dokazno breme, s katerim utemeljuje svoj zahtevek po materialnem pravu. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa nujno tudi vseh posameznih okoliščin primera. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je že v tožbi izpostavila trditve, da je v zvezi z delom steklobrusilke pri toženi stranki šlo za prekomerne obremenitve pri delu in v posledici načina dela steklobrusilke je pri tožnici prišlo do okvare medialnih živcev obeh zapestij ter kronične radikulopatije v vratnem in ledvenem delu in da je obojestranski sindrom zapestnega prehoda pri tožnici posledica delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, kot tudi prisilnih drž in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke. Tožnica je izpostavila, da gre v njenem primeru tako za poklicno bolezen, do katere je prišlo tako zaradi izpostavljenosti svincu, kot tudi za zdravstvene težave kot posledica prekomernih obremenitev, povezanih z delom tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu steklobrusilke in se pri tem sklicevalo na ortopedsko mnenje z dne 3. 9. 2013 ter na ugotovitev Zavoda A., ki je na podlagi zdravniškega pregleda tožnice dne 16. 9. 2013 prišel do ugotovitve, da tožnica ni več zmožna za delovno mesto steklobrusilke. V zaključku tožbe je tožnica v zvezi z navedenim tudi trdila, da vsi izvidi in mnenja na jasen način potrjujejo obstoj vzročne zveze med tožničinimi okvarami zdravja in njeno poklicno boleznijo ter neustreznimi pogoji opravljanja dela pri toženi stranki in tudi navedla, da so njene zdravstvene težave posledica delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilne drže in položaj zapestja na tožničinem delovnem mestu. Tožnica je sicer toženi stranki očitala, da ni zagotovila varnih in zdravih delovnih razmer ter ustrezne, predvsem kvalitetne zaščitne opreme pred škodljivimi učinki svinčevega prahu, medtem ko je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze D. ugotovila, da tožnica nima kliničnih simptomov in znakov, ki bi jih lahko nedvoumno in z objektivnimi preiskavami pripisali izpostavljenosti svincu, kar pomeni, da nima zdravstvenih težav, ki bi bile jasno in v celoti vzročno povezane s vplivom svinca, je pa hkrati ugotovila tudi za posamezne tožničine diagnoze v času zaposlitve in po njenem prenehanju, ki pa so povezane z delovnim okoljem brušenja in pogojem dela na delovnem mestu steklobrusilke. Pri tem tožnici ni mogoče očitati, da pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja ni navedla katere diagnoze so v povezavi z zastrupitvijo svinca, in izpostavila diagnoze, ki so povezane s tožničinim delovnim okoljem brušenja tako kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, torej da tožnica ni podala tovrstne pravočasne substancirane trditvene podlage.

8. Utemeljeno tožnica v pritožbi navaja, da je že v tožbi navajala, da je v zvezi z delom steklobrusilke pri toženi stranki šlo za prekomerne obremenitve pri delu in da je v posledici tega pri tožnici prišlo do okvare medialnih živcev obeh zapestij ter kronične radikulopatije v vratnem in ledvenem delu ter da je obojestranski sindrom zapestnega prehoda kot posledica delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti kot tudi prisilnih drž in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze D. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.

9. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se bo v nadaljevanju postopka opredelilo do trditvene podlage tožnice, ki jo je podala tožnica v tožbi in kasnejših vlogah ter ob upoštevanju izvedeniškega mnenja in zdravstvene dokumentacije tožnice ugotovilo, ali je delodajalec tožnici omogočal varno opravljanje dela brez nevarnosti nastanka poškodb ter je ustrezno skrb za izvajanje nadzora nad ukrepi, ki bi pogoje za varno delo omogočali.

10. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da delo steklobrusilke predstavlja nevarno dejavnost, ki bi utemeljevala objektivno odgovornost tožene stranke. O poostreni (objektivni) odgovornosti mogoče govoriti le pri tistih stvareh in dejavnostih, ki so same po sebi tako nevarne, da predstavljajo vzrok za nastalo škodo. Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru pa ne morejo biti podlaga za uporabo pravila objektivne odškodninske odgovornosti.

11. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi procesne kršitve, ki je vplivala na njeno pravilnost in zakonitost, je posledično razveljavilo tudi sklep o stroških, s katerim je sodišče tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 12.265,66 EUR. Plačilo teh stroškov bo namreč odvisno od uspeha tožnice v postopku.

12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje zaradi preuranjene odločitve o zavrnitvi zahtevka bi pritožbeno sodišče samo v celoti ugotavljalo dejansko stanje, kar pa ni namen postopka pred pritožbenim sodiščem. Dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je hitrejše in bolj ekonomično za stranki, pri čemer razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšalo trajanje sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ni kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.