Jedro

Treba je razlikovati med resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15(b) Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU), ki bi zavrnjenemu prosilcu lahko bila povzročena zaradi nenamernega ravnanja in bi torej škoda nastala zgolj kot posledica splošnega pomanjkanja (na primer zdravstvenega sistema izvorne države), in med resno škodo, ki bi bila povzročena zaradi nezmožnosti policije, da zavaruje prebivalce pred fizičnimi napadi iz katerih koli motivov.

Tožnik je bil dvakrat napaden, česar organ ne zanika. Organ se je opredelil le do obstoja okoliščin resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ (samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega napada). Ugotovitve, da ne obstajajo okoliščine resne škode iz prve (smrtna kazen ali usmrtitev) ali druge alineje (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi) 28. člena ZMZ niso obrazložene oziroma niso podprte z ustreznimi informacijami o stanju v izvorni državi.

Tožnik ni izkazal določenih psihofizičnih težav ali primanjkljajev, ki bi očitno izstopale od povprečja pri primerljivih prosilcih, ki so imeli hude izkušnje z dolgotrajnim prebijanjem proti Evropi, in zaradi katerih bi bilo potrebno angažirati izvedenca psihiatrije/klinične psihologije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-204/2014/43 (1312-09) z dne 18. 5. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji domnevno A.A., starega najmanj 21 let, državljana Republike Gana. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prosilec prošnjo z dne 21. 7. 2014 podal ob prisotnosti drugega prosilca, za katerega je takrat trdil, da je njegov oče. Potem, ko je njegov domnevni oče samovoljno zapustil azilni dom, je priznal, da ta ni njegov oče, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito podal lažno ime B.B. in navedel neresnične razloge za zapustitev izvorne države. Na zapisnik je nato 6. 8. 2014 podal izjavo, da moški, s katerim je prišel, ni njegov oče. Srečal ga je na poti v Turčiji, hotel pa mu je pomagati. V pogovoru z njim je ugotovil, da je njegov daljni sorodnik po materini strani. Navedel je, da je pri starosti 11 let moral zapustiti mater in je ostal sam. Sam se je hotel boriti za svoje življenje. Kasneje se je zaposlil kot rudar v rudniškem podjetju, zaslužil nekaj denarja in si najel sobo v mestu Akwatia. Tam je živel 6 mesecev oziroma eno leto. Takrat je bil star 11 oziroma 12 let. Imel je nekaj prijateljev muslimanov, ki so se z njim prepirali o politiki. Oni so bili pristaši Nacionalnega demokratskega kongresa, njegova stara mama pa je bila članica Nove patriotske stranke v Gani. Pogovarjali so se o volitvah, ki so bile leta 2008. Te so se končale s spori, spopadi, streljanjem in metanjem solzivca. Napadli so člane patriotske stranke na poti domov. Takrat je bil zraven, so pa o tem dogodku tudi informacije na internetu. Od leta 2008 do 2012 ni imel problemov. Leta 2012 pa so bile spet volitve. Ni vedel, da so te debate z muslimanskimi prijatelji povzročile tako sovraštvo do njega. Dvakrat so ga napadli. Prvič se je zgodilo sredi leta 2012, bilo je ponoči in napadalcev ni prepoznal. Bila sta dva napadalca, ki sta ga napadla na poti domov v Akwatio. Udarila sta ga in porezala. Rekla sta mu, da v kolikor bo nadaljeval s tem, kar počne, bo videl, kaj se mu bo zgodilo. Po načinu njunih groženj je sklepal, da se to nanaša na volitve. Z drugimi ljudmi nikoli ni imel težav. Napad je prijavil na policijo v Akwatii, kjer so mu rekli, da bodo uvedli preiskavo, vendar rezultatov ni bilo. Odšel je tudi k zdravniku, ki mu je dal zdravila, ni pa bil hospitaliziran. Po napadu nato ni imel nobenih težav in je nadaljeval z delom rudarja. Čez tri do štiri mesece pa je bil ponovno napaden. Bilo je istega leta, nekje v septembru mesecu. Vozil se je z motociklom po navadni, makadamski poti, ko ga je nenadoma iz grmovja porinila neka oseba. Motocikel je padel nanj in ga vlekel še naprej po poti. Napadalca sta tudi drugič bila dva in mu rekla, da bo že videl, kaj se mu bo zgodilo, če bo nadaljeval po starem. Ni ju prepoznal, ker je bilo pozno ponoči. Imel je hude bolečine in skušal je priti do bolnišnice. Tja je bil sprejet za dva dni. V bolnišnici so mu dali potrdilo, da je plačal zdravljenje, vendar tega potrdila nima in misli, da ni možno, da bi ga na kakršenkoli način dobil. Ker mu prvič policija ni pomagala, ob drugem napadu ni več šel na policijo. Dogodek se je bal prijaviti tudi zato, ker motocikel ni bil registriran in bi zaradi tega lahko imel težave. Po drugem napadu se je preselil v Akro, kjer je ostal približno 7 mesecev. Službe ni imel, imel pa je še nekaj prihrankov. Živel je pri prijatelju, vendar ta ni imel dovolj denarja, da bi ga lahko stalno preživljal. V Akri je prejemal stalne telefonske klice, dvakrat do trikrat na teden, v katerih so mu sporočali, da naj ne misli, da je v Akri varen. Zaradi teh klicev se je odločil zapustiti državo, kar je tudi storil ob koncu leta 2013. Potoval je sam. Najprej je odšel v Libijo in več dni hodil skozi puščavo. Želel je oditi v Turčijo. Za pot do Turčije z ladjo je plačal 250 evrov. Tam je ostal približno tri tedne, večino časa se je skrival in potem spoznal moškega, s katerim je prišel v Slovenijo in ki se je izdajal za njegovega očeta. Ta mu je obljubil, da bo skrbel zanj, vendar je v Grčiji videl, da ni bilo tako. Sam si je moral plačevati hrano in skrbeti zase. V Grčiji je ostal približno dva meseca. Bil je skupaj s tem moškim, ki mu je rekel, da bosta lažje prišla do cilja, če se bosta predstavljala kot oče in sin. Njegovega pravega imena ne ve, klical pa ga je gospod C. Bil je iz Gane. Silil ga je, da naj govori tisto, kar mu je on narekoval, tepel pa ga ni. V Gani pred 18 letom ne potrebuješ osebne izkaznice, potem pa dobiš volilno izkaznico. Njegovo ime je A. in se piše A. Rojen je ... 1997 v Akri. Ni član nobene politične stranke, je pa pristaš Nove patriotske stranke. V izvorni državi ima še mamo, vendar ne ve, kje se nahaja. Razlika v njihovih stališčih je bila ta, da je on edini zagovarjal predsednika Nacionalne patriotske stranke, prijatelji muslimani pa so ga hoteli pritegniti na svojo stran. Njegovo pripadnost Nacionalni patriotski stranki je podedoval od babice, ki mu je povedala, da ta stranka nudi pomoč, če si v stiski. Ko je babica prišla s srečanja stranke, mu je pripovedovala o običajnih dejavnostih stranke. Z babico sta si bila blizu in veliko sta se pogovarjala. Obiskoval jo je še v času, ko je živel pri mami, umrla pa je še pred njegovim odhodom od doma. Na volitvah je nato zmagala Nova nacionalna patriotska stranka, izgubil pa je Nacionalni demokratski kongres in takrat so se prijatelji obrnili proti njemu. Ni vedel, kakšni so bili argumenti za to politiko in ni vedel, da je bilo njihovo razpravljanje razlog za takšno sovraštvo do njega. Bilo je leta 2012. Oba napada sta se zgodila v Akwatii. Bil je v mestu, kamor je občasno zahajal, da se ne bi dolgočasil. Ta del je oddaljen približno 10 km stran. Domov je šel po stranski ulici, ko sta iz grmovja ob poti skočili dve osebi in ga napadli ter pretepli. Porezala sta ga z neznanim predmetom in dobil je poškodbe. Ni ju prepoznal, imela sta drugačen naglas kot on. Po tem napadu je postal zelo previden in prijateljem ni bil več tako blizu. Mimogrede so se še srečevali, vendar ga prijatelji po tem dogodku niso več klicali, z njimi se ni več dobival niti pogovarjal o aktualni politiki. V času do drugega napada, ki se je zgodil čez 3-4 mesece, se ni dogajalo nič posebnega. Potem pa je dobil še več poškodb po obrazu in telesu, ker je vozil hitro in mu je motocikel padel na nogo. Motocikel ga je še nekaj časa vlekel po tleh. Potreboval je veliko časa, da ga je porinil s sebe. Napadalca sta zbežala in mu rekla, da je to šele začetek tistega, kar bo sledilo. Grožnje sta mu izrekla, ko sta ga porinila in je motocikel drsel po tleh. Izrekla sta jih zelo glasno, tako da ju je lahko slišal. Ponovno je moral v bolnišnico, kjer je bil sprejet za dva dni. Potreboval je dva tedna do enega meseca, da se je pozdravil, potem pa se je odločil, da odide v Akro. Po približno dveh mesecih je prodal vse svoje imetje in odšel k prijatelju. Preživljal se je z delom v rudniškem podjetju. Zaslužil je dovolj, da je normalno živel. Pri 11 letih je zapustil dom in od takrat ni imel več nobenega stika z materjo. Mati se ni strinjala z njegovim odhodom od doma. Živeli so zelo težko. Mati ni imela dela, zaposlitve, poleg njega pa je morala skrbeti še za mlajšo sestro. Tako je menil, da je bolje, če odide. Hotel je nekaj narediti iz sebe, postati nekdo in se potem morebiti vrniti nazaj in pomagati družini. Njegov odhod ni bil enostaven, ker v Akwatii, kamor je odšel, nikogar ni poznal. Nekaj časa je spal kar na prostem. V tem kraju je veliko možnosti za delo v rudniku in tako si je tudi sam po tednu ali dveh našel delo. Začel je delati, ko so bile šolske počitnice. Delal je za neko majhno zasebno podjetje, ki se imenuje Agae Mining Company. Zaposlenih je bilo veliko ljudi, točnega števila ne ve. Delal je npr. na izpiranju rude, peska ali je tam pesek sejal. 2. Iz Akwatie se je preselil nazaj v Akro. Odšel je pogledat na njihov dom in ljudje so mu povedali, da se je njegova družina preselila. V njihovi hiši so živeli drugi ljudje. Skušal je najti mamo, vendar mu ni uspelo. Ko je prišel v Akro, je bil prva oseba, na katero je pomislil, njegov prijatelj D., s katerim sta skupaj hodila v šolo, ko je še živel pri mami. Prijatelj je živel na istem naslovu v družinski hiši, v kateri je njegova soba imela svoj vhod in ostal je pri njem. Zelo dolgo. Pri njemu je prejemal telefonske klice ljudi, ki so ga napadli. Dva tedna po prihodu v Akro je prejel prvi telefonski klic. Številke ni bilo videti. Glas na drugi strani mu je rekel, da ve, kje se nahaja in da naj ne misli, da je svoboden ter da ga bodo dobili. Slišalo se je kot grožnja. Imel je vtis, da bi to lahko bil eden izmed tistih, ki so ga že napadli. Po enem mesecu se je to ponovilo in se nadaljevalo še nekaj mesecev. Tema pogovora je bila vsakič enaka. Kljub temu, da je po nekaj mesecih spremenil številko, se je še vedno bal, ker so mu povedali, da točno vedo, kje se nahaja. Klicev z grožnjami pa ni več dobil, vendar se je kmalu odločil zapustiti državo. Videl je, da tam ni več varen, zato je moral oditi na varno in si rešiti življenje. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se ni preselil v kakšen drug del države, je odgovoril, da se ni mogel kar tako nekam preseliti in oditi, ker nikogar tam ni poznal in tam ne bi našel službe. Zanj v Gani ni varno. Sedaj se tukaj počuti varnega in ne razmišlja več o teh dogodkih. V Sloveniji obiskuje srednjo zdravstveno šolo in igra nogomet v mladinski ekipi kluba Olimpija. Ima nove prijatelje, ki so dobri z njim. V Gani je bilo kot v peklu, zelo slabo.

3. Tožena stranka je v postopku že odločila, in sicer 26. 11. 2014 ter izdala odločbo št. 2142-204/2014/21 (1312-09), s katero je prošnjo prosilca zavrnila. Navedena odločitev je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 2011/2014-5 s 14. 1. 2015 in s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 28/2015 s 17. 3. 2015. Sodišči sta zavzeli stališče, da prosilec ni izkazal preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, na podlagi katerega bi mu bilo mogoče priznati status begunca niti ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu, vendar pristojni organ v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ni preveril prosilčevih izjav v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, oziroma ni dovolj jasno obrazložil te odločitve.

4. Prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno izkazoval njegovo istovetnost. Prosilec je sicer predložil izpisek iz registra rojstev, ki ga je pristojni organ sprejel za avtentičnega, in na katerem so njegovi rojstni podatki zapisani tako, kot jih navaja sam. Iz poročila Kanadske uprave za priseljevanje in begunce, ki ga je predložil prosilec, pa izhaja, da se večina vpisov ne opravi v času rojstva in se pogosto vpis v matično knjigo ne opravi, dokler posameznik ne zahteva potrdila o rojstvu zaradi preseljevanja. Registracija, ki se ne opravi v letu dni po rojstvu posameznika, ni zanesljiv dokaz o sorodstvu, ker se registracija ali vpis, vključno z zakasnelim vpisom, lahko pogosto opravi z malo ali brez dokazne dokumentacije. Iz predloženega izpiska je razvidno, da je bila registracija rojstva opravljena 10. 12. 2014, kar je prosilec pojasnjeval, da je ta datum zaveden zaradi vmesne spremembe sistema in je njegov vpis najverjetneje shranjen v arhivu. Če bi prosilčeva kopija vpisa rojstva lahko bila shranjena v arhivu, tako kot trdi njegova pooblaščenka, bi na izpisku bil vpisan starejši datum registracije, ki predstavlja datum, ko je informator (običajno starši) vpisal rojstvo v evidenco vseh rojstev in smrti. Prav vpis datuma registracije, ki je zavedena kot 10. 12. 2014, torej dan pred izdajo rojstnega lista, izključuje tudi možnost napake. Pristojni organ glede na zgornje informacije, da se večina vpisov ne opravi v času rojstva temveč šele kasneje in to za različne potrebe, predvsem migracijske, zaključuje, da je predloženi rojstni list bil izdan na podlagi registracije rojstva, ki je bilo prijavljeno 10. 12.2014 s strani prosilčeve matere, ki je navedla podatke, za katere ji glede na predložena poročila ni bilo potrebno predložiti nobenih dokumentov, zaradi česar ni mogoče z gotovostjo pritrditi, da so podatki na rojstnem listu tudi resnični. Organ na podlagi skenirane kopije potrdila o zaključeni višji srednji šoli (West African Senior School Certificate), ki jo je prosilec predložil in ki izkazuje, da jo je zaključil junija 2011, ugotavlja, da je prosilec pri opisovanju svojega izobraževanja zamolčal osnovno šolo, saj s samo šestimi leti šolanja ni mogel končati višje srednje šole. Glede na prosilčeve navedbe, da je v šolo vstopil s sedmimi leti (čeprav je to v Gani običajno s šestimi), je mogoče izračunati, da je osnovno šolo končal s 13 leti in nato nadaljeval šolanje na srednji šoli, in sicer najprej 3 leta na nižji srednji šoli in nato 3 leta na višji srednji šoli. Da je junija 2011 uspešno končal višjo srednjo šolo je razvidno iz potrdila, ki ga je predložil sam. Tako pa je mogoče tudi zaključiti, da je višjo srednjo šolo končal pri 18 oziroma 19 letih, kar je tudi povsem običajno v Gani. Prosilčevo pojasnilo, da se je moral prešolati na drugo šolo in opravljati preizkus znanja, na podlagi katerega je nato hodil v višji razred, pristojni organ ne more upoštevati, saj tega pri pojasnjevanju šolanja na osebnem razgovoru ni omenil, temveč je to dodal šele v tožbi zoper odločitev pristojnega organa. V kolikor bi prosilec res leta 2004, ko naj bi bil star 7 let, zaključil že 3. razred, bi to na osebnem razgovoru zagotovo povedal, tako pa je dejal, da je s 7 leti šele vstopil v šolo. Prav tako bi pri opisovanju njegovega šolanja povedal, da naj bi v srednjo nižjo šolo hodil samo pol leta in nato po opravljenem sprejemnem izpitu obiskoval zgolj višjo srednjo šolo. Na podlagi zgoraj navedenega organ ugotavlja, da je bil že leta 2011, ko je končal višjo srednjo šolo, polnoleten in je sedaj star več kot 21 let. 5. Poleg tega ni mogoče spregledati, da je 10. 12. 2014 vpis prosilčevega rojstva prijavila njegova mati, za katero je prosilec navajal, da ne ve, kje je in je z njo izgubil vse stike od svojega odhoda od doma pri 11 letih. Prosilec tudi ni želel izpolniti vloge za iskanje pogrešanih. Pristojni organ je v skladu s 16. členom ZMZ dolžan začeti postopek iskanje prosilčevih staršev, zato je prosilca skupaj z njegovo zakonito zastopnico pozval, da izpolni vlogo za iskanje pogrešanih, to je njegove mame, vendar je prosilec to odklonil z zaznamkom, da nima nobenega interesa iskati svojih staršev.

6. Ker prosilec v postopku ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo, je pristojni organ upošteval 21. člen ZMZ. Kljub temu, da naj bi prvi napad prijavil policistom, ni predložil nobenega dokazila o tem. Prav tako ni predložil dokazila o bolnišničnem zdravljenju, kamor naj bi moral oditi tako po prvem kot drugem napadu. Tam naj bi mu izdali potrdilo, da je plačal zdravljenje. Glede na to, da je prosilec predložil številne fotografije in šolska spričevala, ki jih je poslikal s svojim mobilnim telefonom, pristojni organ ocenjuje, da se je na svoj odhod pripravil. Ne glede na navedeno pa je pristojni organ ocenil, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca niti ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakršnimikoli konkretnimi dokazi. Ugotavlja, da so te izjave prosilca malo verjetne, v medsebojnem neskladju ter nasprotujejo dostopnim splošnim informacijam. Ko je bil prosilec soočen s svojimi navedbami, da naj bi šolanje zaključil pri 12-13 letih, saj je leta 2011 pridobil potrdilo o zaključku višje srednje šole in torej leta 2012 ne bi bil več v šoli, prosilec ni znal pojasniti različnih svojih navedb. Namesto pojasnila je zgolj odgovoril, da je takrat bil v šoli in da je bilo na začetku leta 2012. Pristojni organ je že zgoraj obširno obrazložil, da se prosilčeve navedbe o šolanju in njegovi starosti ob zaključku le tega ne ujemajo s pridobljenimi informacijami, prav tako si prosilčeve izjave glede tega nasprotujejo med seboj. Glede na to, da je prosilec šolanje končal junija 2011, kar izkazuje potrdilo o zaključku višje srednje šole, ni mogoče, da bi bil takrat star 12 ali 13 let, zagotovo pa v letu 2012 ni več obiskoval šole, zaradi česar tudi prosilčeva umestitev obeh napadov v čas šole in počitnic ni resnična.

7. Prav tako prosilec ni znal odgovoriti, kdaj sploh so potekale volitve v letu 2012. Pristojni organ je prosilčeve navedbe ocenil za neverodostojne, saj je splošno znano, da so zadnje volitve v Republiki Gani potekale decembra 2012. Ker so tako predsedniške kot splošne volitve potekale decembra 2012, opisani napadi na prosilca ne morejo biti povezani z njegovo zatrjevano politično aktivnostjo. Napada, ki naj bi se zgodila maja in septembra 2012 oziroma na začetku leta 2012, ko naj bi bil še v šoli, torej več mesecev pred volitvami, ne moreta biti posledica zatrjevanih političnih polemik o strankah, do katerih je prihajalo v predvolilnem času mesec ali dva pred volitvami oziroma oktobra ali novembra 2012. V kolikor pa je prosilec v času prvega napada še hodil v šolo, pa bi se ta moral zgoditi leta 2011 in ne 2012, torej več kot eno leto pred volitvami. Pristojni organ je tako ugotovil, da so tudi prosilčeve navedbe glede dveh napadov neverodostojne.

8. Pristojni organ ocenjuje tudi prosilčeve navedbe o tem, kako je živel pri prijatelju v Akri, kot neverjetne, saj bi prosilec pri prijatelju živel od svojih prihrankov vse dokler mu ne bi pošli, tako kot je to prvotno navedel. Povsem neverjetno pa je, da bi prosilec hranil večjo vsoto denarja, ki se je ne bi dotikal in hkrati užival pomoč prijatelja. S tem denarjem naj bi potem zapustil izvorno državo. Neverjetne so tudi njegove izjave, da je kot mlajši z delom zaslužil dovolj, da se je lahko šolal, dobro živel ter hkrati privarčeval denar tako za večmesečno bivanje pri prijatelju v Akri kot tudi za pot v Evropo. Ne gre spregledati, da zadnja tri leta svojega šolanja ni živel sam, temveč v internatu. Prav zaradi tega ni verjetno, da o življenju prosilca ne bi bili seznanjeni v šoli oziroma internatu, kjer je živel. Pristojni organ utemeljeno dvomi, da je prosilec resnično od 11 leta živel sam in bil prepuščen samemu sebi, saj je v tem času redno hodil v šolo in uspešno končal višjo srednjo šolo ter navsezadnje tri leta živel v internatu. Glede na navedeno pristojni organ ocenjuje prosilčeve navedbe kot zelo neprepričljive.

9. V nadaljevanju tožena stranka tudi pravi, da ne glede na to, kako varčno naj bi prosilec ravnal s svojo vodo in hrano, je neverjetno, da bi na poti čez puščavo, ki je trajala nekaj tednov in kjer je bilo podnevi zelo vroče, zadoščalo 5 litrov vode, kot je to navedel prosilec.

10. Prav tako ni povsem zanemarljivo, da je prosilec prošnjo podal kot sin F.F. in je šele po njegovi samovoljni zapustitvi azilnega doma priznal, da to ni njegov oče in je njegovo ime drugačno. Glede na to, da naj bi prosilec vrsto let živel sam in se na dolgo pot prav tako odpravil sam, izhaja, da je zelo samostojen, zato ni mogoče verjeti njegovemu pojasnilu, da se je bal tega moškega. Ne glede na njegov strah pa je imel v azilnem domu socialne delavke, katerim bi lahko zaupal resnico in jih prosil za pomoč, ne pa da je to storil šele po 14 dneh, ko je omenjeni moški odšel. 11. Pristojni organ prosilčevih navedb o njegovih političnih razpravah s prijatelji ne more obravnavati kot politično opredeljenost prosilca. Prosilec namreč ni znal pojasniti, v katerih delih so se njegova stališča tako zelo razlikovala od stališč njegovih prijateljev, da bi to lahko povzročilo resen konflikt med njimi. Svoje podpiranje Nove patriotske stranke je povezoval z babico, ki naj bi bila njihova polnopravna članica. Po njegovih navedbah naj bi babica umrla pred njegovim odhodom od doma, torej pred njegovim 11 letom. O programu oziroma stališčih stranke, ki naj bi jo podpiral, mu je bilo zastavljenih veliko vprašanj, ki so bila oblikovana preprosto, in ki so se nanašala predvsem na njihovo odstopanje od nasprotne stranke, vendar prosilec nanje ni odgovoril. Pristojni organ tako dvomi, da se je prosilec res spuščal v politične razprave ob volitvah, saj bi v tem primeru zagotovo znal ponoviti vsaj svoja stališča oziroma tiste ključne točke, zaradi katerih naj bi s prijatelji prišel v konflikt. Njegovega pojasnila o strankarskih stališčih, ki naj bi jih tudi sam v povezavi s to stranko zagovarjal, in ki se je omejilo zgolj na njegovo podporo predsedniku Nove patriotske stranke, ni mogoče obravnavati kot razlog preganjanja zaradi njegovega političnega prepričanja v skladu s 27. členom ZMZ. Prosilec mora dokazati, da so subjekti preganjanja seznanjeni z njegovim političnim prepričanjem ali mu ga pripisujejo, da subjekti preganjanja niso strpni do navedenega prepričanja in da bi bil glede na razmere v njegovi državi verjetno preganjan zaradi gojenja takega prepričanja, saj mu subjekti zaščite ne morejo oziroma nočejo nuditi zaščite. Glede na to, da prosilec ni poznal nobenih stališč stranke in ni znal pojasniti, zakaj sploh podpira to stranko (razen, da je bila njegova družina oziroma njegova babica njena članica, ki pa je umrla vsaj 4 leta pred temi volitvami), da je o volitvah razpravljal zgolj med prijatelji vrstniki in da je na volitvah zmagala prav Nova patriotska stranka, pristojni organ ne more prosilčevih navedb obravnavati kot preganjanje zaradi njegove politične opredeljenosti.

12. Glede na njegove navedbe, da naj bi prav politične razprave s prijatelji povzročile sovraštvo do njega in bile vzrok za dva napada, pristojni organ ugotavlja, da njegove izjave nasprotujejo pridobljenim informacijam. Ker so tako predsedniške kot splošne volitve potekale decembra 2012, opisani napadi na prosilca ne morejo biti povezani z njegovo zatrjevano politično aktivnostjo, za katero pa je pristojni organ že zgoraj ugotovil, da je ni mogoče obravnavati kot morebitni razlog za njegovo politično preganjanje. Napada naj bi se zgodila maja in septembra 2012 oziroma na začetku leta 2012 (prosilec je različno navajal, kdaj naj bi se zgodila), torej več mesecev pred volitvami, zaradi česar napada nikakor ne moreta biti posledica zatrjevanih političnih polemik o strankah, do katerih je prihajalo v predvolilnem času mesec ali dva pred volitvami oziroma oktobra ali novembra 2012. Prosilec je navedel, da je po načinu, kako so mu ob napadih grozili, sklepal, da je to zaradi volitev. Prosilec namreč napadalcev ne v prvem ne v drugem primeru ni poznal, govorili naj bi celo z drugim naglasom. Glede na to, da je prosilec povedal, da prijatelji nikoli niso kazali znakov, da so jezni nanj in se je z njimi mimogrede srečeval tudi po prvem napadu, pristojni organ ugotavlja, da je povezava med njimi in napadi zgolj plod prosilčevih predvidevanj. Sam je namreč povedal tudi, da ni vedel, da je bilo njihovo razpravljanje o politiki lahko razlog za njihovo sovraštvo do njega. Poleg tega pa naj bi se napadi zgodili po njihovem razpravljanju (drugi napad celo več mesecev po tem) in hkrati po volitvah, ko omenjena tema ni bila več aktualna.

13. Glede na to, da prosilec napadalcev ni prepoznal, da njegovi prijatelji hkrati niso kazali nobenih znakov, da so nanj jezni, da niso bili sovražno razpoloženi proti njemu in da se je sam odločil, da ne bo več zahajal tja, kjer so se prej srečevali, pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve obtožbe prijateljev nimajo nobene realne povezave z napadoma, ki naj bi se mu zgodila. Prosilec je večkrat ponovil, da so mu obakrat rekli, da če bo nadaljeval s tem, kar počne, bo videl, kaj se mu bo kasneje zgodilo. Ko je bil nato zaprošen za pojasnilo, kaj takega je počel, s čimer bi moral prenehati, prosilec ni znal odgovoriti in je celo navedel, da jih je to tudi sam vprašal, vendar mu niso odgovorili, čeprav tega pri podrobnejšem opisovanju poteka obeh dogodkov ni navedel. Samo na podlagi njegovega simpatizerstva stranki, s katero ni bil konkretneje povezan, ni v njej ne aktivno ne pasivno sodeloval niti navsezadnje tega ni z nikomer več nikjer delil, pristojni organ ne more vzpostaviti kakršnekoli povezave med grožnjami in njegovim početjem. Tudi informacije o izvorni državi, ki jih je predložil prosilec oziroma njegov pooblaščenec in ki se nanašajo na posamezne incidente med pripadniki Nacionalnega demokratskega kongresa in Nove patriotske stranke, še ne dokazujejo, da sta napada na prosilca bila tak incident. V svoji izjavi na zapisnik je povedal, da je prejemal stalne telefonske klice in to dvakrat do trikrat na teden, medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da je prejel klic približno vsak mesec. Pristojni organ ugotavlja, da gre za bistveno drugačno izjavo prosilca. V primeru, da bi ga klicali 2-3 na teden, bi to pomenilo približno 10 klicev na mesec. Pri takšnem številu klicev bi se po mnenju pristojnega organa prosilec nedvomno prej odločil in zamenjal telefonsko številko, kot pa šele po nekaj mesecih. Če bi resnično prejemal tako število groženj oziroma se jih dejansko tako bal, kot je to želel predstaviti na osebnem razgovoru, bi po mnenju pristojnega organa bistveno prej storil vse, kar je v njegovi moči, da do njih ne bi več prihajalo in jih poskušal preprečiti. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza, prosilec pa te zveze ni dokazal. Čeprav naj bi mu po telefonu zagrozili, da vedo, kje se nahaja in da naj ne misli, da je svoboden, ker ga bodo dobili, pa prosilec ni znal pojasniti, v zvezi s čim naj bi ga ti neznanci sploh iskali. To dodatno potrjuje zgornje ugotovitve pristojnega organa, da omenjenih groženj ni mogoče povezati in obravnavati v povezavi s prosilčevo politično opredeljenostjo, saj prosilec v času groženj po njegovih lastnih navedbah ni počel nič takega, kar bi komu nasprotovalo ali škodovalo.

14. Kar zadeva prošnjo za subsidiarno zaščito pa je tožena stranka navedla, da prosilec v postopku ni uveljavljal razlogov zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, tega pa ni bilo mogoče zaključiti niti na podlagi njegovih izjav. Zato je pristojni organ ugotovil, da prosilcu v Republiki Gani njegova pravica do življenja ne bo ogrožena in mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Čeprav je prosilec trdil, da je kot 11 leten otrok zapustil mamo, odšel od doma ter nato delal v rudniku, pa iz njegovih izjav ne izhaja, da bi zato živel v nemogočih razmerah. Lahko se je šolal in v času šolanja živel v internatu, glede dela pa tudi ni navajal, da bi to potekalo v težkih in zdravju škodljivih razmerah. Pri tem mora pristojni organ dodati, da se je v postopku mednarodne zaščite izkazalo, da prosilec ima stike z materjo in so se njegove izjave o odhodu od doma pri 11 letih izkazale za neresnične. Pristojni organ je že zgoraj podrobneje pojasnil, zakaj dvomi v resničnost omenjenih napadov, vendar je v nadaljevanju ob predpostavki, da bi prosilcu zaradi navedenih dveh napadov res grozila resna škoda, najprej preveril subjekte resne škode. Glede na to, da je prosilec navedel, da naj bi ga neznanca dvakrat napadla in je bilo že zgoraj ugotovljeno, da napada nista povezana s prosilčevim zatrjevanim preganjanjem, pristojni organ ugotavlja, da ni razvidno, kdo bi lahko sploh bil subjekt resne škode. V konkretnem primeru naj bi prosilec prijavil prvi napad in policisti naj bi mu dejali, da se bodo potrudili poiskati ljudi, ki so mu to storili. Čeprav naj bi policija v prvem primeru izkazala interes za preiskavo, pa prosilec ni prijavil drugega napada, kljub temu, da naj bi mu tako svetovali celo v bolnišnici, pri čemer je bil poglaviten razlog za takšno njegovo odločitev, da sam ni imel registriranega motocikla, s katerim se je vozil, in se je bal dodatnih težav s policijo. Pristojni organ tako ugotavlja, da na podlagi navedenega ni mogoče zavzeti stališča, da država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi zaščite pred resno škodo, če se prosilec niti ni obrnil po pomoč na subjekte zaščite, do katerih dostop je sicer imel. Zgolj na podlagi njegovega mnenja, da policija ni v zvezi z njegovo prijavo nič storila, ni mogoče trditi, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite. Glede na to, da prosilec ni poznal napadalcev in da ob dogodku ni bilo nobenih prič (stranska ulica, grmovje), so prosilčeve navedbe, da od policije ni prejel nobenega odgovora, veliko preuranjene in ne morejo opravičiti njegovega nadaljnjega ravnanja. Pričakovati bi namreč bilo, da bi prosilec subjektom zaščite prijavil oba napada in vse telefonske grožnje, ki bi ne glede na svoj izvor ogrožale njegovo življenje. Tako bi policija lahko tudi lažje, hitreje in uspešneje speljala in morda tudi končala preiskavo, saj bi imela na voljo več informacij. Za izpolnitev kriterijev iz 25. člena ZMZ ni potrebno, da subjekti zaščite izsledijo storilce kaznivih dejanj, ampak je pomembno zgolj to, da se sprejmejo razumni ukrepi za izsleditev storilcev, ter da ima oseba dostop do zaščite. Pristojni organ je ugotovil, da prosilcu ni bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in tudi na podlagi njegove izjave, da drugega napada ni prijavil zaradi neregistriranega motocikla, ker se je bal težav s policijo, izhaja, da se policija spopada s kaznivimi dejanji. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ zaključuje, da policija kot subjekt zaščite, izvaja vse razumne ukrepe za preprečitev resne škode. Glede na to, da prosilec v zvezi z napadom in grožnjami po telefonu ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in torej ni izkoristil možnosti zaščite s strani državnih subjektov, ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite. Če se prosilec ni obrnil na policijo in ji ni posredoval vseh podatkov, na podlagi katerih bi lahko ta uspešno vodila preiskavo in našla storilce, ni mogoče trditi, da policija ne opravlja svojega dela. Glede na navedeno je ugotavljanje policijske zaščite v izvorni državi preko splošnih in specifičnih informacij povsem nepotrebno, saj ne bi mogle spremeniti dejstva, da je prosilcu bila omogočena zaščita v smislu, da je policija njegovo prvo prijavo napada sprejela in mu obljubila pomoč ter nato, da prosilec sploh ni poskušal izkoristiti zaščite države, ko drugega napada in groženj po telefonu ni prijavil. Po mnenju pristojnega organa dva takšna napada, ki ju je doživel prosilec ob upoštevanju vseh okoliščin (ne ve se, kdo je izvedel napada, in ali sta sploh povezana) ne dosegata praga resne škode, kot ga je glede 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postavila sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Splošno znano dejstvo je, da v prosilčevi izvorni državi - Republiki Gani, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, čemur prosilec niti ne ugovarja.

15. Prosilec oziroma njegov pooblaščenec je predložil tudi informacije o zdravstvenem tveganju izbruha ebole, ki pa ga pristojni organ ni mogel povezati z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito sama po sebi še ne pomeni prisilne odstranitve v prosilčevo izvorno državo. Kot najbolj ogrožene države se omenja Gvinejo, Sierra Leone in Liberio, Gana pa je navedena zgolj kot ena izmed mnogih afriških držav, v katerih ob vstopu na meji ne izvajajo nobenih preventivnih ukrepov. Njegovi razlogi za zapustitev izvorne države tudi niso bili verodostojni, saj subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Glede na navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ni izkazal utemeljenega strahu, da bi ob njegovi vrnitvi v izvorno državo lahko bil podvržen preganjanju ali resni škodi. Pristojni organ na koncu dodaja še, da predlogu prosilčeve pooblaščenke po postavitvi izvedenca medicinske stroke (psihiater/klinični psiholog) ni mogoče slediti. Prosilec med postopkom mednarodne zaščite tega predloga ni podprl s kakršnokoli zdravniško dokumentacijo. Predloženi zdravniški izvid z 20. 8. 2014 napotuje prosilca na pregled v psihiatrični ambulanti, ki ga je ta opravil še isti dan in kjer je bilo ugotovljeno, da je prosilec luciden, orientiran, pogovorljiv, umirjen in brez znakov psihoze. Ugotovljeno je bilo, da ne potrebuje medikamentoznega zdravljenja ter da bo na izboljšanje razpoloženja najverjetneje najbolj vplivala ureditev socialnih razmer. Iz zdravniškega izvida tako izhaja, da prosilec nima psihičnih težav. Tega tudi v postopku nikoli ni navedel in je brez težav sledil razgovorom. Da bi imel kakršnekoli psihične težave ali probleme pri vključevanju v okolico, ne izkazujeta niti mnenji njegovega vzgojitelja v dijaškem domu, kjer živi, in svetovalne službe Srednje zdravstvene šole, ki jo prosilec obiskuje. Zgolj predlog prosilčeve pooblaščenke, ne da bi bil podprt s kakršnimkoli zdravniškim dokazilom o obstoju kakršnihkoli psihičnih motenj ali travm prosilca, pa še ne more biti podlaga za postavitev izvedenca, sploh ob upoštevanju dejstva, da je prosilec predlagal postavitev izvedenca šele v tožbenem postopku, ko je bila v njegovem primeru že zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito.

16. V tožbi tožnik pravi, da je naslovno sodišče v konkretni zadevi že izdalo sodbo I U 201112014 z dne 14. 1. 2015. To sodbo je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 28/2015 z dne 17. 3. 2015. ZUS-l v 4. odst. 64. čl. določa, da je upravni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V sodbi I U 2011/2014 je naslovno sodišče toženi stranki dalo izrecna navodila, da mora: po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi in v ta namen pridobiti relevantne informacije in z njimi soočiti tožnika, še posebej glede policijske zaščite (26., 27. in 31. točka obrazložitve sodbe), pojasniti, zakaj pretekla napada na tožnika ne pomenita, da mu je bila že povzročena resna škoda oz. navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda ne bo ponovila (30. točka obrazložitve sodbe). Tudi Vrhovno sodišče se je v sodbi I Up 28/2015 strinjalo, da: tožena stranka prosilčevih izjav ni preverila v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom (13. točka obrazložitve sodbe), in da mora uradna oseba upoštevati, da je bil prosilec že dvakrat napaden in poškodovan in temu ustrezno upoštevati pogoje iz 10. alineje 23. člena ZMZ.

17. Tožena stranka ni pridobila nikakršnih dodatnih informacij o državi izvora, ni se opredelila do informacij o državi izvora, predloženih v prejšnjem upravnem sporu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni upoštevala, da je bil tožnik že dvakrat napaden in poškodovan, ni pojasnila, zakaj pretekla napada na tožnika ne pomenita, da je bila tožniku že povzročena resna škoda oziroma ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da se takšna resna škoda ne bo ponovila. Tožena stranka je izpodbijano odločbo tudi ponovno utemeljila na napačnem materialnopravnem izhodišču, da je breme dokazovanja, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, predvsem na prosilcu, čeprav je že Upravno sodišče v sodbi I U 2011/2014 jasno povedalo, da je breme dokazovanja deljeno in da mora upravni organ prosilčeve izjave preveriti v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami in po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi. Če bi tožena stranka upoštevala izrecna navodila Upravnega in Vrhovnega sodišča in pridobila dodatne relevantne informacije o državi izvora, bi našla informacije (predvsem glede neučinkovitosti ganske policije), ki jih tožnik našteva v 8 alinejah na strani 3-4 tožbe.

18. Tožena stranka je prezrla tožnikove navedbe in ponovno napačno odločila, da je tožnik polnoleten. Tožena stranka se sklicuje na informacijo iz poročila Immigration and Refugee Board of Canada, Ghana: The "Certified Copy of Entry into Registry of Births" certificate, češ da se večina vpisov ne opravi v času rojstva in da se ti opravijo pogosto, ko posameznik zahteva potrdilo o rojstvu zaradi priseljevanja. Tožnik poudarja, da ta informacija ne dokazuje, da konkretno tožnikovo rojstvo ni bilo vpisano kmalu po rojstvu oziroma pred 10. 12. 2014. Tožena stranka se opira na informacijo, da naj registracija, ki se ne opravi v letu dni po rojstvu posameznika (tožnik se sprašuje, zakaj ravno v letu dni?), ne bi bila zanesljiv dokaz o sorodstvu. Pri tem pa tožena stranka spregleda, da poročilo govori o sorodstvu in ne o podatkih o rojstvu. Takšno sklicevanje tožene stranke je torej neutemeljeno. V zvezi s časom registracije rojstva tožena stranka zavrne tožnikova pojasnila, da je datum 10. 12. 2014 vpisan najverjetneje zaradi vmesne spremembe sistema in ker je bilo njegovo rojstvo najverjetneje zabeleženo v arhivu. Slednje tožnik utemeljuje z informacijo o izvorni državi, da če je overjena kopija izdana na podlagi informacij iz arhiviranega registra, tako izdan dokument nosi le en podpis - podpis generalnega tajnika ali njegovega namestnika. Informacije na tem obrazcu se vedno vtipkajo - in točno tako zgleda predložena overjena kopija. Tožena stranka pa temu ni sledila in je brez dokazov zgolj domnevala, da bi bil v tem primeru v rubriki vpisan starejši datum oziroma bi bila ta rubrika prazna. Takšne domneve pa ne morejo biti podlaga za ugotovitev, da tožnik ni mladoleten, še posebej, ker bi morala biti v tem postopku dana še posebna teža načelu »v dvomu v korist prosilca«. Ravnanje tožene stranke je v nasprotju z 8. členom ZUP in 1. odst. 22. člena ZMZ. Nadalje tožena stranka nerazumljivo navede, da naj bi vpis datuma registracije izključeval možnost napak, pri čemer ni jasno, kakšne napake ima tožena stranka sploh v mislih.

19. Tožnik poudarja, da je svoj datum rojstva dokazal z originalno javno listino. Tožena stranka pa ni pridobila zadostnih dokazov, da bi domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina izkazuje, ovrgla. Čeprav dejstvo, ali je rojstni list pridobila tožnikova mati ali ne, ni pomembno za ugotovitev datuma rojstva, pa tožnik zavrača tudi ta napačen zaključek tožene stranke. V rubriki »informant« je sicer res navedeno ime njegove matere, kar je edino logično, saj je bila ravno njegova mati tista, ki je pristojni organ »informirala« o tožnikovem rojstvu. To pa se je zagotovo zgodilo veliko pred 10. 12. 2014, najverjetneje kmalu po njegovem rojstvu (kot pojasnjeno, je bil vpis njegovega rojstva po vsej verjetnosti že v arhiviranem registru, tožnik pa točnega datuma prijave rojstva razumljivo ne more vedeti). Svojo ugotovitev, da naj bi imel tožnik stike s svojo materjo, je tožena stranka nepravilno oprla še na dejstvo, da tožnik ni želel pomoči pri iskanju svoje matere. Tožena stranka očitno izhaja iz nedovoljene in nelogične domneve, da bi si morali vsi mladoletniki nujno želeti poiskati svoje starše. Tožnik je prepričljivo pojasnil že v upravnem postopku (pisna izjava - priloga k formularju Rdečega križa), da se mati zanj pač ni zanimala, da je bilo to zanj boleče in želi pozabiti na vse skupaj. Prav tako niso v nasprotju njegove izjave glede šolanja, saj jih je tožnik v tožbi natančno pojasnil. Tožena stranka mu na obeh osebnih razgovorih te možnosti ni dala, saj v tistem času sploh še ni razpolagala z informacijami o državi izvora glede šolskega sistema (te je pridobila šele po zadnjem osebnem razgovoru). Predvsem pa tožena stranka tožnika do izdaje prve zavrnilne odločbe ni seznanila, da dvomi o njegovih izjavah glede starosti in šolanja, in tožnik seveda ni mogel vedeti, da njegove izjave terjajo dodatno razlago. Tako je neutemeljen očitek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi npr. tožnik obiskovanje šole za popravo izpitov »zagotovo omenil« že na osebnem razgovoru. Dodatno je tožnik v tožbi z dne 16. 12. 2015 pojasnil, da se izredno težko spominja točnih letnic in zaporedij dogodkov. Njegov odgovor, da je bil v času napadov še v šoli, pa je zadosten in točen. Tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, češ da je rekel, da je v šolo vstopil s 7 leti. Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je v šolo vstopil pri 6-7 letih, in ne ve, zakaj na zapisniku piše le 7 let. Enako je tožnik zatrjeval že v tožbi z dne 16. 12.2014 (točka 1). Tožnik se izredno težko spomni let in letnic iz otroštva in tudi povprečen odrasel človek ne bi znal takoj in brez natančnega razmisleka povedati, koliko je bil star ob vstopu v osnovno šolo. Tožena stranka je na str. 6 odločbe zapisala, da naj bi tožnik srednjo šolo zaključil pri 18 oziroma 19 letih, kar naj bi bilo povsem običajno v Gani. Vendar, če osnovna in srednja šola v Gani trajajo 12 let in otroci vstopijo v šolo s 6 leti, potem otroci končajo srednjo šolo pri 18 letih, tožena stranka pa je zraven kar dodala še starost 19 let. To le potrjuje navedbe tožnika, da je zelo težko govoriti o letnicah rojstva in starosti v povezavi s šolo, ker se šolska leta ne ujemajo s koledarskimi leti. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik polnoleten, se tako izkaže za napačno in ne temelji na nobenih dokazih. Nasprotno pa je tožnik svojo starost dokazal z javno listino.

20. Upravno-sodna praksa ne pušča nobenega dvoma, da je treba načelo največje otrokove koristi uporabiti tako pri vodenju postopka kot pri samem odločanju o izpolnjenosti pogojev za status begunca oziroma subsidiarne zaščite (I U 42/2012, 15. 2. 2012). Ker tožena stranka tožniku ni verjela, da je mladoleten, je oboje izostalo. Gre za kršitev 16. člena ZMZ, 3. člena MKOP in 2. odstavka 24. člena listine EU o temeljnih pravicah.

21. Tožena stranka vprašanj ni prilagodila tožnikovi mladoletnosti, pač pa ga je nasprotno spraševala po političnih stališčih, po programu stranke, po točnih letnicah in mesecih ipd. Tožnik je otrok, ki seveda ne more vedeti veliko o politiki. Glede na to, da spominjanje točnih letnic in datumov predstavlja težave še odraslim ljudem, pa je povsem nemogoče pričakovati, da se jih bo spomnil mladoletnik. To še toliko bolj, ker je tožnik preživel napade in grožnje ter dolgotrajno in življenjsko nevarno pot iz izvorne države do Slovenije (prečkanje puščave in potovanje s sprovajalci). To mu je pustilo duševne in fizične posledice. Ti očitki, ki jih je tožnik navedel že v tožbi z dne 16. 12. 2014, so konkretni, do njih pa se niti sodišče v sodbi I U 2011/2014 niti tožena stranka nista opredelila. Poleg tega sta oba razgovora trajala nadpovprečno dolgo, zaradi česar je bil tožnik proti koncu že izmučen in nepozoren.

22. Tožena stranka je spregledala, da od otroka - mladoletnika ni mogoče pričakovati sodelovanja na ravni odraslih prosilcev za azil. Tako pravijo tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok (v nadaljevanju Smernice), da od otrok ni mogoče pričakovati takega opisa dogodkov, kot bi ga dala odrasla oseba. Otroci so lahko premladi ali preveč nezreli, da bi lahko pravilno ocenili, katere informacije so pomembne ali pa da bi znali pravilno interpretirati, kar so doživeli. Iz tega razloga se od otrok zahteva zgolj to, da v postopku sodelujejo na način, ki je primeren in prilagojen njihovi starosti ter stopnji duševnega razvoja (3. odstavek 16. člena ZMZ). Nadalje Smernice UNHCR navajajo, čeprav je dokazno breme navadno deljeno med odločevalcem in prosilcem v primeru odraslih, da je potrebno, da odločevalec prevzame večjo breme pri dokazovanju v primeru prošenj otrok, še posebej, če gre za otroka brez spremstva. Tega tožena stranka ni storila, saj še vedno vztraja, da je dokazno breme predvsem na prosilcu. Tožniku torej tožena stranka neutemeljeno očita premalo natančne in obširne odgovore (glede šolanja, glede političnih stališč, glede letnic in zaporedja dogodkov ipd). Tožnik je mladoletnik in je bil poleg tega v času osebnih razgovorov še v hudi psihični stiski.

23. Glede statusa begunca tožnik pravi, da je tožena stranka ponovno napačno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in se ni opredelila do tožnikovih navedb iz upravnega spora 1 U 2011/2014. Zakonita zastopnica bo lahko izpovedala, da je bil tožnik na obeh razgovorih depresiven, ves čas je imel na pol priprte oči in na robu joka. Tožena stranka bi zato morala postaviti izvedenca psihiatrije/klinične psihologije, ki bi lahko ocenil tožnikovo sposobnost spominjanja in pripovedovanja o dogodkih. Namesto tega pa se sedaj neutemeljeno sklicuje na nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah. Tožnik meni, da je tudi Upravno sodišče v sodbi I U 2011/2014 sprejelo napačne zaključke (odst. 13-18). Tožnik utemeljeno sklepa, da je bil napaden zaradi političnega prepričanja in vere in da bi bilo treba v tem primeru v dvomu odločiti v prid tožniku. Tožnik je v razgretem političnem ozračju zagovarjal stranko NPP, vsi ostali pa stranko NDC in da so bili vsi preostali muslimani, ker je tožnik v takem predelu živel. Pri tem se je tožnik skliceval na poročilo Research Directorate, IRB Canada z naslovom: „Ghana: New Patriotic Party (NPP), including origin, structure, leadership and membership; treatment of NPP members by authorities“ z dne 5. 12. 2013. 24. V opombi prevedeni deli poročila izkazujejo spopade med pripadniki strank NPP in NDC, pri čemer prosilec posebej izpostavlja poročilo časopisa Ghanian Chronic1e, da naj bi pripadniki/privrženci NDC ugrabili in napadli l0-letnega dečka, zaradi njegove osebne izjave na zboru NPP v Bremangu v podporo kandidatu NPP. Žrtve političnih napadov so v Gani torej tudi čisto običajni otroci/mladoletniki, za katere je dovolj, da zgolj izrazijo svojo podporo stranki. To potrjuje tudi drugi incident, ko naj bi podporniki NDC napadli, poleg drugih podpornikov NPP, tudi najstnika, ker je nosil NPP šal. Nadalje so zelo pomembni odlomki, ki poročajo o kritikah pripadnikov stranke NPP. Te so namenjene ganski policiji, ker ni nudila zaščite pred nasilnimi dejanji pripadnikom stranke NPP in njihovim podpornikom in ni preganjala storilcev teh dejanj - podpornikov NDC.

25. Vse navedene informacije potrjujejo prosilčeve navedbe, da je bil preganjan zaradi politične pripadnosti in da ga policija ni hotela ali zgolj ni mogla zaščititi. Fizično nasilje med podporniki obeh strank se dejansko dogaja, žrtve pa so tudi 10-letni otroci in najstniki.

26. Glede razgovorov (18. točka sodbe 1 U 2011/2014) tožnik navaja, da samo dejstvo, da jih tožnikova zakonita zastopnica in pooblaščenec nista prekinila, ne more pomeniti, da je bil tožnik sposoben za zaslišanje. Gre za objektivno dejstvo, ki je ali pa ni podano, in ga lahko ugotovi le ustrezen izvedenec (ne more pa se na to sklepati iz ravnanj drugih ljudi). Nadalje tudi iz tega, da tožnik ni imel pripomb na zapisnike, ne izhaja, da je vse v zapisnikih zapisano resnično. Tožnik je že argumentirano pojasnil, da sta oba razgovora trajala nadpovprečno dolgo, in da je bil ob podaji ključnih vprašanj izmučen in zmeden, ob branju zapisnika pa mu je koncentracija že tako padla, da sploh ni mogel več slediti branju. Podaja prošnje v povprečju traja 1,5 ure, osebni razgovor pa 4 ure. Tožnikova podaja prošnje je trajala 2 uri in 45 minut, osebni razgovor pa 5 ur in 45 minut, pred tem pa je imel 1 uro priprav na razgovor. Odmor je trajal 13 minut, kosilo je bilo ob 12.30. Za 17 letnega otroka v slabem psihofizičnem stanju je bilo tako dolgotrajno zaslišanje mučno in prenaporno. Naslovno sodišče še zapiše, da se tožnik sklicuje na več svojih izjav iz zapisnikov. To je seveda logično, saj ni vsa vsebina zapisnikov napačna (nasprotno, večina zapisanega drži). Prav tako očitki tožnika, da tožena stranka ni prilagodila vprašanj njegovi starosti, niso bili posplošeni, saj je tožnik konkretno navedel, da ga je tožena stranka spraševala po političnih stališčih, po programu stranke, po točnih letnicah in mesecih ipd. Tožnik je otrok, ki seveda ne more vedeti veliko o politiki. Glede na to, da spominjanje točnih letnic in datumov predstavlja težave še odraslim ljudem, pa je povsem nemogoče pričakovati, da se jih bo spomnil mladoletnik.

27. V izpodbijani odločbi se tožniku ponovno očita, da ni predložil dokazila o bolnišničnem zdravljenju in prijave policiji. Same s seboj so v nasprotju zahteve tožene stranke, češ da bi moral tožnik predložiti dokazila o zdravljenju v bolnišnici, istočasno pa mu šteje v škodo, da je predložil svoja šolska spričevala. Tožnik je že pojasnil, da teh potrdil ne more pridobiti, lahko pa posledice obeh napadov dokaže z brazgotinami na svojem telesu. Poleg tega je tožena stranka ponovila svoj očitek, da se je tožnik očitno pripravil na odhod, kljub temu, da je tožnik že v tožbi z dne 16. 12.2014 pojasnil, da ni nikoli zatrjeval, da je odšel v hudi naglici in da je imel fotografije na telefonu že dalj časa, da se je lahko pohvalil svojim prijateljem o svojih (športnih) dosežkih.

28. Tožnik tudi naj ne bi vedel, kdaj so sploh potekale volitve, kar ne drži. Tožnik je na prošnji povedal, da so bile volitve leta 2012, na osebnem razgovoru pa, da se ne spominja, kdaj točno (v katerem mesecu) so bile volitve. Tožnik leta 2012 ni bil polnoleten in še ni mogel voliti, zaradi česar je tudi razumljivo, da si ni zapomnil točnega meseca volitev. Splošno znan pa ta podatek nikakor ni. Nepravilen je zaključek, da naj tožniku njegovi sovrstniki ne bi mogli pripisovati političnega prepričanja, ko pa je tožnik je odkrito zagovarjal stranko NPP in so mu torej subjekti preganjanja zlahka pripisovali navedeno politično opredeljenost. 29. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi prezrla tožnikove navedbe, da je razlog za preganjanje tudi njegova vera. V svojih izjavah je zelo konkretno navedel: da je imel politične probleme z muslimani, da je kristjan, da so bili vsi ostali udeleženci debat muslimani in privrženci NDC, da je živel blizu mošeje in v kraju, kjer so prebivali muslimani. Tožnik pojasnjuje, da se skupnosti oziroma soseski muslimanov v Gani pravi »zongo" in da je živel ravno v takšni soseski. Tožnik je tudi predložil informacije o državi izvora o znanih nasprotjih med muslimani in kristjani v mestu Akwatia, kjer je prebival v času volitev in napadov, do katerih se tožena stranka ni opredelila. Tudi sicer je politika v Gani izredno povezana z vero.

