Jedro

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek.

Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Izrek

I.Pritožba toženke zoper drugi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže.

II.Pritožbi toženke se nadalje delno ugodi ter se sodba sodišča v II. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:

"Toženka je dolžna obveznost iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje do dne plačila, plačati tožeči stranki stranki solidarno s tožencem, v roku 15 dni."

V preostalem delu se njena pritožba zavrne ter se nespremenjeni del izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na toženko, potrdi.

III.Toženka je dolžna sama nositi svoje pritožbene ter revizijske stroške.

IV.Toženka je dolžna obveznost iz II. točke izreka sodbe I Cpg 516/2023, to je stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo v znesku 8.324,67 EUR, tožeči stranki plačati solidarno s tožencem, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V.Toženka je dolžna tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 30.659,96 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Glede prvostopenjskega, pritožbenega ter revizijskega postopka

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.070.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.019.492,00 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 50.508,00 EUR od dne 4. 7. 2013 dalje do plačila. Toženec je dolžan to obveznost, do višine glavnične obveznosti 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 6. 2013 do dne plačila, izpolniti solidarno z toženko (I. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje do plačila. Toženka je dolžna to obveznost izpolniti solidarno s tožencem (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožencu in toženki naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi oba toženca. O pritožbah je že odločalo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 102/2024 z dne 15. 1. 2024 dopustilo revizijo na predlog toženke. Istega dne je s sklepom III Dor 106/2024 dopustilo revizijo tožeče stranke. Oba dopuščena predloga sta uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPPP v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom III Ips 9/2025 z dne 8. 9. 2025 ugodilo revizijama tožeče stranke in toženke ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na toženko in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje (I. točka izreka), odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3.Navedeno pomeni, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 652/2020 z dne 30. 5. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024 pravnomočna v delu, ki se nanaša na toženca. Pritožbeno sodišče zato ponovno odloča o pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

4.Toženka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbija jo v drugem odstavku I. točke izreka, kjer je odločeno, da je dolžna obveznost izpolniti solidarno s tožencem ter v II. in III. točki izreka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper toženko v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5.Dne 1. 9. 2023 je bila toženka (Banka A., d. d.)1 pripojena družbi banka B. S pripojitvijo je Banka A., d. d., kot pravna oseba prenehala obstajati. Njena pravna naslednica (banka B., d. d.) je postopek prevzela z dopisom z dne 25. 9. 2023. S tem dnem se je prekinjeni pritožbeni postopek nadaljeval.

6.Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi, tožencema pa naloži, da sta dolžna tožeči stranki solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

7.Pritožba je delno utemeljena.

Relevantno dejansko stanje in pravna presoja sodišča prve stopnje

8.E. E. in F. F. (toženec) sta bila od dne 22. 8. 2008 dalje vsak po 50 % družbenika v družbi G.-X. Bistveno premoženje te družbe je predstavljala družba G.-Y., d. o. o.2 (v nadaljevanju: G.-Y.), ki je opravljala dejavnost investicijskih storitev in poslov. F. F. je bil direktor družbe G.-X., prav tako pa tudi predsednik uprave G.-Y.3 F. F. je kot direktor družbe G.-X. dne 16. 11. ter 19. 11. 2012 sprejel sklep o o spremembi dejavnosti odvisne družbe G.-Y., čeprav bi tako odločitev lahko sprejela le skupščina družbe G.-X. G.-Y. je nato pričila poslovati kot odvisni borznoposredniški zastopnik družbe H., s katero je dne 30. 11. 2012 sklenila Pogodbo o prenosu (klientele) ter Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Navedeni pogodbi je na strani G.-Y., kot predsednik uprave te družbe, podpisal F. F. (poleg člana uprave I. I.). Pravna prednica toženke, ki je bila poslovno povezana s tožencem, je zaradi neporavnanih kreditnih obveznosti G.-X. v višini 180.000 EUR s pripadki ter 420.000 EUR s pripadki, ki ob zapadlosti dne 30. 4. 2013 nista bili plačani, unovčila zavarovanje družbe G.-X. Na javni dražbi, ki jo je izvedla dne 18. 6. 2013, je prodala tri poslovne deleže družbe G.-Y., ki so predstavljali 97,56 % delež v osnovnem kapitalu G.-Y. Terjatev banke do družbe G.-X. je tedaj skupaj s obrestmi in stroški znašala 625.868,13 EUR, kolikor je znašala tudi začetna izklicna cena na dražbi. Cenitev poslovnih deležev pred prodajo ni bila opravljena, niti ni bil morebitnim kupcem omogočen pregled poslovanja družbe. Na predlog za preklic dražbe, v katerem je E. E. opozoril pravno prednico toženke, da lahko poslovne deleže na javni dražbi kupi zgolj oseba z notranjimi informacijami, se toženka ni odzvala. Poslovni deleži so bili na javni dražbi prodani družbi J., ki je na dražbi nastopala kot edini dražitelj, za kupnino v višini 685.868,13 EUR. Družba J. je v lasti toženca. Toženka je družbi J. za nakup poslovnih deležev družbe G.-Y. odobrila kredit v višini 605.00,00 EUR, kredit pa je zavarovala z zastavno pravico na istih poslovnih deležih družbe G.-Y. Preostanek, 2,44 % poslovnih deležev je družba G.-X. družbi J. prodala dne 3. 7. 2013 z neposredno pogodbo za kupnino 17.153,73 EUR.

9.Toženec je že od leta 2010 dalje odrezal družbenika E. E. od informacij v zvezi s poslovanjem ter finančnim in drugim položajem družbe G.-X., kar vključuje zadeve družbe G.-Y. To izkazujejo zahteve družbenika za posredovanje informacij, nenazadnje pa tudi več pravnomočnih sodnih odločb v Ng zadevah. Maja 2014 je bil družbenik F. F. iz tega razloga tudi pravnomočno izključen iz družbe G.-X.4 E. E. je tako postal edini družbenik družbe G.-X., ki pa je bila do tedaj že prazna lupina brez premoženja. Družba G.-X. je bila nato dne 5. 3. 2015 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Izbris je, preko družbe J., dosegel toženec, ki o postopku izbrisa E. E. ni obvestil. E. E. vpogled v finančne podatke po Pogodbi o prenosu (klientele) ter po Pogodbi o poslovnem sodelovanju ni bil omogočen do 27. 11. 2017, ko je to dosegel preko vpogleda v kazenski spis. Nad premoženjem izbrisane pravne osebe se je nato, na predlog E. E. kot upnika te družbe, dne 24. 12. 2018 začel stečajni postopek.

10.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko terjatev zaradi škode, ki je družbi G.-X. nastala z odsvojitvijo poslovnih deležev družbe G.-Y. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sta toženca ravnala protipravno ter da sta za škodo v višini 2.019.492,00 EUR, ki je nastala dne 18. 6. 2013 s prodajo poslovnih deležev na javni dražbi, odgovorna solidarno, toženec pa še za škodo v višini 50.508,00 EUR zaradi neposredne prodaje preostanka poslovnih deležev v G.-Y. Višino nastale škode je ugotavljalo s pomočjo izvedenke za ekonomijo, revizijo in vrednotenje podjetij, ki je ocenila vrednost poslovnih deležev v družbi G.-Y. na dan 18. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala vrednost lastniškega kapitala G.-Y. na dan 18. 6. 2013 3.120.162,00 EUR. Po odštetju zneska 703.021,86 EUR, kolikor je G.-X. že dobil od prodaje poslovnih deležev, predstavlja znesek 2.417.140,14 EUR škodo, ki jo je utrpel G.-X. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče tožeči stranki prisodilo znesek 2.070.000,00 EUR, toliko kot je tožeča stranka zahtevala v tožbi.

Glede izreka sodbe sodišča prve stopnje

11.Vsebina solidarne obveznosti je urejena v prvem odstavku 395. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tako, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

12.Odškodninski tožbeni zahtevek v tem sporu je bil vložen zoper oba toženca kot solidarna zavezanca, in sicer zoper F. F. (toženca) ter banko A. d. d., sedaj banka B. d. d. (toženko). Sodišče prve stopnje je presojo o solidarni odgovornosti obeh tožencev oprlo na tretji odstavek 186. člena OZ, ker sta k nastanku škode tožeči stranki prispevala oba. Tožbenemu zahtevku je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo in izrek oblikovalo tako, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cpg 516/2023 delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi razumevanja, da je bilo obema tožencema solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloženo že s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, nato pa še enkrat z II. točko izreka. Glede na izrek izpodbijane sodbe je menilo, da je slednjega mogoče razumeti tako, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo dvakratno plačilo, čeprav glede na njene trditve obstoji zgolj ena obveznost.

13.Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu III Ips 9/2025, je sodišče druge stopnje zmotno sklepalo, da je v okviru odločitve v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje odločeno tudi o dajatvenem zahtevku zoper toženko. Pojasnilo je, da prvega odstavka te točke jezikovno ni mogoče razlagati drugače kot naložitev plačila tožencu zneska 2.070.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugega odstavka te točke pa ne drugače kot opredelitev, da je toženec od dosojene obveznosti nižji znesek (2.019.492,00 EUR) dolžan tožeči stranki plačati solidarno. Kot navaja, tega dela besedila jezikovno ni mogoče razlagati kot jasno naložitev toženki, da opravi plačilo tega zneska tožeči stranki.

14.Ob upoštevanju navedenega stališča je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločeno (zgolj) o obveznosti toženca (ne pa tudi toženke). Iz drugega odstavka I. točke izreka pa izhaja (zgolj) to, da je obveznost toženca po obliki solidarna. Drugi odstavek I. točke izreka prvostopenjske sodbe se po navedenem na toženko ne nanaša. Obveznost je bila toženki naložena v plačilo z II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. V prvem stavku II. točke izreka ji je bila naložena obveznost plačila zneska 2.019.492,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, njena obveznost pa je po vrsti, kot to izhaja iz drugega stavka II. točke izreka, solidarna. Predmet vsebinskega pritožbenega preizkusa je zato sedaj II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa stroškovna odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na toženko.

15.Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. Kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS, je v primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze … toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik. Iz izreka sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku v pravdi, v kateri tožnik zahteva izpolnitev od dveh solidarnih zavezancev, naj bo zato jasno razvidno, da je obveznost izpolnitve naložena vsakemu od solidarnih dolžnikov, hkrati pa tudi, da gre za eno obveznost, ki z izpolnitvijo kateregakoli od solidarnih dolžnikov preneha.

16.Terjatev tožeče stranke do toženke (v višini 2.019.492,00 EUR, ki jo je toženka dolžna izpolniti solidarno), je v II. točki izreka sama po sebi subjektivno in objektivno (glede predmeta, vrste, obsega in časa izpolnitve obveznosti) jasno določena. Morebitna nejasnost glede predmeta obveznosti bi se lahko v izvršilnem postopku zastavila kvečjemu v zvezi z vprašanjem, ali gre za eno obveznost izpolnitve. To vprašanje bi se lahko zastavilo zgolj v primeru, če bi tožnica v izvršilnem postopku terjala od toženke dvakratno plačilo navedenega zneska, enega na podlagi II. točke izreka izpodbijane sodbe, ki ji to obveznost nalaga, drugega pa na podlagi drugega odstavka I. točke izreka, ki se sicer po pravilni razlagi te določbe na toženko ne nanaša. Te dileme toženka v pritožbi ni izpostavila, zato je to predmet pritožbenega preizkusa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17.Kot izhaja iz obrazložitve sklepa III Ips 9/2025, bi bila takšna razlaga izreka sodbe sodišča prve stopnje, po kateri bi tožnica od toženke lahko terjala dvakratno plačilo vtoževanega zneska, napačna, saj se, kot že povedano, na toženko I. točka izreka izpodbijane sodbe ne nanaša. Tudi iz tožbenega zahtevka ter iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da tožeča stranka zahteva plačilo (ene) obveznosti v znesku 2.019.492,00 EUR, ki sta jo dolžna toženca izpolniti solidarno. Navedeno jasno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Če pa naj bo v skladu s pravili izvršilnega prava izrek sodbe kot izvršilni naslov oblikovan na način, da od izvršilnega sodišča ne zahteva nadaljnjega vsebinskega sklepanja, ga je treba preoblikovati tako, da od izvršilnega sodišča ne bo terjal nadaljnje razlage. Preoblikovati ga je torej treba na način, da je jasna povezava med obveznostjo toženke v II. točki izreka ter obveznostjo toženca v I. točki izreka, iz česar bo jasno in nedvoumno razvidno, da gre glede izpolnitve za eno obveznost. Morda velja ponovno poudariti, da vse navedeno velja zgolj za primer morebitnega tožničinega predloga za izvršbo za plačilo dvakratnika prisojenega zneska (torej za plačilo še enega zneska v višini 2.019.492,00 EUR, tokrat na podlagi drugega odstavka I. točke izreka).

18.Tekom tega postopka se je pravdni postopek zoper F. F. že pravnomočno končal, zato oblikovanje izreka na način, kot izhaja iz 15. točke te obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 9/2025 ni več mogoče. Sedaj gre za primer, ko je bilo v isti pravdi o zahtevku zoper drugega toženca že pravnomočno odločeno, podobno kot v zadevi II Ips 554/2000, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS dne 22. 2. 2001.

19.Pritožbeno sodišče je lahko (morebitno) nejasnost odpravilo samo, saj je tako tožeči stranki prisojeno (kvečjemu) nekaj manj od tistega, kar bi morda lahko v izvršbi zahtevala. Pritožbeno sodišče je zato preoblikovalo izrek tako, da je toženka dolžna obveznost iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje do dne plačila, plačati tožeči stranki stranki solidarno s tožencem, v roku 15 dni. S tem je v izreku odpravljena morebitna nejasnost glede dejstva, da gre pri obveznosti plačila zneska 2.019.492,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, z vidika izpolnitve za eno obveznost izpolnitve. Iz izreka sodbe je tako brez dodatne razlage nedvoumno in jasno razvidno, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi solidarno s tožencem, ne pa dvakratnik tega zneska.

Glede zastaranja

20.Tožeča stranka je tožbo v tej zadevi vložila 29. 5. 2020. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Oprlo se je na določbo 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Naravo nepremagljivih ovir je pripisalo dvema okoliščinama, in sicer: (1) izbrisu družbe G.-X. iz sodnega registra ter (2) prikrivanju informacij in dokumentacije glede nastale škode in njenega obsega družbeniku E. E.

21.Institut zastaranja zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavitev zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Na drugi strani pa pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Ustavno sodišče v svojih odločbah je že večkrat opozorilo na razlagalni prostor, ki ga sodišču nudi v zakonski pojem nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, ki so temelj za uporabo instituta zadržanja zastaranja. Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Razlogi za zadržanje zastaranja so zlasti objektivna ali subjektivna nezmožnost uveljavljati zahtevke, pa tudi primeri, ko je uveljavljanje zahtevkov dejansko oteženo ali neprimerno zaradi posebnega medsebojnega razmerja med strankama (razmerje odvisnosti).

22.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pravilno sklenilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tako objektivni razlog nemožnosti uveljavljati zahtevke (izbris družbe iz sodnega registra dne 5. 3. 2015, s tem pa izgubo njene procesne sposobnosti), kot tudi subjektivni razlog za tako nezmožnost (prikrivanje informacij družbeniku E. E.). Po presoji pritožbenega sodišča sta oba razloga za zadržanje zastaranja skupaj povzročila stanje, ki ga je treba šteti kot nepremagljivo oviro, ki je tožeči stranki preprečevala sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka do toženih strank.

23.Stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe po 443. členu ZFPPIPP je v prvi vrsti namenjen poplačilu upnikov. Nad premoženjem izbrisane pravne osebe se lahko opravi stečajni postopek tudi, če ni bila prezadolžena (primerjaj peti odstavek 443. člena), torej tudi, če ob izbrisu ni imela obveznosti. V takem primeru se celotna razdelitvena masa razdeli družbenikom (drugi odstavek 373. člena v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP). Stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe se po navedenem vodi v korist upnikov oziroma družbenikov izbrisane pravne osebe, in ne v korist pravne osebe same. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP ireverzibilno preneha obstajati (441. člen ZFPPIPP). Z izbrisom pravne osebe pravice in obveznosti izbrisane pravne osebe tudi ne preidejo na družbenike.

24.Če se po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra, ki je bil opravljen brez (predhodne) likvidacije, izkaže kot netočna predpostavka, da družba ob izbrisu ni imela niti premoženja niti obveznosti, je mogoče to uveljavljati v postopku po 443. členu ZFPPIPP. Predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko vloži upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do izbrisane pravne osebe ali oseba, ki je imela ob izbrisu pravne osebe položaj družbenika. Ker izbrisana pravna oseba po naravi stvari ne more sama začeti stečajnega postopka po 443. členu ZFPPIPP, je za vprašanje obstoja nepremagljivih ovir bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi ta postopek. Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more samo po sebi veljati kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti, kot opozarja toženka.

25.V konkretnem primeru je bil E. E. kot upnik (judikatne) terjatve ter kot edini družbenik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe G.-X. Postopek se vodi v njegovo korist. Glede na to je za presojo obstoja nepremagljive ovire bistveno njegovo vedenje.

26.Takšno stališče je mogoče pokrepiti s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 104/2016, ki je sicer obravnavala vprašanje zadržanja zastaranja v zrcalni situaciji, torej ko je družba, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, nastopala na strani tožene stranke. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v navedeni zadevi, pravni standard nepremagljivih ovir nujno zajema okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katere ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine lahko opravičujejo njeno pasivnost. Ob logični razlagi določbe 360. člena OZ je upnik varovan z zadržanjem zastaranja le do trenutka, ko izve za premoženje, iz katerega bi se lahko v stečajnem postopku nad njim poplačal. Po tem trenutku pa mora izkoristiti možnosti, ki mu jih nudi zakonodaja (443. člen ZFPPIPP) in predlagati začetek stečajnega postopka ter s tem poskrbeti, da se odstranijo ovire, ki mu onemogočajo sodno uveljavljanje terjatve, saj v nasprotnem primeru sam nosi škodljive posledice svoje pasivnosti.

27.Značilnost naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe ima tudi terjatev ali druga premoženjska pravica. V konkretnem primeru predstavlja pozneje najdeno premoženje izbrisane pravne osebe G.-X. v tem postopku uveljavljena odškodninska terjatev. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je glede zadržanja zastaranja bistveno, kdaj je E. E. zvedel za obstoj škode. Ne drži pritožbeni očitek, da bi lahko E. E. kadarkoli po nastanku škode sodno zahteval izpolnitev obveznosti tako, da bi predlagal uvedbo stečaja nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Od predlagatelja postopka se zahteva, da mora predlog vsebovati opis tega premoženja. Če predstavlja premoženje odškodninska terjatev, o kateri še ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo, predlagatelj tej zahtevi ne more zadostiti, če nima zadostnega vedenja o nastali škodi. To pa pomeni, da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Škoda mora biti v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka nad naknadno najdenim premoženjem vsaj določljiva.

28.Do takšnega vedenja je E. E. uspel priti šele z vpogledom v kazenski spis IV Kpr ..., to je bilo dne 29. 11. 2017, ko se je lahko seznanil s finančnimi podatki, ki so bili navedeni v Pogodbi o prenosu (klientele) ter Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 30. 11. 2012. Šele vpogled v komercialne podatke po teh pogodbah je družbeniku E. E. omogočal ugotoviti okoliščine, relevantne za ugotovitev obsega in višine škode. Ocena vrednosti teh pogodb je bila zato bistvena za oceno vrednosti donosa družbe G.-Y., posledično pa za oceno vrednosti njenih poslovnih deležev v lasti G.-X. S sklenitvijo navedenih pogodb je družba G.-Y. bistveno spremenila svojo dejavnost, kar pomeni, da podatki o preteklem poslovanju te družbe za oceno njene vrednosti niso relevantni. Ker je toženec družbeniku E. E. prikrival podatke o poslovanju družbe ter uveljavitev odškodninske terjatve še dodatno otežil z izvedenim postopkom izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zastaranje zaradi nepremagljivih ovir ni moglo začeti teči do 29. 11. 2017.

29.Ugovor zastaranja je zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen, saj zastaralni rok do vložitve tožbe v tem sporu, to je do dne 29. 5. 2020, ni iztekel. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem s prepovedjo zlorabe pravic iz 7. člena OZ ter z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju z že zavzetimi stališči Ustavnega sodišča RS ter zahtevami ESČP, saj bi predstavljala nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča.

30.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da toženec dokumentacije v zvezi s poslovanjem družbe G.-X. ni izročil niti stečajnemu upravitelju, čeprav bi bil to po ZFPPIPP dolžan storiti ob začetku stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Zaradi izročitve dokumentacije družbe mu je bila ta obveznost naložena s sklepom stečajnega sodišča z dne 6. 12. 2019. Ker toženec obveznosti kljub temu ni izpolnil prostovoljno, je stečajni upravitelj vložil še predlog za izvršbo. Zapisnik o prevzemu sta podpisala šele dne 13. 1. 2021, po izdanem sklepu o izvršbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da E. E. v letu 2018 ter 2019 še vedno ni prišel do (vseh) podatkov, na podlagi katerih bi lahko ugotovil oškodovanje družbe G.-X., se zato, po mnenju pritožbenega sodišča, nanaša na izročitev druge dokumentacije te družbe.

31.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila družba z relevantnimi dejstvi seznanjena že od odškodovanja dalje ter bi njeno poslovodstvo to lahko uveljavljalo od tistega trenutka dalje. Glede na to, da je bil direktor družbe G.-X. v času odsvojitve poslovnih deležev družbe G.-Y. F. F., zoper katerega uveljavlja tožeča stranka odškodninski zahtevek, je to še dodaten razlog, zaradi katerega zastaranje ni teklo v času do izbrisa družbe iz sodnega registra. Glede zastaranja odškodninske odgovornosti uprave je namreč stališče že zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 14/2016. Kot izhaja iz obrazložitve navedene zadeve, je Vrhovno sodišče (primarno) zavzelo stališče, da je zastaranje odškodninske uprave zoper tedanja člana uprave delniške družbe zaradi računov, plačanih v obdobju do konca januarja 2007, začelo teči šele s trenutkom, ko se je izredna uprava družbe seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda (22. 2. 2011). To stališče je skladno s stališčem sodišča v sedaj obravnavani zadevi.

32.Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi lahko E. E. preprečil izbris družbe G.-X. iz sodnega registra oziroma da bi bil izbris dolžan preprečiti. Kot je bilo ugotovljeno, je predlog za izbris družbe G.-X. iz sodnega registra dne 11. 7. 2014 vložila družba J. kot lastnik objekta na registriranem naslovu. Lastnik in zakoniti zastopnik družbe J. je bil toženec, ki je predlog v imenu te družbe tudi podal. Kot razlog za izbris je navedel, da družba G.-X. nima več dovoljenja za poslovanje na registriranem naslovu. O tem družbenika E. E. ni obvestil, niti ni za takšno odločitev navedel nobenih razlogov. Sklep o začetku postopka izbrisa je bil družbi poslan na registrirani naslov, družbeniku E. E. pa ni bil vročen. Gre za stanje, ki ga je povzročil toženec, torej za uresničevanje pravice z namenom škodovati drugemu, ki ne more uživati pravnega varstva. Tudi očitki, da bi bil E. E. ob zahtevani skrbnosti upravičen in dolžan preprečiti izbris družbe iz registra so že zato neutemeljeni.

Glede odškodninske obveznosti

33.Ne glede na to, da je postopek zoper toženca že pravnomočno končan, je tudi za oris ravnanja toženke treba upoštevati celotno sliko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec že v letu 2010 začel kršiti družbeniku E. E. pravico do obveščenosti in informacij glede družbe G.-X. po 512. členu ZGD-1, pri čemer je kot "zadeve družbe" treba šteti tudi upravljanje z bistvenim premoženjem družbe. Slednje je predstavljala hčerinska družba G.-Y., ki je bila v 100 % lasti družbe G.-X.

34.Kot je bilo že ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku zoper toženca, je ta že od leta 2010 dalje kršil družbeniku E. E. pravico do informacij. Družbenik E. E. je moral podati zahtevo družbenika do informacij in vpogleda v letu 2010, nato v letu 2012 ter tudi v letu 2013. Nasprotnemu udeležencu je bilo tako med drugim naloženo, da E. E. posreduje kopijo Pogodbe o prenosu z dne 30. 11. 2012 ter morebitno cenitev poslovnih deležev družbe G.-Y. in mu da informacije v zvezi z unovčitvijo zavarovanj kreditov banke C. ter v zvezi s finančnim položajem družbe G.-X. Sodišče je zato tudi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke E. E. ter F. F. kot družbenika izključilo iz družbe. Toženec je kot direktor G.-X. dne 16. 11. 2011 sam sprejel sklep o spremembi dejavnosti odvisne družbe ter pooblastilo upravi G.-Y. za sklenitev pogodb z družbo H., čeprav bi za sprejem sklepa o spremembi dejavnosti odvisne družbe potreboval soglasje skupščine. Toženec je nadalje s funkcije predsednika uprave G.-Y. odstopil z namenom obida izdane začasne odredbe, ki mu je prepovedovala izvršitev podpisane Pogodbe o prenosu strank in arhiva na H., vse v soglasju z nadzornim svetom G.-Y., ki je v tej situaciji nemudoma imenoval novega predsednika uprave družbe G.-Y. V pravnomočno končanem postopku zoper toženca ni bilo ugotovljeno, da bi si toženec kakorkoli prizadeval, da bi pri toženki dosegel reprogram in podaljšanje roka vračila kreditov družbe G.-X., ki sta v plačilo zapadla 30. 4. 2013.

35.Toženka je dne 6. 5. 2013 naslovnikom poslala opozorilo o nameravani unovčitvi zavarovanja z izvensodno prodajo zastavljenih poslovnih deležev družbe G.-Y. v kratkem roku. Navedeno opozorilo ni bilo naslovljeno na družbenika družbe G.-X. E. E., ki je kot solidarni porok in plačnik sodeloval pri sklenitvi pogodbe o kratkoročnem deviznem posojilu, saj je banka na željo stranke (G.-X., ki jo je zastopal F. F.) predhodno odobrila zmanjšanje zavarovanja obveznosti po tej pogodbi, zaradi česar je poroštvo E. E. prenehalo. E. E. je bil tako o nameravani prodaji zastavljenih poslovnih deležev obveščen šele dne 31. 5. 2013, ko je toženec sklical skupščino družbe G.-X., čeprav je šlo za nujno zadevo. Kljub zahtevam za podajo informacij v zvezi s predvideno prodajo in finančnim stanjem družbe G.-X. (dopisa z dne 3. 6. 2013 ter dne 14. 6. 2013) družbenik E. E. do skupščine dne 17. 6. 2013 ni uspel dobiti relevantnih informacij v zvezi s prodajo deležev G.-Y. na javni dražbi. Tudi na sami skupščini je prejel le pavšalna ustna pojasnila, kar je vse razvidno tako iz zapisnika skupščine družbe z dne 17. 6. 2013, kot tudi iz njegovih pripomb na zapisnik skupščine z dne 27. 6. 2013. Nenazadnje je toženec sklical skupščino nekaj ur kasneje, kot je potekel rok za plačilo varščine na javni dražbi, kar še dodatno kaže na to, da je toženec na razne načine E. E. preprečeval udeležbo na javni dražbi.

36.Postopek prodaje poslovnih deležev družbe G.-Y. je vodila pravna prednica toženke, ki glede predmeta prodaje ni pridobila nobenih informacij za oceno vrednosti poslovnih deležev, niti ni seznanitve s predmetom prodaje omogočila potencialnim kupcem. Cenitev poslovnih deležev ni bila izdelana, skrbni pregled družbe ni bil opravljen, ta tudi ni bil omogočen potencialnim kupcem. Na drugi strani je iz razpisa javne dražbe z dne 22. 5. 2013 razvidno, da zastavni upnik ne odgovarja za pravne in stvarne napake na predmetu prodaje ter da bo pogodba sklenjena po načelu "videno - kupljeno". Glede na navedeno je pravna prednica toženke zgolj formalno omogočila kupcem udeležbo na javni dražbi s tem, ko je javno objavila datum ter čas in kraj izvedbe javne dražbe. Dejansko pa jim je udeležbo onemogočila, saj potencialni kupci niso imeli možnost pridobiti podatkov ekonomskem, finančnem in pravnem stanju družbe, katere deleži so bili predmet prodaje, kar bi jim omogočilo, da opravijo lastno presojo vrednosti prodajanih deležev. Tožeča stranka je zato utemeljeno navajala, da je bila javna dražba, kot licitacijski način sklenitve pogodbe, izvedena zgolj navidezno, saj dejansko ni bilo omogočeno sodelovanje na javni dražbi nikomur drugemu, razen osebi z notranjimi informacijami. Ni torej bistveno, katerega od licitacijskih načinov prodaje bi morala toženka izbrati, prav tako pa tudi ne, da tedaj ni bilo znano, da bi morala izvensodno prodajo premoženja opraviti na poslovno običajen način pri prodaji premoženja na trgu.

37.Pravilom o izvensodni prodaji zastavljene stvari, ki izhajajo iz 167. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), s konkretno prodajo ni bilo zadoščeno. Zahtevani skrbnosti zastavni upnik ne zadosti s tem, da izpolni svojo obvestilno dolžnost. Pri prodaji pravna prednica toženke ni upoštevala niti pravil o izvensodni prodaji, po katerih se za prodajo poslovnega deleža zahteva cenitev sodnega cenilca (drugi odstavek 178. člena v zvezi s četrtim odstavkom 165. ZIZ). Toženka se nadalje neutemeljeno sklicuje na pomen hitrosti postopka izvensodne prodaje, saj pri prodaji poslovnih deležev družbe ne gre za prodajo hitro pokvarljivega blaga. Osemdnevni rok iz drugega odstavka 167. člena SPZ je določen z namenom, da zastavni upnik pred prodajo opozori dolžnika zavarovane terjatve in zastavitelja, da bo opravil izvensodno prodajo ter jima tako omogoči, da sama izpolnita svojo obveznost in s tem preprečita prodajo. Izvedba izvensodne prodaje mora zato potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Pravna prednica toženke, ki potencialnim kupcem ni omogočila seznanitve s predmetom prodaje, je to zahtevo kršila. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Ovrednotenje poslovnega deleža bi bilo potrebno zaradi kupcev, da bi se ti lahko seznanili s predmetom prodaje. S postopanjem, kot izhaja iz konkretnega primera, je banka kršila načelo vestnosti in poštenja, saj pri izvrševanju pravic ni postopala lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju (prvi odstavek 5. člena OZ).

38.Pravna prednica toženke je na prošnjo družbenika E. E. z dne 4. 6. 2013, s katerim je slednji banko pozval k posredovanju informacij v zvezi z oceno vrednosti zastavljenih poslovnih deležev, odgovorila zgolj s formalnim dopisom, v katerem se je sklicevala na objavo razpisa javne dražbe (dopis toženke z dne 7. 6. 2013). Pravna prednica toženke se na poziv družbenika ni ustrezno odzvala, saj bi se ji vsaj tedaj moral zasejati dvom v ustreznost postopka. Brezpredmetno je zato razpravljanje, ali je banka iz navedenega dopisa lahko razbrala, da se je E. E. nanjo obrnil kot potencialni kupec, saj bi se o tem lahko prepričala z ustrezno komunikacijo z njim. Nenazadnje je E. E. pravno prednico toženke s predlogom za preklic javne dražbe z dne 18. 6. 2013, poslanim slednji pred dražbo, tudi izrecno opozoril, da je dejansko dana možnost sodelovanja na javni dražbi zgolj imetnikom notranjih informacij. Pravna prednica toženke se tudi na te, zelo resne očitke, ni odzvala, s čemer je nase prevzela odgovornost za škodo, nastalo s prodajo deležev na javni dražbi. Iz navedenih razlogov je nebistveno, na kakšen način je dopis E. E. z dne 4. 6. 2013 razumela K. K., ki je bila v spornem obdobju zaposlena v pri pravni prednici toženke, zaradi česar je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati.

39.Toženka navaja, da je bilo njeno ravnanje v skladu s pravili izvensodne prodaje zastavljene stvari in že zato ni moglo biti protipravno, vendar pa pred sodiščem prve stopnje ugotovljene okoliščine te trditve ne potrjujejo. Nenazadnje je pravna prednica toženke večkrat podaljšala rok za vračilo kredita, kar izkazuje veliko število aneksov o podaljšanju zapadlosti kreditov. Vse že navedeno ne potrjuje trditev toženke, da bi šlo za običajno ravnanje banke v dani situaciji. Dodatno tudi ne zato, ker je banka leta 2012 zmanjšala dano zavarovanje za prejeti kredit z zastavno pravico na nepremičninah v lasti družbe J. Slednji je, na drugi strani, odobrila namenski kredit za nakup teh istih poslovnih deležev na javni dražbi dne 18. 6. 2013 v znesku 605.000,00 EUR, z zavarovanjem danega kredita z zastavo poslovnih deležev v družbi G.-Y. Tožeča stranka je nadalje navajala konkretne očitke, da je šlo za prodajo, dogovorjeno med F. F. in pravno prednico toženke, pri kateri je imela slednja lasten interes, saj so imeli pri njej toženec, njegova žena in družba J. najeta slabo zavarovana posojila, na te trditve pa se toženka ni odzvala ter svojih pojasnil ni podala.

40.Gledano kot celota iz vsega opisanega izhaja, da je toženec preko družbe J. postal lastnik družbe G.-Y. ob pomoči pravne prednice toženke, ki je zgolj navidezno izvedla javno prodajo treh poslovnih deležev družbe G.-Y. Prodajo je izvedla po ceni, ki je njej sami zagotavljala poplačilo terjatev iz kreditnih pogodb, tožencu pa prenos družbe v svojo last, za kupnino v skupni višini 700 tisoč EUR, čeprav je vrednost lastniškega kapitala G.-Y. ocenjena na več kot 3 mio EUR. Toženec je tako, ob asistenci pravne prednice toženke, dosegel izpraznitev družbe G.-X. s prenosom njenega bistvenega premoženja nase, s čimer je bilo oškodovano premoženje družbe G.-X. Slednja je ostala v lasti edinega družbenika E. E., vendar zgolj kot lupina, izpraznjena pomembnega premoženja ter dejavnosti. Ravnanje toženke je zato protipravno. Predstavlja samo navidezno izvrševanje pravice in je kot tako v celoti prepovedano.

41.Toženec je, vse od leta 2010 dalje, odrival družbenika E. E. od informacij v zvezi s poslovanjem družbe G.-X. ter njene odvisne družbe G.-Y. z namenom, da postane preko družbe J. izključni lastnik družbe G.-Y. Zadnji korak, z nakupom deležev G.-Y. na javni dražbi, je izvedel ob sodelovanju toženke. Slednja se je ob izrecnih pozivih in opozorilih E. E. nedvomno zavedala možnosti nastanka škodljivih posledic družbi G.-X., vendar pa je vanje privolila oziroma jih je dopustila. Pri toženki je tako podana krivda za nastalo škodo tožeči stranki. Pri toženki je izkazan vsaj eventualni namen glede povzročitve škode tožeči stranki.

42.Kolikor se razlogi za odločitev pritožbenega sodišča ob odločanju o pritožbi zoper toženko prepletajo z razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče utemeljilo odločitev zoper toženca, se pritožbeno sodišče (v tem in drugih delih obrazložitve) sklicuje na obsežnejšo obrazložitev odločbe I Cpg 516/2023.

Glede višine škode

43.Tožeči stranki je nastala škoda zaradi prenosa njenega premoženja na toženca, ne pa zgolj zaradi nepravilne izvedbe javne dražbe. Zgoraj navedene ugotovitve o namenskem kreditu družbi J. za nakup poslovnih deležev ne potrjujejo navedb toženke, da je bila javna dražba izvedena zaradi poplačila terjatev iz kreditnih pogodb, temveč iz vsega ugotovljenega izhaja, da je bila javna dražba zgolj način izvedbe prenosa odvisne družbe v lastniško sfero toženca. Cena za nakup družbe se zato ni oblikovala na trgu, temveč v dogovoru med tožencema, ki sta dejansko onemogočila nakup vsem drugim udeležencem na trgu. Glede na ugotovljeni namen prodaje, ki je bil v prenosu premoženja družbe G.-X. v lastniško sfero toženca, dejansko ni šlo niti za prisilno prodajo, niti za prodajo premoženja na trgu, temveč za protipravno ravnanje obeh tožencev. V sfero toženca so bile tako prenesene vse koristi, ki izhajajo iz nadaljnjega poslovanja družbe G.-Y.

44.Sodišče prve stopnje je zato glede višine škode pravilno postavilo izvedenko za ekonomijo, revizijo in vrednotenje podjetij, ki je ocenjevala vrednost poslovnih deležev družbe G.-Y. na dan 18. 6. 2013. Ne gre za odškodninsko odgovornost zastavnega upnika za škodo, ki je nastala zaradi nepravilne uveljavitve zastavne pravice. Cena, ki bi jo bilo mogoče doseči, če bi bila prodaja opravljena na poslovno običajen način, zato ni bistvena za ugotavljanje višine škode v konkretnem primeru. Prav tako ne, do kakšne ocene vrednosti poslovnih deležev bi lahko prišel potencialni kupec, če bi na dan javne dražbe razpolagal s podatki o poslovanju družbe G.-Y. oziroma bi mu bil omogočen vpogled v pogodbeno dokumentacijo med družbama G.-Y. in H. Pritožbene navedbe toženke, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati interes na trgu za nakup poslovnih deležev družbe ter da bi morala izkazati tržno ceno, po kateri bi bili potencialni kupci pripravljeni poslovne deleže kupiti, kot tudi, da bi E. E. na javni dražbi, tudi če bi se te udeležil, sprejel izklicno ceno 695.868,13 EUR, so po navedenem nerelevantne.

45.Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Po tem splošnem merilu mora biti višina denarne odškodnine takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Kot določa 169. člen OZ, lahko sodišče upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Tudi pri poslovni odškodninski odgovornosti je določeno, da ima upnik v primeru prevare, namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala (drugi odstavek 243. člena OZ). Pod temi pogoji, ki so v obravnavanem primeru podani, ima oškodovanec pravico do povrnitve popolne odškodnine, tako kot po 169. členu OZ. Navedene zakonske določbe so zato podlaga za upoštevanje dogodkov, ki so nastali po datumu ocenjevanja vrednosti.

46.V konkretnem primeru je glede ocenjevanja vrednosti družbe G.-Y. na datum prodaje deležev na javni dražbi, to je na dan 18. 6. 2013, treba upoštevati, da se je na podlagi sklepov G.-X. z dne 16. in 19. 11. 2012, s sklenitvijo Pogodbe o prenosu (klientele) in Pogodbe o poslovnem sodelovanju z H. z dne 30. 11. 2012, nadalje z izvršitvijo pogodb (25. 2. 2013 je dan prenosa računov iz G.-Y. na H.) ter pridobitvijo statusa odvisnega borznega zastopnika družbe H. dne 14. 5. 2013, v celoti spremenila dejavnost družbe G.-Y. Na podlagi navedenih sprememb je družba G.-Y. prenehala z opravljanjem borznoposredniške dejavnosti ter se je spremenila v odvisnega borznoposredniškega zastopnika družbe H. Običajno se s pridobljenimi informacijami in podatki iz preteklega poslovanja presoja projekcije poslovanja podjetja v prihodnje. V konkretnem primeru iz navedenega razloga analiza preteklega poslovanja G.-Y. ne more biti merilo za napovedovanje njenega prihodnjega poslovanja. Ocena vrednosti prodajnih poslovnih deležev v času javne dražbe ni bila izdelana, kot tudi ne projekcije poslovanja družbe G.-Y. v zvezi s Pogodbo o prenosu in Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Temelj ocenjevanja predstavljajo neopredmetena sredstva v obliki seznama kupcev oziroma strank, ki v računovodskih izkazih družbe na datum ocenjevanja vrednosti niso bila izkazana. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno navaja, da je treba pri izračunu uporabiti projekcije glede na takrat znane podatke, ne pa na dejanske podatke, ki so nastali po presečnem datumu ocene vrednosti. Iz navedenih razlogov je treba pri odmeri odškodnine upoštevati informacije s trga, ki so se v obdobju do danes dejansko zgodile.

47.Iz ocene vrednosti 100% lastniškega deleža družbe G.-Y. na dan 31. 5. 2013, izdelane po naročilu toženca s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti mag. M. ter na podlagi finančnih podatkov, ki mu jih je predložil toženec, izhaja tržna vrednost 100 % deleža G.-Y. v višini 67.939 EUR, ki je očitno nerealna. Nelogično namreč je, da bi toženec, ki je poslovanje in finančno stanje družbe G.-Y. najbolje poznal, za nakup te družbe plačal desetkratnih te cene (703.021,86 EUR). Pravna prednica toženke pa poslovnih deležev te družbe prav tako ne bi sprejela kot ustreznega zavarovanja za kreditno obveznost družbe J. v višini 605.00,00 EUR. Računovodski izkazi družbe G.-Y. za poslovno leto 2012 niso bili revidirani, prav tako ne računovodski izkazi G.-X. za leta 2011, 2012 in 2013. Nepravilnost pri knjiženju poslovnih dogodkov v G.-Y. je nenazadnje ugotovila tudi izvedenka L. L., sodišče pa v zvezi z zatrjevano obveznostjo po izvensodnih poravnavah iz leta 2009. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi bilo treba uporabiti projekcije glede na tedaj znane podatke.

48.Zakonske določbe OZ glede odmere denarne odškodnine določajo načelo popolne odškodnine. V prid tega stališča govori tudi 216. člen ZPP, po katerem se v primeru, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, o tem odloči sodišče po prostem preudarku. Gre za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ki je odsev načela pravičnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je iz vseh navedenih razlogov izvedenka v izvedenskem izvidu in mnenju upravičeno upoštevala poslovne dogodke, ki so nastali po datumu ocenjevanja vrednosti 100% deleža lastniškega kapitala družbe G.-Y.

49.Glede uporabljene premise vrednosti pritožbeno sodišče dodaja, da je zmotno stališče toženke, da bi bilo treba uporabiti premiso vrednosti prisilne prodaje. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil razlog za prodajo v prenosu lastništva družbe G.-Y. na družbo J., s tem pa na toženca. MSOV 104, razdelek 170, določajo pogoje, ki morajo biti podani, da je dovoljeno uporabiti premiso vrednosti "prisilna prodaja". Izraz "prisilna prodaja" se pogosto uporablja v okoliščinah, v katerih je prodajalec prisiljen prodati, zato ustrezno obdobje trženja ni mogoče in kupci morda ne morejo opraviti ustreznega skrbnega pregleda. V tej zadevi te pogoji niso bili izpolnjeni. Hitre prodaje pravni prednici toženke ni narekoval noben predpis, slednja pa tudi ni navedla nobenih trditev glede okoliščin, ki bi ji narekovale takšno prodajo. Iz tega razloga tudi ni bistveno, kakšno ceno bi bilo mogoče doseči pri prisilni prodaji deležev družbe.

Glede plačila zamudnih obresti

50.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka teku zamudnih obresti ni nasprotovala, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v tem delu tudi ni nesklepčen. Kot izhaja iz 300. člena OZ, se ta določba nanaša na upnikovo sodelovalno dolžnost, ki pa v tem primeru ni obstajala. Prav tako ne gre za primer, ko bi dolžnik upniku ponudil svojo izpolnitev, upnik pa bi brez utemeljenega razloga odklonil sprejem izpolnitve. V okoliščinah konkretnega primera sklicevanje na tretji odstavek 300. člena OZ ne pride v poštev.

Glede ostalih zatrjevanih kršitev pravil postopka

51.Po presoji pritožbenega sodišča tudi druge kršitve pravil postopka niso podane. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem ni bila potrebna, saj izvid v tem sporu postavljene izvedenke L. L. ni nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj in raziskanimi okoliščinami v nasprotju (254. člen ZPP). Na pritožbene očitke, da ocena vrednosti ni v skladu z MSOV, da izvedenka ne bi smela upoštevati poslovnih dogodkov, ki so se zgodili po datumu javne dražbe 18. 6. 2013, je pritožbeno sodišče že odgovorilo in podalo svoja stališča, zato jih na tem mestu ne ponavlja.

52.V zvezi z vročanjem dopolnitve številka 2 izvedenskega mnenja izvedenke L. L. strankam v izjavo, pa iz zapisnika naroka z dne 9. 5. 2023 izhaja, da je razpravljajoča sodnica na naroku sklenila, da se glavna obravnava konča ter da se izid sodne odločbe pridrži do prejema dopolnilne naloge izvedenke. Iz navedenega je bilo razvidno, da je nameravala sodnica zadnji izračun izvedenke, ki je predmet druge dopolnitve, vpogledati sama, izven naroka. Ker stranki temu na naroku nista nasprotovali, je treba šteti, da sta se odpovedali obravnavanju tega dokaza, kar je pogoj za izdajo pridržane sodbe po drugem odstavku 291. člena ZPP. Poleg tega je izvedenka v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja podala zgolj kratek izračun, pri katerem je upoštevala drugačno erozijo strank ter ob upoštevanju spremenjene erozije strank ugotovila, da je vrednost lastniškega kapitala družbe G.-Y. nižja od predhodno ugotovljene za 98.000 EUR. Gre torej za nebistven popravek, ki je poleg tega v korist toženke. Za uveljavljanje kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je nadalje predpogoj, da stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Namen te določbe je, da se s tem kršitev pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Ker toženka te procesne kršitve na naroku dne 9. 5. 2023 ni uveljavljala (uveljavljala je kršitev zaradi tega, ker sodišče ni ponovilo dokazovanja z drugim izvedencem), kršitve pravice do izjave ne more uspešno uveljavljati niti s pritožbo.

53.Bistvene toženkine trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso ostale preslišane, zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na večkrat uveljavljeno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče dodaja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in je sposobna preizkusa.

Glede stroškov

54.Strankama v zvezi s spremembo odločitve v II. točki izreka niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v stroškovnem delu, kolikor se nanaša na solidarno obveznost toženke, pravilna.

Sklepno

55.Toženka za izpodbijanje drugega odstavka I. točke izreka nima pravnega interesa, saj se ta del izreka na toženko ne nanaša. Zato je treba njeno pritožbo v delu, v katerem izpodbija drugi odstavek I. točke izreka, zavreči (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

56.Pritožbeno sodišče pa je v okviru uradnega preizkusa izreka izpodbijane sodbe po 350. členu ZPP pritožbi toženke nadalje delno ugodilo ter II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Toženkino pritožbo je v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na toženko, potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih in revizijskih stroških

57.V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je o stroških postopka odločalo na podlagi tretjega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT).

58.Toženka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške ter stroške revizijskega postopka. Toženka je nadalje dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so že bili odmerjeni s sodbo I Cpg 516/2023 v višini 8.324,67 EUR (za odgovor na pritožbo 11.250 točk po tar. št. 22/1 OT, 73,5 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV), ta znesek pa ji je dolžna povrniti v 15 dneh solidarno s tožencem, ki mu je bila obveznost že pravnomočno naložena v plačilo s sodbo I Cpg 516/2023. Toženka je dolžna tožeči stranki sama povrniti še stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 30.659,96 EUR v roku 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe.

59.Stroški tožeče stranke za revizijo znašajo 20.671,82 EUR, in sicer za predlog za dopustitev revizije tožeče stranke 5.625 točk (tar. št. 22/4 v zvezi z 22/5 OT), revizija 13.500 točk (tar. št. 22/3 OT), pavšalni izdatki 201,25 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22% DDV ter stroški sodne takse za predlog za dopustitev revizije 2.175,00 EUR in stroški sodne takse za revizijo 4.350,00 EUR. Stroški tožeče stranke za odgovor na toženkino revizijo pa znašajo 9.988,14 EUR, in sicer za odgovor na revizijo 13.500 točk (22/3 OT), pavšalni izdatki 145 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% DDV.

60.V primeru zamude s plačilom je dolžna toženka tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ).

-------------------------------

Ureditev v ZFPPIPP se od ureditve v ZFPPod razlikuje po tem, da (aktivni) družbeniki niso univerzalni pravni nasledniki izbrisane pravne osebe. Zato nanje z izbrisom pravne osebe ne preidejo vse (morebitne) pravice in obveznosti izbrisane pravne osebe. Izbris pravne osebe brez (predhodne) likvidacije namreč temelji na predpostavki (podstati ureditve), da družba nima niti premoženja niti obveznosti (1. točka prvega odstavka 427. člena predloga zakona) (N. Plavšak, e-paket ins, ZFPPIPP s komentarjem, urejeno sodno prakso in vzorci, komentar 443. člena ZFPPIPP).<br>¹⁴ Glede na okoliščine tega primera ni relevanten del določbe 2. točke tretjega odstavka 443. člena ZFPPIPP, po katerem lahko predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe vloži oseba, ki je ob izbrisu pravne osebe opravljala funkcijo člana poslovodstva ali organa nadzora. Logično je, da toženec nima interesa za vložitev odškodninske tožbe zoper samega sebe in toženko.<br>¹⁵ Zadeva Cst 121/2015 s sedaj obravnavano ni primerljiva, saj je v navedeni zadevi tožbeni zahtevek zastaral že pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem.<br>¹⁶ Predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe mora vsebovati opis pozneje najdenega premoženja izbrisane pravne osebe (četrti odstavek 443. člena ZFPPIPP).<br>¹⁷ V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 479.<br>¹⁸ Nadalje je zastaranje zadržal še začetek stečajnega postopka za čas enega leta po začetku stečajnega postopka nad izbrisano pravno osebo (249. člen ZFPPIPP). Zastaranje je bilo torej zadržano še za čas od 24. 12. 2018 do 24. 12. 2019.<br>¹⁹ Družbenik E. E. bi bil udeleženec postopka izbrisa, ki se mu vročijo pisanja, če bi podal ugovor proti sklepu o izbrisu (3. točka 432. člena ZFPPIPP), pri čemer je zanj rok za vložitev ugovora proti sklepu o začetku postopka izbrisa tekel od objave sklepa o začetku postopka izbrisa (436. člen ZFPPIPP).<br>²⁰ Terjatev do družbe G.-X. je znašala 625.868,13 EUR, kolikor je znašala tudi začetna izklicna cena na dražbi.<br>²¹ Sklicevanje na Komentar zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni prepričljivo, saj pisec komentarja leta 1986 ni mogel imeti v mislih izvensodne prodaje poslovnih deležev družbe.<br>²² A. Berden, V. M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur (UR), Stvarnopravni zakonik s Komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 730.<br>²³ Zastavni upnik iz izkupička prodaja poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju (drugi odstavek 167. člena SPZ).<br>²⁴ A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 730.<br>²⁵ V odločbi I Cpg 325/2016 je bilo zavzeto stališče, da sme zastavni upnik pri izvensodne prodaje potrošiti le toliko, kot je potrebno, da lahko uspešno izvede prodajo. To pa ne nasprotuje zahtevi, da mora zastavni upnik pri izvensodni prodaji tudi sicer ravnati lojalno ter v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava.<br>²⁶ Glede na lastna stališča toženka, ob upoštevanju 214. člena Zban-1, ne bi smela objaviti niti razpisa javne dražbe, saj so bili v njem navedeni podatki o njeni stranki, ki bi jih bila po navedenem dolžna varovati kot bančno tajnost.<br>²⁷ Preostala zavarovanja ji, po neprerekanih trditavah tožeče stranke, niso nudila kvalitetnega zavarovanja.<br>²⁸ Toženec zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo zgolj njegovo malomarnost. Iz obrazložitve razvidno, da je sodišče ugotovilo njegovo malomarnost pri vodenju družbe. V delu, ki se nanaša na odsvojitev klientele in na prodajo poslovnih deležev, pa je ugotovilo, da je izkazan njegov namen nezakonite izključitve družbenika E. E. iz odločanja, izključitve družbenika od informacij o poslovanju in finančnem stanju družbe ter onemogočanje družbenika v zvezi s sodelovanjem na javni dražbi (glej točka 112 obrazložitve izpodbijane sodbe).<br>²⁹ 169. člen OZ se uporablja v zvezi z 246. členom OZ, po katerem se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode.<br>³⁰ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 944 in 925.<br>³¹ Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 395 do 398.<br>³² S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno sklicevanje na predloženo Strokovno mnenje Slovenskega inštituta za revizijo, iz katerega prav tako izhaja, da je zaradi zakonskih zahtev odstop od MSOV dopusten, pod določenimi pogoji pa tudi uporaba podatkov oziroma dogodkov, ki so nastali po datumu ocenjevanja.<br>³³ Oceno vrednosti lastniškega kapitala G.-Y. je izvedenka z drugo dopolnitvijo izvedenskega mnenja spremenila iz minimalno 2.580 tisoč EUR ter maksimalno 2.730 tisoč EUR, na minimalno 2.500 tisoč EUR ter maksimalno 2.700 tisoč EUR, kar za odločitev v tem sporu (glede na odločitev o "potencialnih sredstvih" in "potencialnih obveznostih" ter višino vtoževanega zneska) ni bilo bistveno.