Jedro

Kadar denacionalizacijski upravičenec primarno zahteva sicer vrnitev nepremičnine v naravi, vendar s pristavkom, da se zadovolji z ustrezno odškodnino, taka izjava lahko vsebuje tudi predlog na pridobitev ustreznega lastninskega deleža na podjetju v mešani lasti, ob upoštevanju definicije odškodnine iz 2. člena ZDen.

Izrek

Ugotovi se, da je tožena stranka Slovenska razvojna družba d.d. v likvidaciji revizijo umaknila. Revizija tožene stranke "P. S.A. CH, Švica" se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o prodaji in nakupu delnic, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 19.6.1992, nična.

Sklenjena je bila namreč v nasprotju z določbami 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerih z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer je v celoti sprejelo pravno razlago, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta vložili reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Tožena stranka Slovenska razvojna družba v likvidaciji posebej poudarja, da tožeča stranka nikoli ni postavila svojega zahtevka iz naslova denacionalizacije tako, da bi uveljavljala izročitev delnic družbe "E." iz L., druga tožena stranka, ki postavlja enako trditev, pa vztraja pri stališču, da je bil pravni posel med strankama sklenjen in dogovorjen 1.6.1992, torej pred vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka, zaradi česar določba 88. člena ZDen ne prihaja v poštev. Pravni posel, ki je razglašen za ničnega, nima pravne napake in ni bil sklenjen z namenom izigravanja predpisov o denacionalizaciji.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki. Slednja nanjo ni odgovorila.

Tožena stranka Slovenska razvojna družba d.d. v likvidaciji je z vlogo z dne 19.3.2004 izjavila, da revizijo umika, zaradi česar je revizijsko sodišče umik revizije vzelo na znanje.

Revizija druge tožene stranke pa ni utemeljena.

Druga tožena stranka izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z razlago določbe 88. člena ZDen (očitno tudi v povezavi z določbama 16. in 91. člena zakona).

Denacionalizacijski zahtevek naj bi bil vložen na vrnitev nepremičnine, ki je še vedno v okviru sredstev družbe E. d.o.o., pri čemer glede delnic nikoli ni bil vložen denacionalizacijski zahtevek. Poleg tega naj bi pravni posel med strankama bil v celoti sklenjen in dogovorjen že pred vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Z enakimi razlogi pa je ta tožena stranka izpodbijala tudi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je izpodbijana sodba ta stališča zavrnila z obširno in pravilno obrazložitvijo. Sporni poslovni prostor, ki predstavlja pet stotink nepremičnine, glede katere je tožeča stranka v denacionalizacijskem upravnem postopku zahtevala vrnitev v naravi, je prešel v zasebno lastnino s pogodbo o prodaji in nakupu delnic med toženima strankama dne 19.6.1992. Prav zato upravni organ tožeči stranki v denacionalizacijskem postopku navedenega poslovnega prostora ni mogel vrniti v naravi. Že ob tej temeljni ugotovitvi se izkaže kot neutemeljena revizijska trditev, da tožeča stranka glede sporne prodaje in nakupa delnic denacionalizacijskega zahtevka ni postavila. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je denacionalizacijska upravičenka v svoji vlogi z dne 11.6.1992 primarno sicer zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi, vendar pa s pristavkom, "da če to ni mogoče, zahteva ustrezno odškodnino oziroma drugo nepremičnino". Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, ki ga sprejema izpodbijana sodba, da je "z ustrezno odškodnino mogoče upoštevati tudi ustrezen lastninski delež na podjetju v mešani lastnini, ob upoštevanju definicije odškodnine iz 2. člena ZDen".

Dejanske ugotovitve o časovnem poteku prodaje delnic demantirajo tudi revizijsko trditveno podlago o sklenitvi spornega pravnega posla pred dnem, ko je tožeča stranka podala zahtevek za denacionalizacijo.

Prodaja delnic je bila izvršena z javno licitacijo, vendar pa je stvar razlage pogodbenih določil in volje pogodbenih strank, ali je pogodba veljavno sklenjena z dnem podpisa, ali pa, kakor je bilo v konkretnem primeru, šele po plačilu celotne kupnine. Izpodbijana sodba se v tem pogledu pravilno sklicuje na določbo 3. člena sporne pogodbe o nakupu delnic, da je kupec postal lastnik delnic šele s plačilom celotne kupnine, torej najkasneje 25.6.1992. Do tega dne pa je bil že vložen denacionalizacijski zahtevek (11.6.1992). Zato so pravno nepomembne in neupoštevne revizijske trditve, po katerih je druga tožena stranka pogodbo sklenila z javno ustanovo in za ceno, ki so jo ugotovili revizorji tedanje SDK.

Po povedanem je bilo treba revizijo druge tožene stranke zavrniti po določbi 378. člena ZPP.