Jedro

Določila 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije ne gre razlagati tako, da bi moralo sodišče izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe, pač pa sodišče glede na načelo proste presoje dokazov odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne..., je bil obs. F.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77. Po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 2. odstavku 54. člena KZ-77 določena kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. VS v Celju je s sodbo z dne..., pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. F.K. je dne 20. 9. 1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja vse v 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naštete razloge.

Predlaga, da VS RS razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 420. člena ZKP je sicer zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vendar pa v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav zagovornik obsojenca v uvodu navaja, da uveljavlja vse navedene razloge, ni navedeno, na kakšen naj bil kršen kazenski zakon in na kakšen način naj bi bile kršene določbe kazenskega postopka. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca namreč navaja, da je bil v pravnomočni sodbi napačno ocenjen zagovor obsojenca ter da so bile napačno ocenjene izpovedbe prič M.K., M.H., A.Ž. in A.T.. Zagovornik obsojenca s tem izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V pravnomočni sodbi pa so navedeni razlogi o tem, kako je sodišče ocenilo izvedene dokaze in zagovor obsojenca in kateri razlogi so bili odločilni pri ugotavljanju, da sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obsojenca. Ne gre za nikakršno "očitno protispisnost", kot navaja zagovornik obsojenca, ki meni, da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavvka 371. člena ZKP. Prav tako ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da je podana relativna kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se opravi ogled kraja kaznivega dejanja in rekonstrukcija dogodka. Tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje res zavrnilo, vendar pa je v razlogih sodbe pojasnilo tako odločitev. Ob tem je potrebno dodati, da določila 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije ne gre razlagati tako, da bi moralo sodišče izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe, pač pa sodišče glede na načelo proste presoje dokazov odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, kar je sodišče v obravnavani zadevi storilo, svojo odločitev pa glede na določilo 7. odstavka 364. člena ZKP tudi obrazložilo.

VS RS je zato zahtevo zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).