Jedro

Tožnik je vedel, da zunaj sneži, lokal je poznal, saj je bil v njem reden gost. Ob vstopu na zunanjo teraso se je zato od njega kot povprečno, običajno skrbnega človeka pričakovalo, da se bo zavedal možnosti, da je terasa spolzka, ter da bo temu prilagodil način hoje in se gibal s povečano previdnostjo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožniku plačati 13.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2021 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti 12,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 . Navaja, da je nesporno padel na zunanji terasi lokala, da je snežilo in da je bila temperatura zraka pod lediščem. Že ta dejstva utemeljujejo sklep, da je bila zunanja terasa nevarna stvar. Ni res, da je imel zavarovanec tožene stranke organizirano zimsko službo. A. A. je izpovedal, da je on čistil teraso, torej se je sam odločal, kdaj in kako bo čistil. Vremenske razmere so res predstavljale običajne zimske razmere, vendar te razmere vedno terjajo ne samo odstranjevanje snega, temveč tudi soljenje in posipanje površin. To še toliko bolj velja, ko sneži in piha ter so temperature pod lediščem, kot so bile na dan dogodka. Sodišče se je zadovoljilo z izjavo A. A., ki ni vedel, ali je ta dan solil in posipal površine, torej je očitno, da tega ni počel vedno, ko so razmere to terjale. Ker terase ni solil in posipal, je povzročil nevarno situacijo. Zavarovanec tožene stranke je svojo odgovornost dojemal zlahka in od gostov pričakoval, da pazijo, kje hodijo. To ni sprejemljivo, saj so gostje praviloma sproščeni, zatopljeni v pogovor, ven hodijo s pijačo v rokah in nimajo možnosti preverjati razmer na terasi in paziti, da ni slučajno spolzka in poledenela. Ugotovitev sodišča, da so betonski tlakovci primeren material za zunanjo uporabo, je pomanjkljiva. Tlakovci so različni, sodišče pa ni opravilo ogleda niti postavili sodnega izvedenca, da bi se prepričalo, kakšni so konkretni tlakovci. Neutemeljene so ugotovitve sodišča, da na terasi ni padel še noben drugi gost. Tega se ne da preveriti, gre za opravičevanje sporne odločitve. Tožnik je izpovedal, da je padel takoj, ko je stopil ven, zato mu sodišče neutemeljeno očita premajhno skrbnost. Sodišče je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnik sodišču prve stopnje in izpodbijani sodbi očita številne kršitve določb pravdnega postopka (6., 8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar svojih očitkov ne obrazloži, še manj izkaže njihovo utemeljenost. Za odgovor nanje zato zadostujejo ugotovitve: 1) da je izpodbijana sodba prepričljivo in natančno obrazložena, razlogi pa so skladni tako med sabo kot s podatki spisa; 2) da pritožnik ne pojasni, na katera nedovoljena razpolaganja strank naj bi se sodba opirala in 3) da je pritožbena graja o neopravljenem materialnem procesnem vodstvu nesubstancirana, saj tožnik ne navede, v čem se kaže opustitev dolžnosti sodišča iz 285. člena ZPP.

6.Tožnik uveljavlja odškodnino2 za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 18. 2. 2018 ob padcu na terasi gostinskega lokala B. Odškodnino vtožuje od tožene stranke, pri kateri je imel gostinski lokal zavarovano odgovornost (prvi odstavek 965. člena OZ3 ). Tožnik uveljavlja tako krivdno odgovornost, ker naj bi zavarovanec tožene stranke opustil dolžno skrb za urejenost in varnost zunanje terase (prvi odstavek 131. člena OZ), kot tudi objektivno odgovornost, saj naj bi tla zunanje terase v zimskih razmerah predstavljala nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ).

7.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravna izhodišča za napolnitev pravnega standarda nevarne stvari kot temelja za objektivno odškodninsko odgovornost. Ker slednja predstavlja izjemo od splošnega pravila o krivdni odgovornosti, jo utemeljujejo le stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Mokra in spolzka tla teh pogojev ne izpolnjujejo, saj predstavljajo običajno okoliščino, ki so ji ljudje redno izpostavljeni, tveganja, povezana z njimi, pa je ob ustrezni skrbnosti mogoče brez večjih težav obvladovati in preprečiti.4

8.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti, in da zato ne obstoji njegova krivdna odgovornost za tožnikov padec in nastalo mu škodo.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zunanja terasa v času škodnega dogodka očiščena, da na njej ni bilo snega, bila pa je mokra. Takšno ugotovitev je oprlo na enotne izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič C. C. in D. D. Četudi bi bile resnične, so nepomembne pritožbene navedbe, da je zavarovanec tožene stranke svojo obveznost zagotavljanja varnosti gostov jemal zlahka in da ni imel ustrezno organiziranega čiščenja terase oziroma zimske službe. Ključno je namreč, da je bila terasa primerno očiščena v času škodnega dogodka. Tožnik skuša v pritožbi očitek o nezadostni skrbi za čiščenje utemeljiti s trditvami, da je bila terasa poledenela in bi jo bilo zato treba tudi soliti in posipati. Vendar pri tem spregleda, da pred sodiščem prve stopnje trditev o zmrzovanju in poledenelosti terase ni podal,5 prav tako o tem niso izpovedali niti tožnik niti katera od zaslišanih prič.