30. Nadalje se tožena stranka ni opredelila do zatrjevanj, da je tožnik pripadnik posebne družbene skupine. Tožnik je brez staršev in se je preživljal z zelo zahtevnim in za zdravje izredno škodljivim delom v rudniku. Da je delo v rudniku nevarno (še posebej pa za mladoletnike!), je splošno znano dejstvo in ga tožniku ni bilo treba posebej navajati. O tem je navedel še informacije o državi izvora. Tožnik je brez vsakršne zaščite svoje družine in v nevarnosti za svoje življenje. Vse to utemeljuje tožnikovo pripadnost posebni družbeni skupini, kakor je tožnik že podrobno pojasnil v tožbi z dne 16. 12.2014. 31. Nadalje se je tožena stranka ponovno ukvarjala z nebistvenimi okoliščinami, torej z okoliščinami, ki niso pomembne z vidika tožnikovega primera. Upravno sodišče je v sodbi I U 2011/2014 (23. točka) navedlo, da je treba pogoj iz 3. alineje 3. odst. 21. člena ZMZ razumeti ožje in presojati le bistvene okoliščine. Iz previdnosti tožnik prereka tudi te ugotovitve tožene stranke. Ta je brez nasprotnih dokazov in pavšalno zaključila, da je »povsem neverjetno«, da bi tožnik hranil večjo vsoto denarja, ki se je ne bi dotikal, in hkrati užival pomoč prijatelja. Tožnikov prijatelj mu je pomagal tako, da mu je nudil bivališče. V zameno ni zahteval plačila, ker sta bila dobra prijatelja iz otroštva, kar je življenjsko logično in razumljivo. Do navedb tožnika v tožbi, da ni neverjetno, da bi tožnik imel poleg prihrankov od prodaje premoženja, ki jih je porabil za življenje pri prijatelju, še t.i. »zlato rezervo« (prihranke za skrajno silo), da tožnik ni želel za vsakdanje življenje porabiti še zlate rezerve, pač pa za nekaj, kar bi rešilo njegovo situacijo, in da je to rešitev videl v zapustitvi države, se tožena stranka ni opredelila. Poleg tega je tožnik navedel, da je prodal vse svoje imetje, torej tožnik dejansko ni privarčeval vsega denarja, česar tožena stranka tudi ni upoštevala. Nadalje tožena stranka prosilčeve navedbe, da je od 11 leta živel sam, ocenjuje za zelo neprepričljive, in sicer zgolj na podlagi informacij, da 90% otrok v ganskih sirotišnicah ni sirot, in da naj bi Gana začela z nacionalno strategijo socialnega varstva. Vse te informacije v ničemer ne izpodbijajo tožnikovih navedb, da je od 11 leta živel sam in delal. Tožena stranka očitno meni, da bi za tožnika, če bi res zapustil dom pri 11 letih, zagotovo že poskrbelo socialno skrbstvo in bi bil nastanjen v kakšni izmed sirotišnic. Tudi takšna trditev ostaja na ravni špekulacij in ni z ničemer podprta z informacijami o državi izvora. Prav nasprotno, če bi socialne službe v Gani res tako dobro delovale, ne bi bilo na cestah kar 50.000 otrok in ne bi delala kar 1/3 otrok starih med 5 in 14 1et. 32. Materialnopravno zmotna je ponovna presoja tožene stranke, da se telefonski klici - grožnje neznanih oseb - ne morejo šteti za dejanja preganjanja iz 2. odst. 26. člena ZMZ. Takoj na prvem mestu te določbe je kot dejanje preganjanja navedeno fizično nasilje. Prav gotovo je tudi grožnja s fizičnim nasiljem dejanje preganjanja, saj nikakor ni potrebno, da bi prosilec dejansko že bil izpostavljen dejanjem preganjanja. Pri tem je tožena stranka tudi spregledala, da je tožnik že bil žrtev fizičnega nasilja in sicer dveh napadov. Grožnje so bile torej resne in uresničljive, tožnik pa ima zato utemeljen strah pred preganjanjem in vrnitvijo v izvorno državo.

33. Glede pogostosti klicev je tožnik že pojasnil očitana neskladja, pa se tožena stranka do teh pojasnil sploh ni opredelila. Nadalje tudi ne drži, da naj tožnik ne bi znal pojasniti, v zvezi s čim naj bi ga ti neznanci sploh iskali. Tožnik je pojasnil, zakaj so bile te grožnje zgolj nadaljevanje napadov iz Akwatie, do česar se tožena stranka prav tako ni opredelila.

34. Tožena stranka po novem tožniku šteje v škodo tudi dejstvo, da je prvotno prošnjo podal kot sin F.F. in šele po njegovi zapustitvi Azilnega doma povedal svojo pravo identiteto. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da mu je moški rekel, da bosta tako lažje prišla do cilja, nato pa ga je prisilil, da je govoril, kar mu je rekel. Razumljivo je, da je mladoletnik, ki nikoli prej ni imel izkušenj s potovanji, sprejel pomoč tega človeka in da se ga je zaradi njegove prisile nato zbal. Pred odhodom F.F. sta oba bivala v skupni sobi, pri čemer ga F. ni izpustil izpred oči in ga je ves čas nadzoroval. Tožena stranka prosilcu očita, da se moškega ni mogel bati, saj je za svojo pravo identiteto povedal šele po 14 dnevih od njegovega odhoda. Takšne trditve tožene stranke so protispisne, saj iz uradnega zaznamka z dne 4. 8. 2014 in iz zapisnika z dne 6. 8. 2015 izhaja, da se je tožnik zaupal socialni delavki v ponedeljek 4. 8. 2014, po tem, ko je v petek 1. 8. 2014 F.F. zapustil Azilni dom. Ker med vikendom socialnih delavcev ni v Azilnem domu, je tožnik izkoristil prvo priložnost po odhodu tega moškega, da je popravil svoje navedbe. Tožnik je namreč povedal, da so ga v enem napadu porezali, v drugem pa porinili z motocikla, da sta napadalca rekla, da je to šele začetek tistega, kar bo sledilo, ter da so mu po telefonu grozili, da ga bodo ubili kot je že bilo obrazloženo, je tožena stranka ravnala v nasprotju z navodili sodišča in ni pridobila informacij o državi izvora glede policijske zaščite. Če bi to storila, bi našla poročila, kot so: U.S. Department of State Country Reports on Human Rights Practices for 2013 o nesposobnosti ganske policije; iz poročila „Overseas Security Advisory Council (OSAC) Ghana 2014 Crime and Safety Report" izhaja, da ima ganska policija slabo statistiko raziskanih in rešenih hujših kaznivih dejanj . Nadalje izhaja iz poročila UK Border Agency Ghana COI, 11 May 2012, da je znotraj ganske policije zelo veliko korupcije - med vsemi institucijami je dosegla najslabšo oceno 4,6 od 5, pri čemer 5 pomeni »ekstremno koruptivna«. Vse navedene informacije kažejo, da policija tožniku v izvorni državi ni hotela ali najmanj ni mogla nuditi zaščite pred nadaljnjim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode, predvsem pa takšna zaščita ni bila in ni mogla biti dejanska oziroma trajna.

35. Nadalje je tožena stranka brez podlage ugotovila, da naj bi bil poglavitni razlog, da tožnik ni prijavil še drugega napada nanj, da ni imel registriranega motocikla. Takšna ugotovitev je protispisna, saj je tožnik na osebnem razgovoru, kot glavni razlog navedel, da že prvič ni dobil nobenega odgovora od policije. Šele podredno je tožnik navedel neregistriran motocikel. 36. Tožena stranka je ponovno ugotovila, da naj bi policija izkazala zavzetost za rešitev primera. Kaj takšnega zgolj iz praznih besed policije, da se bodo potrudili poiskati storilce, ni mogoče izpeljati. Pri vsem tem je tožena stranka prezrla bistveno dejstvo, tj., da je bil tožnik še drugič napaden. Policija mu torej več kot očitno ni bila sposobna ali ni hotela nuditi dejanske in trajne zaščite. Gola ugibanja so očitki tožene stranke, češ da če bi tožnik prijavil še drugi napad, bi policija lažje in hitreje speljala in morda tudi končala preiskavo. Iz zgoraj navedenih informacij o neučinkovitosti ganske policije izhaja, da ni izpolnjen kriterij iz 25 člena ZMZ, saj ganska policija ne vodi učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo. Prav absurden pa je argument tožene stranke, da tudi iz tožnikove izjave, da drugega napada ni prijavil zaradi neregistriranega motocikla, ker se je bal težav s policijo, izhaja, da se policija spopada s kaznivimi dejanji. Vožnja z neregistriranim vozilom ni kaznivo dejanje, pač pa prekršek, sankcioniranje mladoletnikov z neregistriranimi motocikli, ki se sami pojavijo na policijski postaji, pa seveda ne more ničesar povedati o tem, kako ganska policija sicer rešuje hujša kazniva dejanja.

37. Tožnik poudarja, da je v konkretnem primeru bistveno to, da je prvi napad prijavil policiji in da zaščita s strani države (policije) ni bila ne dejanska/učinkovita ne trajna. Tožnika so še drugič napadli in kljub preselitvi so mu še naprej grozili. Grožnje so prenehale šele, ko je tožnik zamenjal telefonsko številko (več kot očitno grožnje niso »prenehale«, ker bi si napadalci premislili). Tožnik v takšnih okoliščinah nikakor ni bil dolžan čakati na tretji napad in ponovne grožnje. Ne gre tudi spregledati, da je tožnik mladoletnik in da mu kot takemu policija ni nudila nikakršne zaščite ali pomoči. Tožnik se je znašel, kakor je vedel in znal; preselil se je nazaj v Akro v upanju, da bo tam varen. Ker pa se je preganjanje nadaljevalo, mu ni preostalo drugega, kot da je zapustil državo.

38. Tožnik je v upravnem sporu 2011/2014 in nato še v posebni vlogi v ponovljenem postopku z dne 18. 5. 2015 izrecno predlagal postavitev izvedenca klinične psihologije/psihiatrije, saj je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na nekonsistentnosti med tožnikovimi izjavami, ne da bi prej preveril prosilčevo sposobnost spominjanja in pravilnega pripovedovanja o preteklih dogodkih zaradi depresije, post-travmatskega sindroma in drugih psihičnih težav.

39. Tožnik je z zdravniškimi potrdili utemeljil in dokazal svoje psihične težave: že na prošnji dne 6. 8. 2014 je izpostavil slabše spanje, zaradi česar je zakonita zastopnica tudi uredila pregled pri zdravniku in psihiatru (Zdravniški izvid zdravnice G.G. in Izvid Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 20.8.2014). Iz zdravniškega izvida G.G. izhaja diagnoza depresija, da se tožnik počuti utesnjenega, da ne more spati, nima volje, je žalosten in prestrašen. Takšni simptomi so za mladoletnika, ki ima po telesu vidne poškodbe nasilja, ki zatrjuje fizične napade in grožnje ter mukotrpno potovanje iz izvorne države do Slovenije vsekakor znak resnih psihičnih težav.

40. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi selektivno povzela le izvid z dne 20. 8. 2015 (izvid zdravnice G.G. pa navaja depresijo), pri čemer zgolj dejstvo, da v tistem trenutku ni bilo potrebno medikamentozno zdravljenje, ne pomeni, da je bil tožnik duševno povsem zdrav. Ker tožena stranka ne razpolaga s potrebnim znanjem, da bi ocenila, ali je bil tožnik predvsem v času razgovorov sposoben spominjanja in pravilnega pripovedovanja o preteklih dogodkih, bi morala postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker tega ni storila, je neutemeljeno in nepravilno njeno sklicevanje na nekonsistentnosti med tožnikovimi izjavami in morebitno skopostjo njegovih odgovorov.

41. Tožnik predlaga, da sodišče postavi izvedenca psihiatrije/klinične psihologije, ki bo ugotovil njegovo zmožnost spominjanja in pripovedovanja o preteklih dogodkih, predvsem v času osebnih razgovorov.

42. Meni, da so izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije.Tožnik predlaga, da sodišče na podlagi 1. odst. 7. člena in 1. ter 5. odst. 65. člena ZUS-1 odloči v sporu polne jurisdikcije. To je potrebno zaradi narave (ustavne) pravice do mednarodne zaščite in prepovedi mučenja' ter zaradi čim prejšnjega in nujnega zavarovanja najboljšega interesa mladoletnika. Negotovost tožnika močno psihično obremenjuje. V najboljšem interesu mladoletnega tožnika je, da se mu čim prej omogoči normalno življenje v varnem in stalnem okolju, kar pa je mogoče le ob čim hitrejšemu priznanju mednarodne zaščite. Dodatno tožnik še predlaga, da sodišče v primeru vrnitve zadeve v odločanje toženi stranki, odredi dodelitev zadeve drugi uradni osebi. Uradna oseba, ki je odločala do sedaj, ne spoštuje navodil naslovnega sodišča in očitno ne verjame tožnikovim izjavam, kar onemogoča objektivno presojo dejstev in nepristransko odločanje. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za podelitev statusa begunca oziroma podredno statusa subsidiarne zaščite. Sodišče naj odloči v sporu polne jurisdikcije in ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca oziroma, podredno, subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v novo odločanje.

43. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se nikakor ne more strinjati s tožbenim očitkom, da je odločila v nasprotju z napotki Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tako Upravno kot Vrhovno sodišče sta napotila toženo stranko, da se mora v ponovnem postopku opredeliti do dveh napadov, ki jih je navajal tožnik, tudi z vidika subsidiarne zaščite ter opraviti presojo dejstva ali je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena ZMZ oziroma ali mu je že bila povzročena resna škoda iz 28. člena ZMZ. Navedeno pomanjkljivost je tožena stranka v izpodbijani odločbi odpravila in naredila potrebno subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo. Do dveh napadov, ki jih je navajal tožnik, se je tožena stranka opredelila tudi z vidika subsidiarne zaščite ter podrobneje obrazložila, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda in presodila, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se takšna dejanja ponovila.

44. Tožena stranka je podrobneje pojasnila tudi, zakaj meni, da preverjanje tožnikovih izjav v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim navajanjem dveh napadov, ni smiselno, saj je obširneje obrazložila, da omenjena dva napada ni mogoče šteti kot resno škodo v smislu 28. člena ZMZ ter v okviru subsidiarne zaščite jasno obrazložila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ne glede na priložena poročila tožnika o slabem delu ganske policije, ta ne morejo spremeniti dejstva, da je policija tožnikov primer obravnavala, sprejela njegovo prijavo in izkazala veliko mero pripravljenosti pri reševanju njegovega primera. Očitanje neučinkovitosti policije pa v tožnikovem primeru ni upravičeno tudi zato, ker tožnik sam policiji ni podal vseh informacij, s katerimi je sicer razpolagal, da bi tako tudi sam pripomogel k hitrejšemu in učinkovitejšemu reševanju njegovega primera. Sklicevanje, da policija tožniku ni hotela nuditi zaščite je povsem neprimerno, saj tudi v drugih državah, kjer je policija morda boljše in učinkoviteje organizirana, glede na skope informacije zoper neznane storilce, kaj dosti več ne bi mogla storiti.

45. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi podrobneje obrazložila, zakaj meni, da je tožnik polnoleten in tega na tem mestu ne bo ponavljala. Tožnik je navajal veliko nasprotujočih si izjav glede svojega šolanja, na podlagi katerih je tožena stranka lahko zaključila, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Ob začetku postopka je tožena stranka v dvomu v korist stranke štela, da je mladoletnik brez spremstva. Tudi pri podaji njegove izjave kot tudi na osebnem razgovoru so bila vprašanja prilagojena domnevni prosilčevi starosti.

46. Ne glede na to, kdo je tožnika usmeril v stranko NPP (ali sam ali družina), je pomembno namreč, da se je tožnik v svoji prošnji za mednarodno zaščito skliceval na težave zaradi svojega političnega prepričanja. V kolikor prosilec, tudi mladoleten, uveljavlja probleme zaradi nekega svojega prepričanja, je pričakovati, da bo znal opisati kakšno je to njegovo prepričanje, zaradi katerega je celo moral zapustiti izvorno državo. Zaradi tožnikovega opisovanja problemov, ki naj bi jih imel zaradi svojega političnega prepričanja, je uradna oseba od njega poskušala izvedeti, kakšno je to prepričanje in predvsem, v čem se tako zelo razlikuje od ostalih, da je imel takšne težave, kot jih je opisoval. Simboli stranke, barve in podobno niso tisto, zaradi katerih naj bi tožnik imel težave. Tožnik je sam izpostavil, da je razpravljal o politiki in zato imel probleme, torej je od njega pričakovati, da bo znal povedati, kaj takega se je pogovarjal o politiki, da se je njegovo mnenje tako zelo razlikovalo od mnenja drugih. Ne glede na to, koliko je bil star, bi bilo pričakovati, da bo na svoj način znal obrazložiti, zakaj je s prijatelji prihajal v konflikt. Tudi v primeru tožnika uradna oseba od njega ni zahtevala točnih datumov, je pa želela okvirno umestiti dogodke, ki so bili krivi za njegovo zapustitev države. Pri tem mu je večkrat predlagala, naj se orientira ali na šolsko leto, letni čas, državni praznik in podobno. Tako Upravno sodišče (I U 2011/2014-5 s 14. 1.2015) kot Vrhovno sodišče (I Up 28/2015 s 17. 3.2015) sta se v konkretnem primeru strinjala s toženo stranko, da tožnik ni izkazal preganjanja v smislu 26. člena ZMZ niti ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu, na podlagi katerega bi mu bilo mogoče priznati status begunca.

47. Prosilec je imel prijatelje muslimane in živel je v bližini mošeje. Na osebnem razgovoru mu je bilo zastavljeno izrecno vprašanje, ali je imel kakšne probleme z muslimani zaradi svoje vere, in odgovoril je, da tega ne more reči. Včasih so ga skušali prepričati, da se jim pridruži, vendar jih je zavrnil. Splošno znano je, da je v Gani zelo visoka verska toleranca in sta božič in velika noč državna praznika. Kar dve tretjini prebivalcev pa je kristjanov, tako kot je to tudi tožnik.

48. V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da tožena stranka zmotno vztraja da naj napada na tožnika ne bi pomenila resne škode. ZMZ v 28. členu jasno določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev ter mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje. Iz zdravniškega izvida zdravnice Danijele Lapanja Kastelic izhaja, da ima tožnik na obrazu in trupu vidne brazgotine po poškodbi z ostrim predmetom in da ima na nogi vidne boleče zatrdline ter brazgotine po padcu z motorjem. Tožnik je torej nedvomno bil napaden, in to točno tako, kakor je izpovedal, prvič so ga porezali z ostrim predmetom, drugič je zaradi napada padel z motorjem. Tožnik posebej opozarja na brazgotine zaradi ostrega predmeta, ki so lahko nastale le namerno. Fizični napadi, grožnje s smrtjo in nadaljnjim fizičnim nasiljem zagotovo pomenijo resno škodo, kakor jo določa 28. člen ZMZ. Tožena stranka tudi v nasprotju z navodili iz sodbe I U 2011/2014 ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da se takšna resna škoda ne bo ponovila.

49. Namesto tega je ponovno v nasprotju navodili Upravnega in Vrhovnega sodišča napačno zaključila, da pridobivanje informacij o izvorni državi ni bilo potrebno, češ da se prosilec ni obrnil na policijo. Če bi takšna argumentacija vzdržala, bi to presojo lahko opravili že Upravno in Vrhovno sodišče. Nasprotno pa sta obe sodišči toženi stranki izrecno naložili pridobitev informacij o državi izvora, še posebej glede policijske zaščite.

50. Nepravilno je tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo sodišča I U 1786/2014 z dne 10. 12. 2014. V tej sodbi je sodišče zapisalo, da je tožnik »sam zatrjeval, da v izvorni državi ni niti enkrat poiskal zaščite policije, iz česar izhaja, da zadošča že enkratna prijava policiji. Nadalje se je sodišče v citirani sodbi še zelo podrobno ukvarjalo z vprašanjem, ali je policijska zaščita v tožnikovi izvorni državi učinkovita, kar pomeni, da je to vprašanje v vsakem primeru treba raziskati. Tega tožena stranka ni storila, tožnik pa je v tožbi z dne 18. 6. 2015 obširno pojasnil da (policijska) zaščita v njegovi izvorni državi ni bila in tudi ne more biti učinkovita, dejanska in trajna. To je podprl tudi z ustreznimi informacijami o državi izvora.

51. Tožnik je povedal le to, da mu je policija rekla, da se bodo potrudili poiskati ljudi, ki so mu to storili oziroma, da bodo uvedli preiskavo. To je tudi edino logično, kaj pa naj bi sicer policija rekla. Nikakor pa to ne pomeni, da je policija izkazala veliko mero pripravljenosti. Nasprotno, tožnik od policije ni dobil nikakršnega odgovora. V mesecih po prijavi ga niso nikoli obvestili o tem, ali so že zaslišali kakšne priče, osumljence, ali so našli kakšne dokaze, ali potrebujejo še kakšne dodatne njegove izjave ipd. Policija tako več kot očitno ni storila ničesar. Tožnik je policiji dal vse informacije, napad pa se je kljub temu ponovil. Iz istega razloga se izkaže tudi za neutemeljen argument tožene stranke, češ da je pomembno zgolj to, da policija sprejme razumne ukrepe za izsleditev storilcev. Tožena stranka namreč ne dokaže, da so dejansko bili sprejeti kakršnikoli, kaj šele razumni, ukrepi.

52. Tožnik še dodaja, da sta se tako on kot njegova zakonita zastopnica izrecno strinjala s pregledom izvedenca medicinske stroke, da bi se določila tožnikova starost, tega pa tožena stranka ni odredila, čeprav je očitno dvomi1a o tožnikovi starosti. Tudi zaradi tega se tožena stranka ne more sklicevati, da je tožnik polnoleten, in to kljub temu, da je svojo starost dokazal z originalno javno listino. Tožnik predlaga, da če bo tudi sodišče podvomilo v njegovo starost, da se izvede dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke. Tožnik še dodaja, da je bil tekom svojega bivanja v Sloveniji in šolanja na Srednji zdravstveni šoli večkrat zdravstveno pregledan ter cepljen, pa je bilo tako s strani pediatra kot s strani ostalih specialistov medicinske stroke vedno jasno, da je mladoletnik. O tem bo vedela izpovedati njegova zakonita zastopnica, ki ga je na pregledih večinoma spremljala, in zdravniki, ki so tožnika pregledali.

53. Glede na bližajočo se tožnikovo polnoletnost, tožnik opozarja, da bi moralo naslovno sodišče v konkretnem primeru zaradi varstva koristi otroka po Konvenciji Združenih narodovo otrokovih pravicah in po Ustavi Republike Slovenije pri odločanju upoštevati dejansko stanje pred nastopom tožnikove polnoletnosti (sodba in sklep naslovnega sodišča II U 105/2010).

54. ZMZ v 1. odst. 75. člena določa, da mora Upravno sodišče o tožbi odločiti v 30 dneh od njenega prejema, kar se izteče dne 19. 7. 2015, tj. še preden bo tožnik postal polnoleten. Tudi če bo torej naslovno sodišče o tožnikovi prošnji oziroma tožbi odločalo po nastopu tožnikove polnoletnosti, bi moralo upoštevati dejansko stanje v času vložitve prošnje oziroma (vsaj) tožbe, tj., ko je bil tožnik še mladoleten. Ne nazadnje je tudi tožena stranka v nasprotju s 4. odst. 64. čl. ZUS-I izdala nov upravni akt že po poteku 30 dni od dneva (31. 3. 2015), ko je dobila sodbo Vrhovnega sodišča I Up 28/2015, ki je potrdilo sodbo Upravnega sodišča I U 2011/2014. 55. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (tj., daje tožnik mladoletnik brez spremstva) je treba pri presoji statusa begunca in subsidiarne zaščite še posebej upoštevati, da tožnik v izvorni državi nima nikakršne družinske ali institucionalne zaščite. V obeh tožbah (z dne 16. 12. 2014 in 18. 6. 2015)10 je tožnik navedel in predložil informacije o izvorni državi, da socialne službe glede zaščite otrok v Gani ne delujejo. Tožnikovi prihranki so pošli, v primeru vrnitve v izvorno državo bo prisiljen bivati na cesti. Službe ne more dobiti, saj je ni mogel že ob odhodu iz države. Tožnik bo torej ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, še vedno pa mu bodo grozili tudi novi napadi (kar je prav tako resna škoda v skladu s 28. čl. ZMZ). Napadalci so namreč pokazali veliko mero vztrajnosti, saj so mu grozili, še tudi, ko se je preselil, kar pomeni, da tožnik nikjer in nikdar ni varen.

56. Sodišče je štelo za pravno relevantno vprašanje, ali je v izvorni državi poskrbljeno za nujno potrebno varnost in ustrezen sprejem z vidika osnovnih pogojev za življenje zavrnjenih mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito. Tožena stranka ni v ničemer presojala, kaj bi za tožnika - mladoletnika brez spremstva pomenila vrnitev v izvorno državo (glede tega je izostalo tudi kakršnokoli pridobivanje informacij o izvorni državi). Tudi s takšnim ravnanjem je kršila načelo največje otrokove koristi (1. odst. 16. čl. ZMZ). Odpadla je tudi vsakršna ocena, ali tožniku zaradi mladoletnosti in zaradi njegovih individualnih lastnosti in okoliščin v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda. Tožnik opozarja na stališče naslovnega sodišča iz že citirane sodbe I U 42/2012, da: » ima(ta) pristojni organ (in sodišče) obveznost, da potem, ko morebiti ugotovi(ta), da v Afganistanu ni takšno stanje, da bi že sama vrnitev zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito sama po sebi pomenila kršitev 3. člena MKVČP, ugotovi(ta) tudi, ali so morda osebne in partikularne okoliščine pritožnika takšne, da zahtevajo zaščito pred kršitvijo 3. člena EKČP (JH, odst. 56). Tožena stranka bi morala upoštevati vse tožnikove individualne lastnosti in okoliščine ter odločiti, da bi vrnitev v Gano mladoletnika brez družine, brez sredstev za preživljanje in brez kakršnekoli zaščite pomenila resno škodo iz 28. člena ZMZ.

57. Tožba je utemeljena.

58. V tem ponovljenem upravnem sporu je Upravno sodišče omejeno v presoji glede na to, da je Upravno sodišče sicer v drugi sestavi že zavzelo stališča o spornih okoliščinah in ravno tako je stališče o nekaterih ključnih elementih spora zavzelo tudi že Vrhovno sodišče. Zato je v izhodišču te sodbe potrebno najprej ugotoviti, o čem sta se omenjeni sodišči že izrekli in na podlagi katerih dejstev, ki so bila ugotovljena v prvotnem izpodbijanem aktu oziroma so ta dejstva izhajala iz upravnega spisa v prvotni zadevi. Bistveni deli obrazložitve v sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 2011/2014-5 z dne 14. 1. 2015 so naslednji:

59. „Sodišče soglaša z ugotovitvijo toženke, da tožnik ni izkazal za verjetno, da sta se dva napada nanj zgodila zaradi njegovega političnega prepričanja in da bi bilo mogoče zaradi teh dveh napadov sklepati na zatrjevano preganjanje zaradi tožnikove politične pripadnosti. Dejstvo, da so se v kraju, kjer je prebival, dogajali incidenti med pripadniki Nove patriotske stranke in stranke Nacionalnega demokratskega kongresa pa samo po sebi ne pomeni, da sta bila tudi napada na tožnika tak incident. Zato tudi razjasnjevanje nedoslednosti tožnikovih izjav glede časovnega obdobja obeh napadov oziroma vzrokov za te nedoslednosti ni odločilno. Enako velja za grožnje po telefonu, ki jih tožnik po zamenjavi telefonske številke ni več prejemal. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka upoštevati, da je bil tožnik preganjan zaradi svoje vere. Zgolj življenje blizu mošeje in v kraju, kjer so prebivali tudi muslimani /.../ ne zadošča za sklepanje, da je bil tožnik preganjan v smislu 26. člena ZMZ zaradi veroizpovedi /.../ incidenti med pripadniki različnih političnih strank oziroma veroizpovedi, na katere se tožnik sklicuje, namreč sami po sebi ne pomenijo, da je bil tožnik preganjan, ker je kristjan. Iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da bi bil razlog preganjanja njegova pripadnost posebni družbeni skupini v smislu četrte alineje prvega odstavka 27 člena ZMZ. V tožbi sicer omenja, da otroci, za katere starši ne skrbijo, v njegovi izvorni državi živijo v nemogočih razmerah, vendar ne navaja, da bi sam živel v takih razmerah. Zato je neutemeljeno pričakovanje, da bi toženka tožnikove navedbe, da je ob koncu tedna in med počitnicami delal pri izpiranju rude in sejanju peska, obravnavala kot zatrjevanje preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

60. Upravno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da so bila glede na tožnikove navedbe o datumu rojstva (... 1997) v postopku spoštovana vsa procesna jamstva, ki jih zakon določa v primeru prosilca, ki je mladoletnik brez spremstva. Postavljena mu je bila zakonita zastopnica (16. člen ZMZ), poleg tega je imel pooblaščenca – svetovalca za begunce (13. člen ZMZ), oba pa sta se udeležila obeh osebnih razgovorov (45. in 47. člen ZMZ), ki sta bila 6. 8. 2014 (ko je tožnik dal izjavo, da prosilec, s katerim je vložil prošnjo za mednarodno zaščito 21. 7. 2014 ni njegov oče) in 25. 9. 2014. Tudi nihče izmed njiju ni osebnega razgovora prekinil ali pripomnil, da tožnik vprašanjem bodisi zaradi dolgotrajnosti razgovorov bodisi zaradi tožnikovega psihofizičnega stanja ne more slediti. Zato je Upravno sodišče v prvotnem postopku zavzelo stališče, da tudi sodišče nima razloga za dvom v trditve toženke, da sta razgovora potekala tekoče. Posplošeni očitki, da toženka vprašanj ni prilagodila tožnikovi starosti, pa tudi ne utemeljujejo očitka o neupoštevanju otrokove največje koristi.

61. Nadalje je Upravno sodišče v prvotni sodni odločbi zavzelo stališče, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ tožnikovo splošno neverodostojnost ocenil predvsem na podlagi ocene o verjetnosti tožnikovih izjav tako glede njegove starosti kot razlogov za preganjanje, in ne zaradi neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav. Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, pa ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen tretji odstavek 22. člena ZMZ. Stališče organa, da nosi breme dokazovanja le prosilec, je torej materialnopravno napačno. Povedano pomeni, da bi moral upravni organ tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije, saj mu tožnikova aktivnost te dolžnosti ni odvzela (deljeno dokazno breme). Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot s specifičnim, nanašajoč se na konkretni primer, namreč omogoča, da organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne, predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik kot oseba, ki je bil dvakrat napaden, česar organ ne zanika, in v teh napadih namerno poškodovan, izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, nato pa oceni tudi resnost teh posledic. Organ pa se v obravnavani zadevi do teh napadov z vidika morebitne resne škode za tožnika po 28. členu ZMZ, tj. z vidika subsidiarne zaščite, ni opredelil. V obrazložitvi se sicer sklicuje na splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi ni mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, čemur tožnik niti ne ugovarja. S temi ugotovitvami pa se je organ opredelil le do obstoja okoliščin resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ (samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega napada). Ugotovitve, da ne obstajajo okoliščine resne škode iz prve (smrtna kazen ali usmrtitev) ali druge alineje (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi) 28. člena ZMZ niso obrazložene oziroma niso podprte z ustreznimi informacijami o stanju v izvorni državi. Taka obrazložitev ne omogoča niti preizkusa navedene ugotovitve, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zgolj splošne informacije o izvorni državi (osma alineja 23. člena ZMZ) ne zadoščajo, saj mora azilni organ upoštevati tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom (deveta alineja). Glede na to, da je tožnik navajal, da sta se zgodila dva napada nanj in da je bil v teh napadih namerno poškodovan, pa bi se moral organ do teh napadov opredeliti tudi z vidika desete alineje 23. člena ZMZ in pojasniti, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda, oziroma navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda (če gre za resno škodo), ne bo ponovila. V obrazložitvi v zvezi s subjektom preganjanja sicer navaja, da tožnik drugega napada ni prijavil policiji in da zato ni izkazal, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Vendar bi se moral organ tudi do teh navedb opredeliti glede na splošne in specifične informacije o policijski zaščiti v tožnikovi izvorni državi, česar pa organ ni storil in je svojo odločitev oprl le na dokazno oceno tožnikovih izjav. Odločbe, ki pretežno obravnava le status begunca, subsidiarno zaščito z vidika resne škode pa zgolj v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz tega razloga, sodišče ni presojalo očitka o kršitvi pravice do izjave in s tem v zvezi pravilnosti ugotovitve tožnikove starosti.

62. Vrhovno sodišče pa je v sodbi v zadevi I Up 28/2015 z dne 17. 3. 2015 navedlo, da čeprav je prvostopenjsko sodišče odpravilo celotno odločbo tožene stranke, se pritožba tožene stranke nanaša samo na status subsidiarne oblike zaščite in tudi odgovor tožnika se nanaša le na ta status. Ker se pritožba nanaša samo na subsidiarno obliko zaščite, je Vrhovno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na status begunca, preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede statusa begunca se Vrhovno sodišče strinja s stališči prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, na podlagi katerega bi mu bilo mogoče priznati status begunca niti ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu. Njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso bili verodostojni in tudi po presoji Vrhovnega sodišča mu ni mogoče verjeti, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

63. Vrhovno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ organ tudi pri presojanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, česar tožena stranka v obravnavanem primeru ni storila oziroma v okviru presoje subsidiarne zaščite v izpodbijani odločbi ni dovolj jasno obrazložila. V obravnavanem primeru je bil tožnik dvakrat napaden in poškodovan. Ta dejstva bi morala tožena stranka analizirati tudi v povezavi z možnostjo nastanka resne škode, ne samo z vidika pogojev za priznanje statusa begunca. Na podlagi desete alineje 23. člena namreč uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva tudi dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena, ali mu je že bila povzročena resna škoda iz 28. člena. Te presoje tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča ni opravila. Res je, da je tožena stranka v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).

64. Kar pa zadeva tožnikovo starost, Upravno sodišče v izhodišču sodbe ugotavlja, da se omenjeni sodišči nista izrekali o tem vprašanju. Vrhovno s sodišče v zvezi s tem ni reklo nič, Upravno sodišče pa je na koncu sodbe zapisalo, da sodišče ni presojalo očitka v zvezi s pravico do izjave in z pravilnostjo ugotovitve tožnikove izjave, ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz drugih razlogov.

65. Starost oziroma mladost tožnika bi sicer lahko imela določen vpliv na presojo dejstev glede na to, da je po oceni tožene stranke tožnik v času napadov bil star okrog 18 let, potrditvah tožnika pa okrog 15 let, v času podajanja dejstev v postopku pa naj bi bil star 20 let po mnenju tožene stranke oziroma 17 let po mnenju tožnika. Razlika ni majhna. Vendar pa okoliščine, v katerih je tožnik podajal dejstva v upravnem postopku ob prisotnosti zastopnice ter pooblaščenca, ki jih je obravnavalo Upravno sodišče že v prvotni sodbi, in ki jih sodišče natančno obravnava v zadnjem delu obrazložitve te sodbe, ne kažejo na to, da bi bila izpodbijana odločba nezakonita zaradi neustrezno upoštevane starosti tožnika med postopki zaslišanja. Tožena stranka sicer ni imela zadostne podlage za oceno, da je listina o registraciji rojstva tožnika neverodostojna, saj je ni dala v forenzično preiskavo, ugotovljene nekonsistentnosti glede časa šolanja pa ne morejo odvzeti verodostojnosti listine, dokler tožena stranka s forenzično preiskavo ne ovrže njene verodostojnosti. Poleg tega je tožnik predlagal, da bi strokovnjak opravil zdravniški pregled glede njegove starosti, pa tožena stranka tega ni storila. Poleg tega je tožena stranka v začetku postopka sama štela, da je tožnik mladoletnik in mu je postavila zakonitega zastopnika. Po podatkih v spisu sklep o postavitvi zakonitega zastopnika med upravnim postopkom do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni bil odpravljen oziroma razveljavljen. Zato je treba do nadaljnjega šteti, da je tožnik rojen ... 1997. 66. Kot že rečeno, mora Upravno sodišče pri presoji izpodbijanega akta upoštevati to, kar je v predhodnem upravnem sporu že bilo pravnomočno razsojeno glede na okoliščine, ki so bile sodiščema znane v predhodnem upravnem sporu in ob upoštevanju morebitnih novih okoliščin, ki so postale del upravnega spisa ali so relevantne v tem upravnem sporu po izdaji omenjenih dveh sodnih odločb. Tako je za obravnavani upravni spor pomembno, da se je Upravno sodišče (sodba v zadevi I U 2011/2014-5, odst. 15) že izreklo o tem, da tožniku ni mogoče priznati, da je bil žrtev preganjanja zaradi pripadnosti krščanski veri. Tožnik sicer v tožbi na strani 12 (zadnji odstavek) in na strani 13 (prvi odstavek) vseeno vztraja na tem, da je bil preganjan tudi zaradi vere, vendar v ponovnem postopku ni navedel nič takega, kar ne bi Upravno sodišče že obravnavalo v 15. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I U 2011/2014-5. Zato sodišče nima nobene dejanske in pravne podlage, da bi zavzelo drugačno stališče, kot sta ga zavzeli Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v prvotnem postopku.

67. Enako velja tudi za trditev, da je tožnik preganjan tudi na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik to ponovno uveljavlja v drugem odstavku tožbe na strani 13. Vendar je Upravno sodišče tudi ta vidik spora že obravnavalo v odstavku 16 sodne odločbe v zadevi I U 2011/2014-5 in je odločilo, da tožniku ni mogoče priznati preganjanja na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik v tem upravnem sporu ni navedel nobenih novih dejstev v zvezi s to podlago preganjanja. Zato sodišče tudi s tega vidika nima nobene nove dejanske podlage, ki bi omogočala odstop od že izraženega stališča, da tožnik na navedeni podlagi ni bil preganjan. To sicer ne pomeni, da tožnik ne bi mogel biti obravnavan kot pripadnik določene družbene skupine, to je kot pripadnik skupine otrok, ki so živeli brez staršev in so delali v težkih razmerah v rudnikih, vendar pa očitno ni zatrjeval, da bi bil zaradi te pripadnosti družbeni skupini otrok tudi preganjan.

68. Kar pa zadeva zatrjevanje preganjanja na podlagi političnega prepričanja, sodišče ugotavlja, da je tožnik že v prvotnem postopku preko nevladne organizacije PIC dne 25. 9. 2014 predložil informacije o stanju v Gani glede sporov in spopadov med simpatizerji dveh političnih strank, ki jih je tožnik omenil v njegovih izjavah in zadevajo obdobje od konca leta 2008 do decembra 2012. Tožena stranka je ta poročila obravnavala na strani 11 prvotne odločbe z dne 26. 11. 2014, vendar zgolj na način, da je navedla, da se informacije nanašajo na posamezne incidente med pripadniki Nacionalnega demokratskega kongresa in Nove patriotske stranke, vendar pa „ne morejo opravičiti ali pojasniti prosilčevih neverodostojnih izjav, zato se pristojni organ do njih ni posebej opredeljeval.“ Tožena stranka je tako v prvotnem postopku kot tudi v izpodbijanem aktu štela, da sta se oba fizična napada na tožnika zgodila, kar sta v prvotnem postopku potrdili tudi obe sodišči; to pomeni, da tožena stranka v izpodbijanem aktu ni štela, da sta bila omenjena napada politično motivirana oziroma je štela, da tožnik tega političnega motiva za napada ni uspel izkazati. Očitno za obe sodišči tudi ni bilo sporno, da se tožena stranka ni opredelila do predloženih informacij o omenjenih spopadih med pripadniki obeh političnih strank. Vendar pa sta po drugi strani obe sodišči toženi stranki naložili ravno to, da mora tožena stranka v ponovnem postopku v okviru presoje subsidiarne zaščite preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom. Tožena stranka pa tega v ponovnem postopku ni naredila v skladu z napotili obeh sodišč, saj ni upoštevala niti tistih informacij o spopadih med pripadniki političnih strank, ki jih je tožnik predložil v prvotnem postopku niti ni pridobila tovrstnih informacij po uradni dolžnosti in tudi ni pridobila informacij o dejanski in učinkoviti zaščiti s strani državnih organov v primeru napadov, bodisi da je za to izkazan politični motiv ali pa ne. Zato pa je tožnik v tožbi predložil informacije o tovrstnih napadih celo na otroke, če se politično izražajo na javnem mestu, ali če nosijo simbole političnih strank (vir pod točko 18 na strani 10 tožbe) in poročila o problemih glede policijske zaščite zoper resno škodo (strani 16-18 tožbe). To kaže, da je nespoštovanje napotil obeh sodišč lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka oceniti, ali je nov dokaz iz The Ghanian Cronicle glede napadov na otroke iz političnih motivov dopusten, in če ne, bo morala utemeljiti zakaj ne. Kljub temu, da ga je tožnik predložil šele v tožbi, sodišče po podatkih v spisu ne vidi razlogov, da ta dokaz ne bi bil dopusten, saj se od vseh predloženih poročil v največji meri približuje okoliščinam, ki jih je opisoval tožnik v zvezi s spopadi med pripadniki dveh političnih gibanj tudi med otroci. Obe sodišči pa sta se sklicevali ravno na odsotnost ugotavljanja in upoštevanja specifičnih informacij o stanju v izvorni državi v dokazni oceni oziroma subsumpciji dejstev na zakonski stan. Če bo tovrstnih poročil v ponovnem postopku predloženih še več, bo tožena stranka morala preveriti, ali nova dejstva morebiti spreminjajo dejansko stanje v tolikšni meri, da to že vpliva na oceno verodostojnosti tožnika glede zatrjevanega političnega preganjanja. Ob tem bo morala tožena stranka upoštevati, da je Vrhovno sodišče v sodbi sicer navedlo, da je glede statusa begunca samo po uradni dolžnosti presojalo, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno in ali je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, vendar pa je v nadaljevanju kljub temu zavzelo tudi stališče na podlagi dejstev, ki so bila upoštevana in znana v prvotnem postopku in sicer, da tožnik ni izkazal preganjanja v smislu 26. člena ZMZ in da njegovi razlogi za zapustitev države niso bili verodostojni.

69. Ne glede na zgoraj navedeno, kar se nanaša na status begunca, pa bo morala tožena stranka dokaz v zvezi s poročilom iz The Ghanian Cronicle vsekakor upoštevati vsaj z vidika fizičnih napadov na mladoletnike, tudi če niso politično motivirani, v povezavi z nevarnostjo resne škode oziroma subsidiarno zaščito. To bo morala tožena stranka obravnavati skupaj s poročili o učinkovitosti policijske zaščite, ker je bilo to toženi stranki že naloženo, pa tožena stranka navodil sodišč ni upoštevala. Že v prvotnem postopku je tožena stranka sicer zavzela stališče, da je tožnik samo prvi napad prijavil policiji, drugega pa ne in da zato ni mogoče utemeljiti, da učinkovita policijska zaščita ne obstaja. To je tožena stranka obširno utemeljevala v drugem odstavku na strani 8 odločbe z dne 26. 11. 2014. Vendar pa za Upravno sodišče in Vrhovno sodišče to ni bilo dovolj, saj je Vrhovno sodišče izrecno ugotovilo, da je sicer tožena stranka v okviru presojanja pogojev za status begunca obravnavala tudi oba napada in da je ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da zaščita ne bi bila zagotovljena, vendar pa da v okviru presoje subsidiarne zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno normo. Tožena stranka pa je v izpodbijanem aktu navedeno oceno, za katero je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ne pomeni subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo, zgolj prenesla tudi na subsidiarno zaščito in pri tem dodala zgolj stavek, da omenjena napada ob upoštevanju vseh okoliščin (ne ve se, kdo je izvedel napad in ali sta bila napada povezana) ne dosegata praga resne škode, kot ga je glede 3. člena EKČP postavila sodna praksa ESČP (str. 13 izpodbijanega akta). Ker sta obe sodišči toženi stranki naložili, da bi morala upoštevati tudi informacije o stanju v izvorni državi tako glede zatrjevanih napadov kot tudi morebitne zaščite pred resno škodo, takšna aplikacija ugotovitev v zvezi z statusom begunca, ki jo je tožena stranka enostavno prenesla tudi na subsidiarno zaščito ni v skladu z navodili obeh sodišč.

