Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v zavrnilnem delu spremeni, tako da se zahtevku tožnika ugodi še za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 1. 2008 dalje ter v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 5.000,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu ter sklep potrdita.“ V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 722,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila dne 30. 9. 2006 udeležena v prometni nesreči, ki jo je v celoti povzročil zavarovanec toženke, zato je od toženke zahtevala povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 43.168,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe, in tožbeni zahtevek v presežku (do 510.969,77 EUR) zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna plačevati tožnici mesečno odškodninsko denarno rento po 240,00 EUR od 1. 4. 2011 dalje (III. točka izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v presežku (kar je tožnica zahtevala več v okviru rentnega zahtevka) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova premoženjske škode prisodilo znesek 23.489,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zahtevanih 30.969,77 EUR) in ji priznalo mesečno rento v znesku 240,00 EUR mesečno (od zahtevanih 600,00 EUR mesečno). Tožničino nepremoženjsko škodo je ocenilo na znesek 91.000,00 EUR in zaključilo, da je toženka že izplačala zneske nespornega dela odškodnine, in sicer znesek 22.000,00 EUR za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in znesek 2.000,00 EUR za utrpele duševne bolečine zaradi skaženosti, ki po revalovarizaciji znašata 23.210,00 EUR in 2.110,00 EUR. Prav tako je že v celoti izplačala odškodnino za utrpeli strah (znesek 5.000,00 EUR) in utrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (znesek 41.000,00 EUR). Zato je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo znesek 19.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2008 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v drugem odstavku II. točke izreka (zavrnilni del) delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 3.787,35 EUR (na 46.955,60 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); delno je ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, določenih v točkah II./1. do II./6 za čas pred 4. 9. 2009 ter v prvem odstavku III. točke izreka (ugodilni del rentnega zahtevka) tako, da je zavrnilo (tudi) zahtevek za plačilo denarne rente po 240,00 EUR mesečno od 1. 4. 2011 dalje (II. točka izreka). V preostalem je obe pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu in sklep potrdilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsak stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. V celoti je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se mu zadeva vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja, da obrazložitve izpodbijane sodbe glede prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za hude primere poškodb in obširno ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti ter skaženosti, ki jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali. Navedbe so sicer skladne z ugotovitvami sodišč glede na izvedensko mnenje. Dodaja, da je tožnica dokazala tudi pričakovani obseg bodoče nepremoženjske škode (182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Napačen je zaključek sodišč, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, saj je bila že v bolnišnici pri zavesti. Nepravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča o prisojenih zamudnih obrestih. Čeprav gre samo za en sam dan zamudnih obresti, se v obravnavani zadevi, ko gre za prisojanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ni mogoče sklicevati na načelo de minimis non courat praetor. Priglaša stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnica utrpela: obtolčenino možganov, stisnjen zdrobljen zlom 4. in 5. prsnega vretenca, raztrganino jeter, zdrobljen zlom spodnje čeljusti, izpuljenje prvih dveh spodnjih sekalcev, udarnino trebušne slinavke in udarnino glave. Tožnica je trpela naslednje telesne bolečine: neprestane hude 39 dni, občasne hude: 3 tedne, hude: 2 meseca, srednje hude: 14 dni, neprestane lahke: 2,5 meseca, občasne lahke do sedaj: 2 meseca in lahke do sedaj: 4,5 meseca. Utrpela je tudi nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer je bila hospitalizirana 3,5 mesecev in še kasneje 19 dni. Trpela je ultrazvočne preiskave, šestkrat operacijo v splošni anesteziji, transfuzije krvi, 73-krat izpostavljenost ionizirajočem žarčenju, RTG slikanju in RTG ortopan slikanju, dva meseca oslabljeno spodnjo čeljust, 28 dni prejem antibiotikov, 39 dni prejem sredstev zoper strjevanje krvi, zaporo črevesja, povišano temperaturo, šest mesecev fizikalno terapijo, pet tednov prepoved vstajanja iz postelje, dva meseca nošnjo steznika, 50-krat različne preglede in neugodna dela na sekalcih, operacijo čeljusti, eno leto in pol nošnjo kovinskega materiala v hrbtenici, 16 dni dihanje skozi cevko, 14 dni cevko za zrak v prsnem košu, 15 dni priključitev na ventilator, 3 tedne cevko za odvod seča v mehurju, vadbo govora in dvakrat EMG preiskavo. Pri tožnici so kozmetske posledice poškodbe tudi brazgotine na obrazu, prsnem košu, hrbtu, trebuhu in sednem predelu ter odsotnost gubanja leve strani čela. Tožnica primarnega strahu ni utrpela, ker je bila nezavestna. Dogodka se ne spominja. Utrpela pa je sekundarni strah, ki je bil zelo intenziven za izid zdravljenja, ko se je zavedla v bolnišnici in nato 3 mesece, v naslednjih 3-4 mesecih pa je popuščal do zmerne jakosti. Tožnica je nato stanje sprejela in se z njim sprijaznila.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine (brez upoštevanja že plačanega zneska) za prestane tožničine telesne bolečine v višini 40.000,00 EUR, za strah v višini 5.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 5.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožničine pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja za prestane tožničine telesne bolečine 40,7 takratnih povprečnih neto plač, za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pa za vsako po 5,1 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej v tem delu ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je v tem delu neutemeljena.

10. Tožnica z revizijskimi navedbami glede primarnega strahu, ki naj bi ga utrpela, ker je bila v bolnišnici že pri zavesti, in z navedbami, da je dokazala tudi pričakovani obseg bodoče nepremoženjske škode (slednjih sicer natančneje ne pojasni), odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je sodišče druge stopnje glede na ugotovitvi, da je bila tožnica nezavestna in se dogodka ne spominja, pravilno zaključilo, da ni utrpela primarnega strahu.

11. Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s katerim tožnica sicer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb in tožnici tudi pojasnilo, da v zvezi z njenimi pavšalnimi pritožbenimi očitki glede objektivizacije odškodnine in njene primerljivosti niti ni navedla, kateri naj bi bili ti (podobni) primeri, ki bi utemeljevali takšen zaključek.

12. Je pa utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V konkretnem primeru sta nižji sodišči ocenili 65% trajno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti. Ugotovili sta, da se tožnica ne more več ukvarjati z gimnastiko, ovirana je pri športno-rekreativnih dejavnostih, zaradi prizadete zunanjosti težko naveže stike, ne more jesti trde in debele hrane, manj je zmožna dvigovati težke predmete, ne more nastopati v medijih, ovirana je pri sklanjanju, počepanju, stalno bo morala izvajati vaje za gibljivost, predel brazgotin bo bolj ranljiv, lahko bo ovirana pri dolgotrajnem sedenju ali stanju. Zaradi opustitve vseh športnih aktivnosti je tožnica trpela intenzivne duševne bolečine, saj ji je šport prej pomenil druženje, sprostitev, samopotrditev in vzpostavljanje duševnega ravnovesja. Velike duševne bolečine je trpela dve leti tudi zaradi zmanjšanja učnih sposobnosti in študijske uspešnosti. Miselno delo je postalo naporno, vzame več časa in energije. Zaradi študija se je morala odpovedati drugim prostočasnim dejavnostim. Tožnici se je po poškodbi glave razvil psihoorganski sindrom (upočasnjeni miselni procesi, povečana miselna utrudljivost, togi način mišljenja, motnje osredotočanja misli, težave pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti, spominske motnje, slabše izvršitvene funkcije, slabša čustvena odzivnost, nižja razpoloženjska lega, nižji prag za frustracije, znižana toleranca za hrup in vročino, manj zadovoljujoča socialna funkcionalnost.) Še danes doživlja zmerne do blažje duševne bolečine.

13. Opisane posledice po presoji revizijskega sodišča terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 41.000,00 EUR (brez upoštevanja akontacije), kot sta ji ga prisodili sodišči. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami revizijsko sodišče zaključuje, da bo z zvišanjem odškodnine za 9.000,00 EUR dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Zvišana odškodnina v znesku 50.000,00 EUR je torej tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 179. člena OZ ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč tako spremenilo, kar pomeni, da gre tožnici odškodnina za to vrsto škode v višini 50,1 povprečne neto plače. 14. V zvezi z revizijskimi navedbami o napačno prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da so v tem delu razlogi pritožbenega sodišča sicer nepravilni, saj bi bila uporaba načela de minimis non curat praetor v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS), vendar pa je v tem delu odločitev pritožbenega sodišča pravilna. Že sodišče prve stopnje je tožnici namreč obrazložilo (točka 40 obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje), da se začnejo ugodeni zneski iz naslova nepremoženjske škode obrestovati, ko je toženka prejela odškodninski zahtevek (drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ). Zaključilo je, da, ker je tožnica vlogo z dne 23. 1. 2008 vložila istega dne, to pomeni, da jo je toženka prejela naslednji dan, 24. 1. 2008, saj toženka ni navedla ali dokazala drugače. Zato se zneski obrestujejo od dne 24. 1. 2008. Glede na dejansko ugotovitev (ki je v reviziji ni več mogoče izpodbijati - tretji odstavek 370. člena ZPP), da se je toženka s tožničinim odškodninskim zahtevkom seznanila dne 24. 1. 2008, je glede na drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ odločitev sodišč o začetku teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od tega dne materialnopravno pravilna, morebitne kršitve postopka pa v zvezi s tekom obresti niso bile uveljavljane.

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

16. Zaradi delne ugoditve reviziji se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Dosedanji uspeh je bil porazdeljen 10 % za tožnico in 90 % za toženko. Zaradi zvišanja odškodnine še za 9.000,00 EUR je porazdelitev uspeha sedaj 12 % za tožnico in 88 % za toženko. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo tožničini potrebni stroški postopka 5.924,22 EUR in toženkini potrebni stroški postopka 6.490,49 EUR, znašajo tožničinem uspehu ustrezni stroški 710,91 EUR in toženkinemu uspehu ustrezni stroški 5.711,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožnica povrniti toženki 5.000,72 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnica v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

17. Sodišče druge stopnje je odločilo, da toženka glede na relativno nizek pritožbeni uspeh (saj je uspela le glede rentnega zahtevka in delno v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih) ni upravičena do povračila stroškov. Tožnica pa pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Kljub delnemu tožničinemu uspehu v revizijskem postopku se zaradi tožničine nepriglasitve pritožbenih stroškov odločitev pritožbenega sodišča o pritožbenih stroških ne spreminja.

18. Tožnica je z revizijo uspela za znesek v višini 9.000,00 EUR, zato ji je toženka dolžna povrniti ustrezen del revizijskih stroškov v skupnem znesku 722,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 582,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 20 % DDV v znesku 120,40 EUR (tar. št. 6007 Tarife).

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 110/2010, II Ips 62/2011, II Ips 948/2007, II Ips 444/2006 in ostale.