10.Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da je bila pohodna površina terase izdelana iz neprimernih materialov. Glede na to, da je bila terasa tlakovana z betonskimi hrapavimi tlakovci, ki predstavljajo običajni način tlakovanja zunanjih površin, bi to moral storiti izrecno in obrazloženo.6 Sodišče prve stopnje zato glede primernosti tlakovcev ni bilo dolžno izvajati dokazov in zato tudi ni zagrešilo pritožbeno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokazov z ogledom na kraju samem in s postavitvijo izvedenca. Tudi sicer ni odveč opozorilo, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog z izvedbo ogleda zavrnilo že na naroku, tožnik pa zavrnitvi dokaza takrat ni nasprotoval (prvi odstavek 286.b člena ZPP), medtem ko dokaza z izvedencem, ki bi ugotavljal stanje in vrsto tlakovcev na zunanji terasi, niti ni predlagal (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo očitek o opustitvi postavitve opozorilnih tabel. Na podlagi izpovedi prič in tožnika je ugotovilo, da so bile table, ki opozarjajo na nevarnost zdrsa, nameščene tako na glavnem vhodu v stavbo kot pred vstopom v gostinski lokal, pri čemer ta ugotovitev v pritožbi ni izpodbijana.

12.Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka uspela izkazati, da je njen zavarovanec ustrezno poskrbel za varnost zunanje terase v zimskih razmerah. Ob zavedanju, da ni v celoti zaščitena pred vremenskimi vplivi, jo je tlakoval z ustreznim materialom, v danih vremenskih razmerah je primerno poskrbel za njeno čiščenje, pred nevarnostmi zdrsa pa je goste lokala opominjal z opozorilnimi tablami. Zahteva, da mora lastnik lokala v zimskih razmerah tudi na zunanjih površinah zagotavljati suha tla ali pa gostom vstop nanje preprečiti, bi bila pretirana in neživljenjska.7 Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da se v razmerah, v kakršnih se je zgodil škodni dogodek, skrbnost ne zahteva le od odgovornih oseb gostinskega lokala, temveč se večja pazljivost pričakuje tudi od gostov lokala oziroma uporabnikov zunanje terase.8 Tožnik je vedel, da zunaj sneži, lokal je poznal (vključno s tem, da terasa ni popolnoma zaščitena pred vremenskimi vplivi), saj je bil v njem reden gost. Ob vstopu na zunanjo teraso se je zato od njega kot povprečno, običajno skrbnega človeka pričakovalo, da se bo zavedal možnosti, da je terasa spolzka, ter da bo temu prilagodil način hoje in se gibal s povečano previdnostjo. Sproščeno vzdušje in zasedenost rok s pijačo ga teh dolžnosti nista razbremenila. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da tožnik za to ni imel dovolj časa, ker je padel takoj ob vstopu na teraso, saj je med zaslišanjem sam izpovedal, da je šel okoli mize, da bi se umaknil pričama C. C. in D. D., ki sta na teraso prišla za njim.

13.Nepomembno je, ali je na sporni terasi že padel kakšen drugi gost lokala. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšne ugotovitve niso plod nepreverjenega ugibanja sodišča prve stopnje, temveč so utemeljene s prepričljivo izpovedjo priče A. A.

14.Ob upoštevanju vsega navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta škodni dogodek in tožniku nastala škoda posledica bodisi tožnikove lastne neprevidnosti bodisi nesrečnega naključja, v nobenem primeru pa ju ni mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju zavarovanca tožene stranke.

15.S pritožbo tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, v zvezi s katero pa ne poda nobenih konkretnih navedb. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna s 154. in 155. členom ZPP.

16.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Zaradi popolne raztrganine kite v desni rami zahteva 5.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, 2.000 EUR iz naslova strahu in 6.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

4Prim. VSRS Sodba II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008, VSL Sodba II Cp 1088/2023 z dne 27. 9. 2023, VSL Sodba I Cp 1383/2022 z dne 15. 12. 2022, VSC Sodba Cp 400/2021 z dne 18. 11. 2021, VSL Sodba in sklep I Cp 917/2020 z dne 19. 8. 2020, VSL Sodba III Cp 714/2020 z dne 20. 5. 2020, VSM Sodba I Cp 916/2019 z dne 13. 2. 2020, VSL Sodba I Cp 1907/2018 z dne 24. 1. 2019 in druge.

5Tožnik je navedel, da je bila terasa v času sneženja izjemno nevarna, saj lahko sneg in mraz povzročita ledeno prevleko, ki je izjemno spolzka, ni pa trdil, da so bile takšne razmere podane v času padca.

6Prim. VSL Sodba II Cp 3423/2015 z dne 27. 1. 2016.

7Prim. VSL Sodba I Cp 2797/2017 z dne 18. 4. 2018.

8Prim. VSC Sodba Cp 400/2021 z dne 18. 11. 2021.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 965, 965/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286b, 286b/1, 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.