70. Zaradi bolj učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče pripominja, da je tožena stranka pravilno zavrnila relevantnost 1. in 3. alineje alineje 28. člena ZMZ za obravnavani primer in tožeča stranka temu niti ne nasprotuje. Sporna je ostala zgolj 2. alineja 28. člena ZMZ. V zvezi s tem pa sodišče pripominja, da je treba razlikovati med dvema možnima situacijama, ki ju je treba različno presojati z vidika tveganja za nečloveško ravnanje in pogoji za subsidiarno zaščito. To razlikovanje je potrebno od 18. 12. 2014, ko je bila izdana sodna odločba Sodišča EU v zadevi M'Bodj (C-542/13). Na podlagi te sodne odločbe je namreč treba v okoliščinah predmetnega spora razlikovati med resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15(b) Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU), ki bi zavrnjenemu prosilcu lahko bila povzročena zaradi nenamernega ravnanja in bi torej škoda nastala zgolj kot posledica splošnega pomanjkanja (na primer zdravstvenega sistema izvorne države),(1) in med resno škodo, ki bi bila povzročena zaradi nezmožnosti policije, da zavaruje prebivalce pred fizičnimi napadi iz katerih koli motivov. Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom, ki je imela očiten vpliv na sodbo Sodišča EU v zadevi M'Bodj, izhaja, da je treba kriterije za varstvo človekovega dostojanstva v smislu dostopnosti do prehrane, bivanja in higiene upoštevati takrat, ko je odgovornost za humanitarno krizo treba iskati v namernem ravnanju državnih subjektov, kar je bil primer tako v Somaliji (Sufi and Elmi v. the United Kingdom), kjer za humanitarno krizo ni bilo krivo zgolj splošno pomanjkanje, ampak so krizo povzročile sprte strani, kot tudi v zadevi M.S.S., kjer sta bili za bedo prosilcev za azil odgovorni državi Grčija in Belgija, ne pa tudi, ko za splošno pomanjkanje v državi ni mogoče kriviti državnih subjektov, kot je bil primer Ugande v zadevi N. v. the United Kingdom.(2) Omenjena sprememba v pravu EU, ki je nastopila s sodbo v zadevi M'Bodj, in ki je pomembno omejila možnosti za zaščito pred nečloveškim ravnanjem po ZMZ, kot posledico izredno slabih življenjskih pogojev v izvorni državi, pa usmerja na uporabo instituta humanitarnega dovoljenja za prebivanje iz člena 6(4) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.(3)

71. Glede prve možne situacije, na kar se sklicuje tožeča stranka v zadnjem odstavku pripravljalne vloge z dne 17. 7. 2015, je tožena stranka v zadnjem odstavku na strani 12 izpodbijanega akta navedla, da je tožnik že pri 11 letih samoiniciativno zapustil mamo, sam se je ekonomsko preživljal, socialno se je znašel tudi s pomočjo prijateljev, živel je v internatu in se šolal; sodišče temu dodaja, da je v času upravnega spora postal tudi polnoleten, iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi mu subjekti preganjanja namerno odtegovali dostop do nujnih virov za preživljanje v primeru vrnitve. S tega vidika torej tožena stranka ni storila napak v izpodbijanem aktu oziroma v ugotovitvenem postopku, tako da bi ga morala dopolnjevati v ponovljenem postopku. Napaka, ki jo bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku se nanaša samo na drugo omenjeno situacijo v zvezi z 2. alinejo 28. člena ZMZ.

72. Kar pa zadeva tožbene očitke o procesnih kršitvah ter dokazni predlog za postavitev izvedenca, sodišče ugotavlja naslednje:

73. Tožnik je 16 dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito (21. 7. 2014) z odločbo centra za socialno delo z dne 6. 8. 2015 kot mladoletnik dobil zakonito zastopnico I.I. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil prisoten tudi pooblaščenec iz nevladne organizacije PIC. Ta zamuda pri postavitvi zakonite zastopnice je nastopila iz objektivnih razlogov, ker je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito trdil, da je F.F., ki je bil tudi prisoten pri podaji tožnikove prošnje, njegov oče. V nadaljevanju postopka se je izkazalo, da F.F. ni tožnikov oče (zaznamek z dne 5. 8. 2014), zato je bil naslednjega dne tožniku postavljen zakoniti zastopnik. Dne 6. 8. 2014 je bil opravljen tudi ponovni razgovor s tožnikom, v okviru katerega je tožnik povedal drugačen potek dogodkov, ki ga je pripeljal do pobega iz Gane. Na tem razgovoru je bila prisotna zakonita zastopnica tožnika in pooblaščenec iz PIC. Iz zapisnika tega razgovora na strani 3 je razvidno, da je tožnik bil „zmeden“, kot je sam navedel, ker je moral ob prošnji lagati zaradi navodil F.F., ki je ves čas hodil za njim in mu ni dovolil, da bi šel kamor koli sam, čeprav se je hotel pogovoriti s predstavnikom PIC. Povedal je tudi, da ima bolečine zaradi poškodb in da bi rad zdravnika. Tako v prošnji kot na razgovoru pa je izpostavil željo po šolanju v Sloveniji. Dne 20. 8. 2014 je bil tožnik pri zdravnici specialistki pediatrije v Zdravstvenem domu Ljubljana na oddelku pediatrične nujne medicinske pomoči, kjer je pod anamnezo zapisano med drugim, da je zelo žalosten, prestrašen, povedal je, da se čuti utesnjenega, nima volje in ne more spati. Pod rubriko diagnoza je zapisano: „depresija“ in dobil je napotnico za psihiatra; pod anamnezo je tudi zapisana želja po šolanju v Sloveniji. Na pregledu pri zdravnici specializantki psihiatrije dne 20. 8. 2014 je zakonita zastopnica povedala, da bodo za tožnika poskušali urediti šolanje in vključitev v nogometni klub, zdravnica pa je podala mnenje, da ni potrebe po medikamentoznem zdravljenju in da bo najverjetneje na izboljšanje razpoloženja vplivala ureditev socialnih razmer. V primeru poslabšanja pa svetuje takoj kontrolo pri psihiatru. S tožnikom je bil nato opravljen nov razgovor za potrebe ugotovitvenega postopka dne 25. 9. 2014. Takrat je po podatkih v spisu (Mnenje o vključitvi dijaka A.A. v šolsko okolje z dne 16. 12. 2014) že obiskoval 1. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana in sicer za triletni program bolničar negovalec, štiri dni po opravljenem razgovoru (torej dne 29. 9. 2014) pa je bil tožnik tudi sprejet v Dijaški dom Poljane. V času drugega razgovora za potrebe ugotovitvenega postopka se je torej tožniku že uresničila želja, da bi se šolal v Sloveniji in mnenje z dne 16. 12. 2014, podpisano s strani ravnateljice šole in svetovalne službe je izredno pozitivno v tem smislu, da je tožnik v času 4 mesečnega šolanja pokazal izredno pripravljenost in trud, da bi se integriral v okolje, da bi se naučil jezika in bil dober zdravstveni delavec.

74. Uresničitev želje po šolanju je očitno imela pozitiven učinek na tožnika, saj iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 25. 9. 2014 ni razvidno, da bi tožnik imel stisko, strah tesnobo, razen kolikor se ne spomni na pretekle dogodke, takrat ga še vedno zgrabi panika in mu močno razbija srce (zapisnik z dne 25. 9. 2014, str. 12, odgovor na prvo vprašanje). Ob koncu razgovora je povedal, da „se počuti zelo varnega, brez problemov /.../ ljudje so prijazni. Zdaj hodim na srednjo zdravstveno šolo in igram v mladinski ekipi kluba Olimpija. Imam nove prijatelje, ki so dobri z menoj. Počutim se varnega in si res želim postati nekdo, dober človek. Rad bi pomagal starejšim po zaključku šole /.../ Tukaj nima težav in problemov, hodim v šolo, imam novo življenje. V gani je bilo tako kot v peklu, zelo slabo. Počutim se na novorojenega. Moji prijatelji v šoli mi pomagajo in soigralci mi pomagajo, me učijo slovensko in tolažijo. Sem srečen. Želim postati prvi temnopolti član slovenske nogometne reprezentance. Želim tudi hoditi v cerkev“ (str. 13-14 zapisnika z dne 25. 9. 2014). Nič v tem zapisniku o opravljenem razgovoru ne kaže na to, da bi bil tožnik zmeden ali v takšnem psiho-fizičnem stanju, da ne bi bil sposoben podajati verodostojnih izjav o poteku dogodkov v izvorni državi. Razgovor je sicer potekal zelo dolgo, od 9.00 do 14. 30 ure, ob 10. 22 uri je bil narejen odmor za 13 minut, odmor za kosilo pa je trajal od 12.30 do 13.20; na koncu je branje zapisnika trajalo 45 minut. Vendar pa uradna oseba, zakonita zastopnica ali pooblaščenec iz PIC niso nikoli dali pripombe, da razgovor ni potekal ob upoštevanju tožnikovega psiho-fizičnega stanja ali ob ustreznem upoštevanju dejstva, da so ga smatrali za mladoletnika. Tožnik je tudi dne 14. 11. 2014 zelo razumno utemeljil, zakaj nima interesa, da bi iskal svojo mater (Uradni zaznamek z dne 14. 11. 2014). Tudi kasneje, po opravljenem ključnem osebnem razgovoru z dne 25. 9. 2014, na podlagi katerega je tožena stranka napravila dokazno oceno, tožnik po podatkih v spisu ni izkazal določenih psihofizičnih težav ali primanjkljajev, ki bi očitno izstopale od povprečja pri primerljivih prosilcih, ki so imeli hude izkušnje z dolgotrajnim prebijanjem proti Evropi, in zaradi katerih bi bilo potrebno angažirati izvedenca psihiatrije/klinične psihologije. Tožeča stranka ta dokazni predlog uveljavlja v tožbi oziroma uveljavlja, da bi izvedenca morala angažirati že tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, da „bi ugotovil zmožnost spominjanja in pripovedovanja o preteklih dogodkih, predvsem v času osebnih razgovorov.“ Izvedenec za nazaj, to pomeni za čas, ko ni imel možnosti pregledati tožnika, ne bi mogel bistveno bolj zanesljivo ugotoviti, ali se je tožnik lahko upravičeno zmedel in se ni mogel spomniti vseh podrobnosti v zvezi s časom šolanja, kot je to mogoče ugotoviti ob upoštevanju standardov v mednarodni sodni praksi glede ugotavljanja bolj ali manj pomembnih elementov v verodostojnosti izpovedb prosilcev za mednarodno zaščito.

75. Tudi po opravljenem osebnem razgovoru z dne 25. 9. 2014 relevantni podatki v spisu, pridobljeni s strani vzgojiteljev in učiteljev, ki so v stalnem stiku s tožnikom, kažejo, da tožnik ni imel psiho-fizičnih težav. Ravnateljica Srednje zdravstvene šole in predstavnica svetovalne službe sta v mnenju z dne 16. 12. 2014 zapisali, da tožnik redno obiskuje pouk in se trudi redno opravljati vse šolske obveznosti. Pripravljen je sprejeti pomoč s strani sošolcev in učiteljev, dodatno se uči slovenščine; v kratkem času je navezal stik s sošolci in sošolci so ga dobro sprejeli. Iz tega mnenja izhaja, da A. po svojih močeh pomaga drugim dijakom, zlasti pri učenju angleščine. Njegova prisotnost v razredu je koristna, saj je navezal prijateljstva, „poleg tega pa vpliva tudi na razvoj strpnosti in sprejemanja drugačnosti.“ Sodeluje tudi pri obšolskih dejavnostih in igra nogomet v šolski ekipi. Pri strokovnih predmetih učitelji opažajo, da A. „izkazuje visoko mero empatičnosti“ /.../. Podpisnika mnenja ocenjujeta, da je izbral primeren poklic in da bo na strokovnem področju pokazal lastnosti, ki so primerne za zdravstvenega delavca (Mnenje o vključitvi dijaka A.A. v šolsko okolje z dne 16. 12. 2014). V enakem smislu sta tudi ravnateljica Dijaškega doma Poljane in A. vzgojitelj J.J. zapisala zelo pozitivno socialno in intelektualno stanje tožnika in sicer, da se je tožnik aktivno in dobro vključil v vzgojno skupino, da rad in redno sodeluje na prireditvah v dijaškem domu, da se dobro razume s sostanovalci; izkazuje veliko vnemo za učenje in trening športnih veščin, življenjski optimizem za osebnostni, športni in šolski napredek; njegova samozavest za življenje nasploh, učenje in trening se je že v mesecu oktobru vidno povečala (Priporočilo Dijaškega doma Poljane z dne 16. 12. 2014). Zato sodišče ne vidi nobene procesne napake v tem, da tožena stranka ni angažirala izvedenca klinične psihologije in tudi ni potrebno njegovo angažiranje v upravnem sporu. To, da je tožnika „žal pretresla informacija, da nima več urejenih dokumentov za bivanje v Sloveniji, da ga je to „pahnilo v veliko žalost, obup in nelagodje, ki ga zaznavajo vsi pedagoški delavci dijaškega doma“ (Priporočilo Dijaškega doma Poljane z dne 16. 12. 2014), pa je razumljivo posledica negativne odločbe in temu so objektivno podvrženi vsi prosilci za mednarodno zaščito. Tožnik je v času izdaje te sodbe tudi nesporno polnoleten. Sodišče zato ocenjuje, da je dokazni predlog za angažiranje izvedenca klinične psihologije neutemeljen in da s tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit. 76. Ker je tožena stranka kršila določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi z 2. členom Ustave ter 3. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve in je zaradi neupoštevanja informacij o stanju v izvorni državi tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 35., 36, 41. opomba (2) : Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 279-283. opomba (3) : Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008. Ta določba prava EU daje tudi zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito možnost, da se države članice lahko kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov.