Jedro

Tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja toženca, zaradi česar bi upravičeno odklonila souporabo stanovanjske hiše, in tudi ne njegovega neposrednega onemogočanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.440,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz I. točke izreka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 567,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje (pravilno: da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje). Sodišču očita, da je sodbo oprlo na dokaze, ki se nanašajo na obdobje, ko tožnica še ni bila solastnica sporne nepremičnine, čeprav se je postavilo na stališče, da bo upoštevalo le kasnejše dokaze. V nadaljevanju vztraja pri trditvah, da je toženec nad njo dalj časa izvajal psihični pritisk, vse z namenom, da bi se tožnica odpovedala uporabi solastne hiše. Takoj po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je toženec začel vlagati na sodišče predloge za določitev stikov z njeno mladoletno hčerko, čemur je tožnica ostro nasprotovala. Takšen predlog je umaknil šele po negativnem mnenju CSD in je drugačna ugotovitev sodišča napačna. Nadalje ne drži ugotovitev sodišča, da ga tožnica nikoli ni pozvala, naj ji omogoči souporabo hiše ter ji izroči ključe. K temu ga je pozvala preko SMS sporočil in še dvakrat, ko sta se osebno srečala, kar je izpovedala ob zaslišanju. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi to, kdaj je bila na hiši zamenjana ključavnica, saj je toženec to storil že v letu 2011, ko je z Upravne enote dobil informacijo, da je na tem naslovu tretja oseba prijavila bivališče in razlog torej ni bil v dotrajanosti ključavnice. Neresnične so tudi navedbe, da sta ji toženec in njena mati želela le pomagati. Že v njeni mladosti sta neuspešno izvajala nadzor nad njenim življenjem, odpirala njeno pošto, prisluškovala telefonskim pogovorom ter ji prepovedovala obiske, tako da življenje z njima ni bilo mogoče, po odselitvi pa sta jo zasledovala. Pri tem se sprašuje, kako je to povezano s plačilom uporabnine, saj se zahtevek nanaša na kasnejše obdobje. Pojasnjuje, da v primeru njenega bivanja v hiši ne bi prihajalo do stikov s tožencem, saj bi hišo preuredila, tako kot je povedala ob zaslišanju. Tudi v tem delu ni jasno, zakaj bi bil način uporabe pomemben za predmetni spor, ravno tako je nepomemben postopek delitve solastne hiše. Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da toženec v postopku delitve nasprotuje fizični delitvi nepremičnine, kar dokazuje, da ji dejansko onemogoča bivanje v hiši. Glede presoje odnosov med pravdnima strankama se sodišče opira na izpoved prič, iz katerih izhajajo le njeni občutki, kar pa ne more biti podlaga za odločitev, saj mora ta temeljiti na dokazih in ne občutkih. Dodaja, da zaslišane priče, ki jih poimensko našteva, njene izpovedi niso zanikale, le da o psihičnem nasilju niso izpovedale, ker se očitno niso želele vmešavati. Sodišče tudi ni postavilo izvedenca gradbene stroke, čeprav je tožnica obvestila sodišče, da je po odločbi BPP oproščena plačila predujma. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi moral toženec sam nositi svoje stroške, ker je ni obvestil, da si bo v postopku vzel odvetnika, poleg tega pa ni bil pripravljen skleniti sodne poravnave.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženec tožnici ni onemogočal souporabe solastne stanovanjske hiše. Tožnici zatrjevanega fizičnega in psihičnega nasilja s strani toženca (očeta), kar naj bi bil razlog za njeno odselitev iz hiše v preteklosti, ni uspelo dokazati, takšnega ravnanja pa ni izkazala niti za kasnejše obdobje, ko je postala solastnica na podlagi dedovanja po materi. Tožnica nadalje ni dokazala, da bi toženca po spremembi lastništva pozvala, da naj ji omogoči uporabo hiše. Sodišče je na podlagi vseh okoliščin ocenilo, da tožnica ni želela bivati s tožencem v skupni hiši, saj ni bila pripravljena prenašati njegove osebnosti. Ker je sama privolila v svoje prikrajšanje, je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče sprejema takšne ugotovitve in v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je ta celovita, skladna in prepričljiva. Pritožnica niti ne zatrjuje nasprotnega in ne navaja razlogov, ki bi vzbudili dvom v sprejeto dokazno oceno, temveč le obširno opisuje svoje videnje celotne zadeve.

8. Sodišče prve stopnje se je upravičeno ukvarjalo z zatrjevanim nasiljem toženca, še preden je tožnica postala solastnica sporne nepremičnine (v maju 2010), saj je tožnica tudi na tem gradila očitke o toženčevem onemogočanju uporabe. Poleg tega bi takšna okoliščina lahko bila pomembna za presojo vseh nadaljnjih dogodkov (toženčevo poizvedovanje, njegova želja po stikih tako s tožnico in kot z njeno hčerko), in ga je v tej luči presojalo tudi sodišče prve stopnje. Da pretekli dogodki niso povsem nepomembni, se očitno zaveda tudi sama tožnica, saj sodišču v pritožbi obenem očita, da jo je glede tega zavedlo in zato ni predlagala dodatnih dokazov. Takšne pritožbene navedbe pa so neutemeljene, saj sodišče ni z ničemer nakazalo, da bo spor presojalo le z vidika dogodkov, ki časovno sovpadajo z lastništvom tožnice. Nasprotno, tožnica sama je štela, da dogodki pred majem 2010 niso pomembni, ker zahteva plačilo uporabnine za obdobje od junija 2010 do januarja 2013 (primerjaj vlogo z dne 17. 10. 2013, točka V in navedbe na obravnavi z dne 23. 10. 2013, list. št.49). Pasivnost tožnice, ki o zatrjevanem nasilju v preteklosti ni ponudila dodatnih dokazov, torej ni posledica ravnanja sodišča, zato smiselno zatrjevana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničini izpovedbi, da je bila deležna fizičnega in psihičnega nasilja, ki naj bi se tudi po spremembi lastništva nadaljevalo s toženčevim zasledovanjem in nadlegovanjem. Njena izpoved se je na več mestih izkazala za pretirano in je nekaterim okoliščinam pripisala pomen, ki ga dejansko nimajo.

10. Ravnanja toženca, ki je na sodišču vložil predlog za določitev stikov s tožničino hčerko, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako, kot to prikazuje tožnica, saj je bilo ugotovljeno, da si je stikov z vnukinjo dejansko želel, a je od tega odstopil zaradi vztrajnega zavračanja tožnice. Kdaj točno je umaknil predlog, torej po tem, ko je center za socialno delo takšno možnost zavrnil ali potem, ko je toženec ugotovil, da tožnica temu nasprotuje, ni bistvenega pomena in ne vpliva na drugačno oceno njegovega ravnanja.

11. Dvom v resničnost tožničine izjave dodatno vzbuja okoliščina, da njene izpovedi o očetovem nadlegovanju na delovnem mestu niso potrdile niti priče, ki so bile tedaj prisotne in jih je tožnica sama predlagala, pri čemer niti ni pomembno, kaj je bil razlog temu. Tožnici v korist tudi ne more biti izpoved priče A. N., na katero se sklicuje v pritožbi, saj je na izrecno vprašanje o nadlegovanju toženca odgovorila negativno in torej zatrjevanega motiva toženca ni potrdila. Vse to so okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno odreklo verodostojnost tožničini izpovedbi.

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnica tožencu nikoli ni izrazila želje, da bi bivala v hiši. Sodišče prve stopnje se je na podlagi obširnega dokaznega postopka prepričalo, da so odnosi med njima izredno slabi oziroma da tožnica vztrajno zavrača stike s tožencem in ima do njega sovražen odnos, in to celo do takšne mere, da je njunemu srečanju na javnem prostoru sledila prijava policiji, česar v pritožbi niti ne zanika. Glede na takšne okoliščine je povsem logična in sprejemljiva obrazložitev sodišča, da ne verjame tožnici, da je v hiši hotela živeti. Njeno pojasnilo v pritožbi, da bi se hiša preuredila (ločeni prostori), ob tem, da je (bila) izredno slabega finančnega stanja in da takšna preureditev tudi sicer ne bi v celoti preprečila medsebojnih stikov (skupni vhod), ne prepriča o nasprotnem. Opisane okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da njena izpoved o izkazani želji po uporabi hiše ni verjetna.

13. Sodišče se v svoji dokazni oceni res ne opredeli do okoliščine, da je toženec v postopku za delitev solastnine nasprotoval fizični delitvi hiše, a tudi to ne omogoča sklepanja o dejanskem oviranju uporabe. Delitev solastnine namreč presega vprašanje uporabe, poleg tega so bile na njegovi strani podane okoliščine, ki govorijo v prid rešitvi, da sam postane izključni solastnik hiše, tožnici pa izplača njen delež.

14. Pravilno je sodišče ocenilo tudi nasprotovanje toženca, da bi v hiši bivala neznana oseba kot najemnik, ki ga je priskrbela tožnica, s pojasnilom, da gre za prevelik poseg v njegovo zasebnost in da ga zato ni dolžan trpeti. Dejstvo, da je toženec na upravni enoti sprožil postopek, ko je zvedel za njegovo prijavo bivališča, torej ni mogoče opredeliti kot oviranja solastniških upravičenj tožnice.

15. Kot takega ni mogoče šteti niti toženčeve menjave ključavnice, ki je bila zamenjana leta 2012 zaradi dotrajanosti in ne zaradi prijave najemnika v letu 2011, in je drugačno zatrjevanje pritožbe neutemeljeno. Na njeno odločitev, da hiše ne bo uporabljala, to niti ni vplivalo, kar je posredno potrdila tudi sama z navedbo, da so bili tedaj odnosi med njima tako skrhani, da si skupnega življenja ni predstavljala.

16. Tožnica torej ni izkazala nedopustnega ravnanja toženca, zaradi česar bi upravičeno odklonila (so)uporabo stanovanjske hiše in tudi ne njegovega neposrednega onemogočanja, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

17. Ker je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, ni bilo potrebe, da bi sodišče ugotavljalo višino prikrajšanja in je dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke utemeljeno zavrnilo. Ker razlog za zavrnitev dokaza ni bil v neplačilu predujma, je brez pomena pritožbeno opozorilo, da je bila tožnica na podlagi odločbe o BPP oproščena plačila.

18. Pritožba ne more uspeti niti s prizadevanjem, da bi toženec sam nosil v postopku nastale stroške. Ker je z zahtevkom v celoti propadla, mu je le – te tožnica dolžna povrniti (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem ni pomembno, da je toženec ni obvestil o zastopanju po odvetniku in tudi ne njegova nepripravljenost za sklenitev sodne poravnave. Njihove odmere pritožba ne napada, zato ni bila predmet pritožbenega preizkusa.

19. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).