Jedro

Glede na 741. člen OZ je gostinec tisti, ki za stvari, ki jih gost prinese s seboj, odgovarja kot shranjevalec, in to ne glede na voljo strank, da se sklene shranjevalna pogodba, po kateri je obveznost gostinca tudi varovanje gostovih stvari. V konkretnem primeru sodi med prinesene stvari gosta tudi njegovo vozilo, s katerim je prispel do hotela in ga parkiral na za to odrejenem mestu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.996,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2008 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.222,84 EUR v 15 dneh po prejemu prvostopne sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.«.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 543,08 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.996,00 EUR in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.222,84 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbe OZ ne pa ZOR. Poleg tega ocena sodišča, da bi tožena stranka morala povrniti vrednost primerljivega vozila, ni pravilna, saj tožeča stranka ni v enakem položaju, kot če ji vozilo ne bi bilo odvzeto. Splošno je znano, da vozila s potekom časa izgubljajo svojo vrednost, to pa je okoliščina, ki je nastala po povzročitvi škode, zato bi sodišče moralo odločiti po 169. členu OZ. Sodišče tudi ni odločilo o obrestnem delu zahtevka, čeprav je v tožbi zahtevala zamudne obresti od 1.2.2006, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka. Podano je tudi nasprotje med razlogi sodbe glede izvedenskega mnenja in samim izvedenskim mnenjem, saj je bila sodba izdana v januarju 2009, sodišče pa je vrednost primerljivega vozila ocenilo za april 2008, torej prisojeni znesek 4.996,00 EUR ni vrednost vozila na dan odločitve. Poleg navedenega pa je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožeči stranki nastala škoda na dan 3.8.2002, torej bi moralo sodišče prisoditi tožeči stranki znesek 5.883,00 EUR. Glede prijave vozila in vrednosti predmetov v vozilu pa sodišče sploh ni ugotovilo dejanskega stanja, čeprav je tožeča stranka prepričljivo izpovedala, da so bili predmeti v vozilu, za prijavo in avtoradio pa je predložila tudi račun. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da ji je tožena stranka dolžna plačati 6.672,50 EUR za zamudnimi obrestmi od 1.2.2006 dalje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je namesto določb OZ uporabilo določbe ZOR. Poleg tega sodišče sploh ni ugotovilo, ali je bila pogodba med strankama sklenjena ter s kakšno vsebino, kar pomeni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nikakor ne obstoji pogodbena odškodninska odgovornost, saj obveznost varovanja parkirišča v pogodbi ni bila določena. Pogodba se je sklepala le z vsebino 'nočitev z zajtrkom'. Izjavi volj obeh strank morata biti enaki, v konkretnem primeru pa je med strankama nesporazum o predmetu obveznosti, zato se šteje, da pogodba v tem delu ni sklenjena (16. člen OZ). Poleg tega tožeča stranka v času sklepanja pogodbe ni vedela za nepravilen zapis v prospektu, saj ga je vzela šele po dogodku. Nepravilni so zaključki sodišča, da se je tožeča stranka zanesla na to, da tožena stranka skrbi za nadzor parkirišča. Sodišče bi zato moralo upoštevati 3-letni zastaralni rok ter odškodninski zahtevek zavrniti. Dalje tudi ni dokazov, da se je tožeča stranka kritičnega dne res pripeljala z vozilom Mercedes, tipa 250D, ki naj bi bilo ukradeno. Poleg tega pa sodba v stroškovnem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka tako predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka pravočasno odgovorila. Zavrača navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, vse s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Iz izvedenega dokaznega postopka nesporno izhaja, da se je dne 2.8.2002 tožnica skupaj z gospodom A. E. pripeljala do hotela L. (ki je last tožene stranke), da je na parkirišču tega hotela pustila svoje vozilo Mercedes, tipa 250D, in se nastanila v hotelu, da je bilo dne 3.8.2002 predmetno vozilo ukradeno iz parkirišča hotela L. ter da je bila med strankama sklenjena pogodba o gostinskih storitvah. Že na tem mestu sodišče poudarja, da ni slediti pritožbi, ki pravi, da je vprašanje, ali je bilo predmetno vozilo sploh parkirano na tem parkirišču. Iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja ravno nasprotno (izjave prič, policijsko poročilo).

Škodni dogodek se je zgodil v avgustu 2002, zato bi sodišče prve stopnje moralo, tako kot pravilno opozarjata pritožbi, uporabiti določbe OZ, ki pa so identične z določbami ZOR, torej navedena kršitev materialnega prava ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Poraja se vprašanje vsebine pogodbe, ki je bila sklenjena med strankama. V nemški verziji prospekta (A3) je jasno zapisano, da so ob hotelu nadzirana parkirišča. Glede na to, da je bila tožeča stranka stalna stranka hotela L., poleg tega pa so na parkirišču zapornice in kamere z zaslonom v recepciji, se je tožeča stranka lahko zanesla na to, da je parkirišče pred hotelom L. varovano. Na podlagi 24. člena OZ katalogi ter druga obvestila in oglasi z letaki niso ponudbe, temveč le vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji, pri čemer pa pošiljatelj takšnih vabil odgovarja za škodo, ki je nastala ponudniku, če ne sprejme ponudbo oziroma tudi v primeru, če je sklenil pogodbo, a pod drugačnimi pogoji, kot so navedeni v vabilu k dajanju ponudb. Že iz te dikcije lahko zaključimo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke kot pošiljateljice prospekta. Poleg tega pa se ne sme spregledati specialnih določb o gostinski hrambi v OZ, ki v 4. odst. 741. člena jasno določa, da gostinec dolguje popolno odškodnino, če mu je gost stvar izročil v hrambo, kot tudi, če je škoda nastala po njegovi krivdi ali krivdi osebe, za katero odgovarja. Glede na 741. člen OZ je gostinec tisti, ki za stvari, ki jih gost prinese s seboj, odgovarja kot shranjevalec, in to ne glede na voljo strank, da se sklene shranjevalna pogodba, po kateri je obveznost gostinca tudi varovanje gostovih stvari. Če je torej sklenjena pogodba o gostinski storitvi in gost s seboj prinese stvari, jih mora gostinec varovati in te svoje odgovornosti ne more izključiti ali omejiti. Gre za pogodbeno obveznost, ki obstaja le, če je sklenjena pogodba o gostinski storitvi. Dalje je potrebno odgovoriti tudi na vprašanje, ali je vozilo stvar, ki jo gost prinese s seboj. V konkretnem primeru je bilo parkirišče v prvi vrsti namenjeno hotelskim gostom, v kolikor pa je bil prostor, pa je bilo proti plačilu parkirnine možno parkiranje s strani drugih oseb. Parkirišče je bilo ograjeno z zapornicami, kar pomeni, da ni bilo na prostem in odprto za kogarkoli. Iz prospekta je jasno razvidno, da je parkirišče nadzorovano, poleg tega pa so bile ob vhodu in izhodu nameščene tudi kamere, ki puščajo vtis, da je parkirišče varovano, četudi so bile namenjene le trenutni kontroli. V konkretnem primeru tako lahko zaključimo, da sodi med prinesene stvari gosta tudi njegovo vozilo, s katerim prispe do hotela in ga parkira na za to odrejenem mestu. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da je podana pogodbena odškodninska odgovornost tožene stranke, saj bi se škodnemu dogodku lahko izognila, če bi poskrbela za nadzor predmetnega parkirišča, kot je oglaševala v prospektu. Prav zaradi opustitve nadzora parkirišča je prišlo do kraje vozila Mercedes, tipa 250D, kar pomeni, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost. Glede navedb tožene stranke, da med strankama ni bilo sporazuma o predmetu obveznosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na podlagi 741. člena OZ že s sklenitvijo pogodbe o gostinskih storitvah nastane odgovornost gostinca kot shranjevalca, torej posebne pogodbe o hrambi vozila ni potrebno sklepati. Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke glede zastaranja, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo kljub uporabi določb ZOR (ki so v tem delu enake z OZ).

Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine, kar pomeni, da mora biti ta takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Podrobnejša merila za odmero denarne odškodnine za premoženjsko škodo so določena v 168. členu OZ. Višina zahtevka se navezuje na vrednost odtujenega vozila, zato jo je treba določiti. Ta vrednost se s časom spreminja, zato jo je potrebno določiti v konkretno določenem času. Gre za t. i. nečisto denarno terjatev. Po 2. odst. 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar velja tudi takrat, ko višino premoženjske škode sodišče ugotavlja v dokaznem postopku in se opira na cenitev ustreznega izvedenca. To pravilo ne predpisuje (zadeva II Ips 595/2001), da bi se povračilo škode odmerjalo prav na dan izdaje sodbe, temveč v času sojenja, kar pomeni, da ne obstaja nasprotje med izvedenskim mnenjem in razlogi sodbe, kot trdi v pritožbi tožeča stranka. Dalje se to pravilo uporablja v primerih, ko oškodovanec še ni vzpostavil prejšnjega stanja. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi nastalo škodo reparirala (npr. z nakupom novega avta). Sodišče je tako pravilno določilo odškodnino na podlagi ocene primerljivega vozila v obdobju, na katerega se nanaša cenitev. Pritožbenim navedbam tožeče stranke, da bi sodišče moralo upoštevati vrednost njenega vozila na dan škodnega dogodka tako ni slediti. Glede prijave vozila ter predmetov, ki so bile v vozilu, pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj je zahtevek v tem delu zavrnjen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na navedbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa sledi pritožbi tožeče stranke v delu glede obresti. Tožeča stranka zamudne obresti zahteva od 1.2.2006, ko naj bi tožena stranka prišla v zamudo. Stališče sodne prakse je, da se pri določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve in da se tudi zamudne obresti določijo od takrat dalje, ko je odškodninska terjatev prešla v čisto denarno terjatev. V konkretnem primeru je bila višina odškodnine znana v času cenitve, tj. od dne 18.4.2008, kar pomeni, da gredo oškodovancu zamudne obresti za premoženjsko škodo od 19.4.2008, v preostalem delu (od 1.2.2006 do 18.4.2008) pritožba ni utemeljena.

Pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o stroških sta pavšalni in zato neupoštevni. Sodišče prve stopnje res ni navajalo posameznih postavk, ki jih je strankam priznalo, a je specifikacija razvidna iz spisa in bi jo pravdni stranki lahko pogledali (stroškovnika na list. št. 125-127).

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi del stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk za pritožbo in odgovor na pritožbo, 20 točk za obrazložen dopis stranki, 2% materialnih stroškov, 20% DDV, 114,94 EUR za sodno takso za pritožbo ter 28,74 za sodno takso za odgovor na tožbo, kar znaša skupaj 1.086,16 EUR. Glede na uspeh v pravdi, ocenjen na polovico, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 543,08 EUR.

Skladno z načelom uspeha pa tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka.