Jedro

Ne glede na to, da je državni tožilec predlog za izrek vzgojnega ukrepa spremenil tako, da je izpustil prvotno besedilo "ker bi glede na že potečen šest mesečni rok trajanja in v njem nastale kemične spremembe lahko nekontrolirano eksplodiralo", opis kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi v izreku sklepa obsega očitek dveh kvalifikatornih okoliščin: promet velike količine razstreliva ter nevarnost tega razstreliva, ki jo sama po sebi predstavlja že ugotovljena količina.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bil obtoženemu J.M. na podlagi 64. člena KZ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvrševal v Psihiatrični bolnici I. Ta kazenska sankcija mu je bila izrečena, ker je v neprištevnem stanju storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 1. in 2. odstavku 310. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena KZ (točka 1.) ter kaznivo dejanje neprimernega poskusa kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 23. členom in 1. odstavkom 16. člena KZ (točka 2.). Obtoženec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbama državnega tožilca in zagovornikov in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1. izpustilo besedilo: "ker bi glede na že potečen šest mesečni rok trajanja in v njem nastale kemične spremembe lahko nekontrolirano eksplodiralo". V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjski sklep.

Zoper navedeni pravnomočni sklep so obtoženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da Vrhovno sodišče obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, saj v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vložniki zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi (točka 1.) ponavljajo pritožbene navedbe, v katerih so sodišču prve stopnje očitali kršitev 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe). Ugotavljajo, da je drugostopenjsko sodišče na pritožbi državnega tožilca in zagovornikov na podlagi 394. člena ZKP spremenilo izpodbijani sklep in iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo, ki je pomenilo prekoračitev predloga za izrek varnostnega ukrepa po 64. členu KZ. Takšna sprememba je bila po njihovem mnenju nedopustna, saj sta se v tej smeri pritožila zagovornik in državni tožilec v korist obtoženca, sodišče druge stopnje pa je odločilo v škodo obtoženca, kar naj bi tudi samo ugotavljalo. Menijo tudi, da sodišče druge stopnje v postopku za izrek varnostnega ukrepa ne bi smelo uporabiti 394. člena ZKP, saj v 403. členu ZKP ni naveden med določbami, ki se smejo uporabljati v postopku s pritožbo zoper sklep; očitno gre, kot navajajo, za pravno praznino.

Iz drugostopenjskega sklepa izhaja, da je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbama zagovornika in državnega tožilca, kolikor sta uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotovilo je namreč, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je državni tožilec na glavni obravnavi dne 8.11.2004 modificiral predlog za izrek varnostnega ukrepa glede kaznivega dejanja pod točko 1. in iz opisa zaradi nedokazanosti izpustil besedilo, s katerim je bila (med drugim) konkretizirana nevarnost razstrelilnih snovi (besedilo se glasi: "ker bi glede na že potečen šest mesečni rok trajanja in v njem nastale kemične spremembe lahko nekontrolirano eksplodiralo"). Ugotovljeno procesno kršitev je Višje sodišče odpravilo tako, da je skladno z določbo 1. odstavka 394. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo in iz opisa kaznivega dejanja izpustilo omenjeno besedilo, ki ga predlog za izrek varnostnega ukrepa po modifikaciji ni več vseboval. Za takšno spremembo izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje imelo oporo v določbi prvega odstavka 394. člena ZKP, ki je pravni temelj za odpravo prav takšnih procesnih nezakonitosti, kakršno je v konkretni zadevi storilo sodišče prve stopnje. Ta določba sodišču druge stopnje iz pragmatičnih razlogov omogoča, da izpodbijane sodbe zaradi nepravilne uporabe materialnega in izjemoma tudi procesnega zakona (5., 9. in 10. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ne razveljavi, temveč jo zaradi ugotovljenih kršitev sámo spremeni, če ugotovi, da bi razveljavitev sodbe pripeljala do enakega rezultata.

Iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa določno izhaja, da je bila omenjena sprememba opisa kaznivega dejanja opravljena v obtoženčevo korist. Sodišče druge stopnje na prvi pogled sicer nekoliko nejasno navaja, (sodba, stran 6) "da gre za spremembo opisa kaznivega dejanja, ki je v škodo obtoženca, ker vsebuje navedbo, ki naj bi še posebej poleg v obtožbi zatrjevane izkazovala nevarnost obravnavane razstrelilne snovi ...". Vendar je besedilo v kontekstu celotnega besedila mogoče razumeti zgolj tako, da je v škodo obtoženca ravnalo sodišče prve, ne pa tudi druge stopnje, ker ni upoštevalo modifikacije predloga v povezavi s konkretizacijo kvalifikatorne okoliščine, s čimer je tudi prekoračilo obtožbo.

Zgrešeno je tudi pravno stališče zahteve glede dovoljenosti uporabe prvega odstavka 394. člena ZKP v pritožbenem postopku zoper sklep o varnostnem ukrepu. Zagovorniki se sklicujejo na določbo 403. člena ZKP, v kateri so taksativno naštete določbe rednega postopka, ki se smiselno uporabljajo v pritožbenem postopku zoper sklep, pri tem pa spregledajo, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem mnenju, da prvi odstavek 507. člena ZKP izključuje uporabo določb 399. do 403. člena ZKP, saj določa, da se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, če ni v tem poglavju (27. poglavje) določeno drugače. Ne gre torej za nikakršno pravno praznino, kot menijo zagovorniki, zato je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1. se vložniki na tretji strani zahteve nejasno sklicujejo na kršitev kazenskega zakona z zanikanjem, da bi obtoženec storil to kaznivo dejanje, kar pojasnjujejo " z vsebinsko nedorečenostjo izreka" po modifikaciji predloga za izrek varnostnega ukrepa, v katerem se zatrjuje protipravna hramba velike količine razstrelilnih snovi, v nadaljevanju pa, da to razstrelivo predstavlja nevarnost. Kljub modifikaciji predloga za izrek varnostnega ukrepa opis kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi ostaja jasen in določen, njegova sprememba pa tudi ni vplivala na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Opis obsega očitek dveh kvalifikatornih okoliščin: promet velike količine razstreliva (12,5 kg razstreliva AMONAL V) ter nevarnost tega razstreliva, ki jo sama po sebi predstavlja že ugotovljena količina (brez upoštevanja izpuščenega besedila). Slednja kvalifikatorna okoliščina je podana takrat, kadar razstrelivo zaradi svoje potencialne, objektivne nevarnosti v povezavi z naravo, vrsto in njegovimi specifičnimi lastnostmi predstavlja povečano in resno grožnjo pravno zavarovanim dobrinam, kot so življenje, zdravje, premoženje in druge.

2. V zvezi s kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti (točka 2.) zahteva izrecno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvo tega dela zahteve je moč strnjeno povzeti v naslednje ugotovitve: sodišče je v obrazložitvi sklepa sprejelo zaključke v nasprotju z izvedenimi dokazi; nasprotje naj bi bilo v tem, ker je ugotovilo, da eksplozivna naprava kot splošno nevarno sredstvo ni delovala, obtožencu pa očita, da je s takšno napravo poskusil povzročiti nevarnost za življenje; izrek je sam s seboj v nasprotju in "nesmiseln" ob trditvi, da je obtoženec z neprimernim sredstvom poskusil povzročiti splošno nevarnost; arbitrarna, nedopustna in laična je ugotovitev sodišča, ki je učinek udarnega vala v primeru eksplozije zmanjšalo iz 150 na 100 m, vložniki zahteve se tudi ne strinjajo z argumenti višjega sodišča, s katerimi je zavrnilo stališče obrambe, da obtoženec s svojim ravnanjem ni želel povzročiti eksplozije temveč zgolj pridobiti pozornost javnosti.

V teh navedbah zahteve je moč prepoznati očitke, ki se nanašajo na pomanjkljivosti izreka oziroma opisa kaznivega dejanja (točka 2.) ter na ugotovljeno dejansko stanje. Ker iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP) Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tej smeri ni preizkušalo. Zahteva nima trditvene podlage, iz katere bi izhajala kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivosti v izreku, zato Vrhovno sodišče obstoja te kršitve ni moglo preizkušati.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).