Jedro

Delovno razmerje za določen čas je s tujcem zakonito sklenjeno, če ima tujec delovno dovoljenje in je bilo delovno razmerje sklenjeno v skladu s 1. odst. 17 čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 14.5.2002 in odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.6.2002. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu traja od 31.5.2002 dalje, skupaj z vsemi upravičenji iz naslova delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka za varstvo pravic v višini 19.484,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2002 dalje ter stroške sodnega postopka v višini 44.064,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004), pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o bistveni okoliščini, na katero se je vseskozi sklicevala tožena stranka in sicer, da je imel tožnik vse do 2.4.2002 delovno dovoljenje po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur.l. RS št. 66/2000) za določen čas in je bila sklenitev delovnega razmerja z njim vezana izključno na trajanje posameznega delovnega dovoljenja. Zato v obdobju od leta 1996 do 2.4.2002 v nobenem primeru ni mogoče uporabiti določbe 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), na katero se očitno sklicuje sodišče prve stopnje. Gre namreč za specialni zakon, glede na to pa je potrebno presojati upravičenost pogodbe o zaposlitvi za določen čas izključno po okoliščinah na dan 4.2.2002. Na ta dan tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi skladiščnika za nedoločen čas, temveč za določen čas, v času sezonskega dela, ko se poveča obseg dela in kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi št. 115 v spisu. Delo skladiščnika je vezano na sezonski značaj dela, za nasprotne zaključke pa sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in sicer zaslišalo direktorja tožene stranke, pričo M. D. in vpogledalo v sodni register. Tožena stranka je pojasnila, da je potrebovala večje število skladiščnih delavcev izključno v času sezone. Sodišče prve stopnje tako po eni strani navaja, da verjame toženi stranki, da je njena dejavnost sezonskega značaja, po drugi strani pa ugotavlja, da obstaja potreba po stalni zaposlitvi skladiščnika, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Pri toženi stranki so se v letu 2002 začele velike likvidnostne težave, zato je imela namen odpuščati delavce, ne pa zaposlovati nove delavce za nedoločen čas. Tudi o tem sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da je tožena stranka z njim 6 let sklepala delovno razmerje brez dneva prekinitve. V kolikor bi šlo za sezonsko delo, bi mu v času mrtve sezone prekinila delovno razmerje in ga po pričetku sezone spet sklenila. Tega ni počela. Tožena stranka sama priznava, da je sklepala z njim delovno razmerje za določen čas tudi zato, ker je bil tujec in je imel delovno dovoljenje časovno omejeno. Ko pa je prejel delovno dovoljenje za nedoločen čas, ta razlog ni bil več podan in bi morala z njim skleniti delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in na podlagi teh napravilo pravilne materialno-pravne zaključke. Sodba sodišča prve stopnje se določno opredeli do vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev.

Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je tožnik sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko že od 1.7.1996, nakar je sklenil še več pogodb o zaposlitvi za določen čas, njegovo delovno razmerje pa je po teh pogodbah neprekinjeno trajalo vse do 31.5.2002. Le v začetku je pogodbe sklepal za delovno mesto pomožnega prodajalca, nato pa od sredine leta 1998 do 31.5.2002 za delovno mesto skladiščnega delavca. Zadnja pogodba je bila sklenjena za čas od 4.2. do 31.5.2002 in samo ta določa, da se delovno razmerje v tem obdobju sklene zaradi povečanega obsega dela - sezonskega dela. Vse predhodne pogodbe so delovno razmerje za določen čas vezale le na potek veljavnosti delovnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je imel tožnik do februarja 2002 le delovno dovoljenje za določen čas, takrat pa je pridobil delovno dovoljenje za nedoločen čas.

Tožena stranka je trdila, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno na podlagi zakona, saj 17. člen ZDR med drugim določa, da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas tudi v primeru, če gre za opravljanje sezonskega dela, pri toženi stranki pa sezona traja od meseca novembra do meseca maja vsako leto. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka sezonskega dela, ki bi narekovalo sklenitev delovnega razmerja za določen čas od 4.2. do 31.5.2002, ni izkazala.

Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče okoliščin sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni presojalo na dan 4.2.2002. Trdi, da je na ta datum tožena stranka izkazala potrebo po zaposlitvi skladiščnika le za čas sezonskega dela. Takšno razlogovanje ni utemeljeno, saj tega ne potrjujejo izvedeni dokazi. Če bi namreč tožena stranka potrebovala tožnika le za čas sezone, za katero trdi, da vsakič traja od novembra tekočega leta do maja naslednjega leta, s tožnikom že predhodno ne bi sklepala delovnega razmerja v neprekinjenem trajanju, zgolj v povezavi s trajanjem njegovega delovnega dovoljenja. Tožena stranka tudi tega, da je bila sezona 2001/2002 drugačna od prejšnjih, ne zatrjuje.

Predhodna delovna razmerja za določen čas niso bila sklenjena v obdobjih do maja tekočega leta, predzadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas pa je bila sklenjena celo za čas od 26.6.2001 do 25.6.2002. Torej bi brez sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi (do 31.5.2002) že po predhodni pogodbi o zaposlitvi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje šele 25.6.2002, to pa očitno nasprotuje navedbam tožene stranke o sezonskem značaju njenega dela oz. vsaj dela na delovnem mestu skladiščnega delavca, za katerega je sklepal delovno razmerje tožnik. Zaslišanje direktorja in predlagane priče ne bi moglo spremeniti teh ugotovitev, ki izhajajo iz listinske dokumentacije. Prav tako so nepomembne navedbe tožene stranke o njenih velikih likvidnostnih težavah leta 2002 in namenu odpuščanja delavcev. Za odločitev v konkretni zadevi je namreč bistveno zgolj to, ali je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v skladu z 17. členom ZDR.

Tožena stranka tudi napačno razume sklepanje delovnega razmerja na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas in sklepanje delovnega razmerja za določen čas na podlagi 17. člena ZDR. 17. člen ZDR predstavlja samostojno pravno podlago za nastanek delovnega razmerja za določen čas, kar pomeni, da se le v primeru, če obstaja eden izmed razlogov po 1. odst. 17. člena ZDR, lahko sklene delovno razmerje za določen čas tudi s tujcem, vendar z njim še pod posebnim pogojem obstoja delovnega dovoljenja, kot to izhaja iz ZZDT. Zato morajo biti za pravno veljavnost delovnega razmerja za določen čas tujca (z delovnim dovoljenem) izpolnjene tudi zakonite predpostavke iz 1. odst. 17. člena ZDR. To v konkretnem primeru pomeni, da že pred zadnjo pogodbo o zaposlitvi zgolj prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki pa so bile sklenjene praktično brez prekinitve, le iz razloga obstoja delovnega dovoljenja za določen čas, niso imele podlage v 17. členu ZDR. To spet pomeni, da tožena stranka za tožnikovo delovno mesto ni izkazala sezonskega značaja njegovega dela. Glede na to v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni mogoče ugotoviti nasprotij med tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da verjame toženi stranki, da je njena dejavnost sezonskega značaja, vendar pa zaključi, da prav način zaposlovanja tožnika izkazuje stalno potrebo po delu na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ga ni mogoče šteti kot potrebnega za spor, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP).