Jedro

V primeru, kakršen je obravnavani, je glede na okoliščine zadeve breme dokazovanja tujega državljanstva razlaščenca, od obstoja katerega je odvisna pravilna uporaba prava, na ramenih vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Upravni organ namreč ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati dejstev, na podlagi katerih se uporabi pravila pogodb ali sporazumov iz drugega odstavka 10. člena ZDen, med katera sodi tudi obstoj tujega državljanstva razlaščenca

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (v nadaljevanju ministrstvo) ugodilo pritožbi Slovenskega državnega holdinga d.d. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem št. 409-2/2009-0409-105 z dne 28. 2. 2013 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 737/1, 737/2, 737/3, 737/4, vse k.o. …, ki so bile kot solastniku podržavljene pokojnemu A.A., rojenemu dne … in umrlemu dne 4. 10. 1987 (2. točka izreka).

2. Kot pojasnjuje v obrazložitvi odločbe ministrstvo, je upravna enota z odločbo z dne 28. 2. 2013 odločila, da je A.A. upravičenec do denacionalizacije nepremičnin v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. Zoper navedeno odločbo je vložila pritožbo Slovenska odškodninska družba d.d. (sedaj Slovenski državni holding d.d.). Ministrstvo je z odločbo št. 490-36/2013/91 z dne 21. 1. 2015 pritožbi delno ugodilo in spremenilo 1. in 2. točko izreka delne odločbe v delu, ki se nanaša na višino priznane odškodnine. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo.

3. Zoper odločbo ministrstva je Slovenski državni holding d.d. vložil tožbo v upravnem sporu. Tožbi je Upravno sodišče RS ugodilo in odločbo v 1. točki izreka odpravilo ter vrnilo zadevo ministrstvu v ponovno odločanje. Po mnenju Upravnega sodišča RS je bila ugotovitev ministrstva, da denacionalizacijski upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva napačna oziroma preuranjena. Sodišče je zato ministrstvu naložilo, naj ponovno presodi zadevo v tem delu ter upoštevaje stališče sodišča in upravno sodno prakso vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pozove, naj predloži potrdilo, izdano s strani pristojnih organov o (med strankama spornem) vprašanju avstrijskega državljanstva.

4. Kot pojasnjuje ministrstvo, je za odločitev v tej zadevi pomembno vprašanje, ali je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi določil Finančne izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP), s katero sta se pogodbenici dogovorili, da bosta v pogodbi opredeljenim skupinam oseb odobrili zneske odškodovanja in druge dajatve. Kriteriji FIP za določitev upravičencev do odškodnine zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji, ko ta ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravico dobiti odškodnino od tuje države.

5. V ponovljenem postopku je ministrstvo v skladu z navodili sodišča vlagatelja zahteve za denacionalizacijo (v tem upravnem sporu tožnika) z dopisom z dne 2. 9. 2015 pozvalo, naj predloži potrdilo, izdano s strani pristojnih organov, o med strankama spornem vprašanju avstrijskega državljanstva. Dokazno breme je namreč v takšnem primeru na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora dokazati, da denacionalizacijski upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je na poziv odgovoril, da denacionalizacijski upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva in da tudi ni prejel nobene odškodnine za podržavljeno premoženje, kar naj bi dokazovalo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 9. 6. 2009, ki potrjuje dejstvo, da upravičenec do denacionalizacije ni prejel odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije in da do te odškodnine tudi ni bil upravičen. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je v odgovoru upravni organ zaprosil za podaljšanje roka za dostavo potrdila. Zahtevi je ministrstvo ugodilo ter rok za predložitev dokazila podaljšalo do dne 23. 11. 2015. Kot ugotavlja ministrstvo, vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v tem roku ni predložil nobenih listin, s katerimi bi dokazal, da denacionalizacijski upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva. Zato je ministrstvo v ponovljenem postopku v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS ter upoštevaje sodno prakso in listinske dokaze (premoženje, podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije na Ptuju št. 813/45 z dne 27. 8. 1945 osebi nemške narodnosti in neznanega bivališča, stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960 v Celovcu, smrt v Avstriji) ugotovilo, da A.A. po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

6. V tožbi tožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da je ministrstvo v ponovljenem postopku breme dokazovanja dejstva iz uradne evidence nezakonito preložilo na tožnika. Kot navaja, bi moral upravni organ sam po uradni dolžnosti preveriti, ali je upravičenec do denacionalizacije imel pravico in možnost od tuje države prejeti odškodnino za podržavljeno premoženje. Ker organ ni ugotavljal, ali je imel denacionalizacijski upravičenec avstrijsko državljanstvo, so bila pri izdaji izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, posledično pa so ostala neraziskana tudi dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožnik se v zvezi s pridobivanjem dokazil po uradni dolžnosti sklicuje na določbi 139. in 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ju organ po mnenju tožnika pri odločanju ni upošteval. Prav tako opozarja na določbi prvega odstavka 33. člena in petega odstavka 34. člena ZUP, ki se nanašata na nudenje pravne pomoči med organi.

7. Tožnik v tožbi še navaja, da je bila odpravljena delna odločba izdana na podlagi poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 10. 12. 2012. Ker Slovenski državni holding d.d. na omenjeno poročilo v roku ni dal pripomb, navedb glede dokazovanja avstrijskega državljanstva upravičenca zaradi prekluzije v postopku po tretjem odstavku 65. člena ZDen ne more več uveljavljati.

8. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo ministrstva v celoti odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da zahtevi za denacionalizacijo v celoti ugodi. Podrejeno pa sodišču predlaga, da odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje, da je ministrstvo v postopku odločanja potrdilo o avstrijskem državljanstvu upravičenca neuspešno poskušalo pridobiti od avstrijskih organov. Po avstrijskem pravu naj bile do teh potrdil upravičene zgolj fizične osebe, ki izkazujejo upravičen interes za njihovo pridobitev. Na predložitev listin v zvezi z avstrijskim državljanstvom je ministrstvo tožnika prvič pozvalo dne 4. 7. 2014, v ponovljenem postopku pa ponovno dne 2. 9. 2015. Ker tožnik v tem roku ni dostavil nobenega dokumenta, je ministrstvo po mnenju toženke pravilno zaključilo, da razlaščenec v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije po ZDen. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Na tožbo je kot prizadeta stranka odgovoril tudi Slovenski državni holding d.d., po mnenju katerega je izpodbijana odločitev pravilna. Poudarja, da je dolžnost pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc po ZUP/1986, ki se uporablja pri odločanju o denacionalizaciji, vezana izključno na javne evidence, ki so v pristojnosti slovenskih organov. Upravni organ tako ni dolžan pridobivati listin iz evidenc tujih (avstrijskih) organov, ker to presega njegovo pristojnost. Dokazno breme glede obstoja tujega državljanstva je na strani upravičenca. Glede očitka tožnika o prekludiranosti prizadete stranke pri vložitvi odgovora na poročilo komisije pa prizadeta stranka poudarja, da je na poročilo komisije za denacionalizacijo z dne 10. 12. 2012 odgovorila pravočasno znotraj petnajstdnevnega roka, in sicer dne 19. 12. 2012. Prizadeta stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. V nadaljnjih vlogah tožnik ponavlja navedbe iz tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je za odločitev pomembno, ali je razlaščenec A.A. po določbah FIP od Republike Avstrije imel pravico dobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno na jugoslovanskem ozemlju.

14. Osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, namreč po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičene do denacionalizacije. Omenjena določba vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca - četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo, predpisane v členih od 9 do 15 ZDen, ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje.

15. Po drugem odstavku 10. člena ZDen mora pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov ugotavljati, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Kot je v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 pojasnilo Ustavno sodišče RS, pristojni organ to ugotavlja sam neposredno z razlago mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve odločbe). Pri odločanju zato upravni organ ni vezan na potrdila tujih organov o tem, da razlaščenci niso dobili odškodnine od tuje države oziroma, da tudi niso imeli pravice do te odškodnine.

16. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 lahko predstavlja podlago za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen tudi FIP, če se ugotovi, da je oseba na podlagi določb te pogodbe pridobila ali imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji.

17. FIP sta Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija sklenili dne 27. 11. 1961 z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi s strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v II. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

18. V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6 mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke Priloge 1 FIP je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja nekdanje FLRJ.

19. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, se je pri odločanju v obravnavani zadevi glede na ugotovljene okoliščine primera postavilo vprašanje, ali je razlaščenec A.A. imel avstrijsko državljanstvo, ki je bilo po FIP eden od pogojev za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je razlaščenec, ki mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, do leta 1945 živel na območju sedanje Slovenije, nato pa se je odselil v Republiko Avstrijo, kje je živel vse do svoje smrti leta 1987. Med strankama tudi ni sporno dejstvo, da je imel razlaščenec na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji prijavljeno stalno prebivališče. Te okoliščine tudi po presoji sodišča kažejo na to, da je imel razlaščenec poleg jugoslovanskega državljanstva (ugotovljeno v postopku denacionalizacije z odločbo Upravne enote Ptuj št. 201-213/01-0606064 z dne 2. 12. 2002) tudi avstrijsko državljanstvo.

20. V primeru, kakršen je obravnavani, je glede na okoliščine zadeve breme dokazovanja tujega državljanstva razlaščenca, od obstoja katerega je odvisna pravilna uporaba prava, na ramenih vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Upravni organ namreč ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati dejstev, na podlagi katerih se uporabi pravila pogodb ali sporazumov iz drugega odstavka 10. člena ZDen, med katera sodi tudi obstoj tujega državljanstva razlaščenca (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 878/2005 z dne 3. 4. 2008).

21. Ministrstvo je zato ravnalo pravilno, ko je v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. I U 378/2015 z dne 25. 8. 2015 v ponovljenem postopku z namenom, da bi se ugotovilo pravilno dejansko stanje, tožnika kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pozvalo, naj v določenem roku predloži potrdilo, izdano s strani pristojnih avstrijskih organov o spornem vprašanju avstrijskega državljanstva. Ker vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v postavljenem roku ni predložil zahtevanih dokazil, navedel pa tudi ni nobenega razloga, zakaj neobstoja avstrijskega državljanstva ni izkazal, je upravni organ tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je v skladu s pravili o dokaznem bremenu zaključil, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo za razlaščenca ni izkazan statusa denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.

22. Glede očitka tožnika v tožbi, da Slovenski državni holding d.d. pripomb na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 10. 12. 2012 ni podal pravočasno, pa sodišče na podlagi vpogleda v podatke upravnega spisa ugotavlja, da je prizadeta stranka v tem upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZDen pripombe na omenjeno poročilo podala v vlogi, prejeti dne 21. 12. 2012, torej znotraj postavljenega petnajstdnevnega roka. Pripombe so bile posredovane tudi pooblaščencu tožnika, ki jih je po podatkih vročilnice prejel dne 10. 1. 2013. 23. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.