Jedro

Toženec, ki vloži pravno sredstvo zoper odločbo upravnega organa, odškodninsko odgovarja samo v primeru, če tožnik dokaže, da je vložil pravno sredstvo iz šikanoznih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od toženke zahtevala plačilo 124.017,70 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, ter tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od toženke zahtevala, da na lastne stroške podre staro dotrajano ograjo, ki leži na meji med parcelami 1827, 1828 in 1825 in 1826 k.o. B. ter na tem mestu postavi novo ograjo v višini 1 m in dolžini 37 m in širini 0,5 m s temelji in iz železovega betona, ter zahtevek, da je toženka dolžna podreti zaščitno ograjo med zgoraj navedenimi parcelami. V posledici take odločitve je tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.916,95 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi zoper odločitev glede soglasja o zamenjavi ograje tožnika opisujeta kronološki potek dogajanj in grajata zaključke sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame prvotožniku. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič K. K. in R. P., saj bi navedeni priči potrdili navedbe tožnikov o pogojih, ki jih je toženka dala za izvedbo del. Toženka je z odstopom od dogovora kršila pogodbene obveznosti in je dolžna povrniti tožnikoma škodo, ki sta jo utrpela. Nadalje tožnika trdita, da je toženka vložila predlog za obnovo zoper gradbeno dovoljenje zaradi zavlačevanja in oviranja gradnje. Stališče sodišča, da so bili inšpekcijski pregledi potrebni, je zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženkino zaviranje gradnje v delu, ki se nanaša na prometno ureditev ter mejni zid, je tožnikoma povzročilo škodo v obliki izpada dohodka od najemnin oziroma prodaje stanovanj.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta mejaša in soseda (toženka je ena od štirih solastnikov stanovanjske hiše na naslovu D. 3, L.). Tožnika ne moreta zahtevati od toženke kot ene od solastnic porušitev stare dotrajane ograje ter da je toženka dolžna podreti zaščitno ograjo, saj bi tak zahtevek lahko postavila le proti vsem solastnikom tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek v tem delu (tč. 2 in 3 izreka) že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Sicer pa se pritožbeno sodišče tudi v ostalem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da za tak zahtevek, kot ga uveljavljata tožnika, ni pravne podlage, saj sta tožnika sama odstopila od dogovora za izvedbo skupne kanalizacije, ki bi v enem delu posegel v sporno ograjo. Sicer pa sta tožnika sama povzročila, da je sporna ograja postala nevarna s tem, ko sta opravila izkop 2 m ob meji. Za te ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo in se s tako dokazno oceno v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami in sklicevanjem na prepričljivo izpoved tožnika pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Dejansko stanje je tudi dovolj razjasnjeno in glede na v uvodu obrazložitve navedeno, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič K. K. in R. P.. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da je toženka kršila dogovor, ko pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta od dogovora o skupni kanalizaciji odstopila tožnika, ker se nista strinjala, da se na skupno kanalizacijo priključi še en objekt. Ta dogovor pa tudi ne obsega dogovora za zamenjavo celotne ograje, razen v delu, kolikor bi v njo posegala kanalizacija.

Iz trditev v tožbi izhaja, da tožnika uveljavljata od toženke plačilo odškodnine zaradi šikanozne vložitve pravnih sredstev (obnove postopka zoper enotno gradbeno dovoljenje), kar naj bi imelo za posledico, da se je gradnja zavlekla in v zvezi s tem nastalo škodo (izgubljen zaslužek in podražitev gradnje). Tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista dokazala, da je toženka ravnala šikanozno, kar bi lahko bila podlaga za njeno odgovornost. Tožnika bi morala dokazati, da je toženka vložila pravna sredstva z namenom, da bi tožnikoma povzročila škodo. Nasprotno, iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela toženka za to opravičen razlog glede na poseg tožnikov ob solastni parceli, o katerem je tožnika nista seznanila. Vložitev pravnega sredstva je ustavna kategorija, ki vsakemu zagotavlja pravna sredstva v primeru, če so kršene njegove pravice, in samo fraudulozno ravnanje, bi lahko imelo za posledico odškodninsko odgovornost toženke, ki pa je tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista dokazala tako, da je pritožba tožnikov, ko trdita nasprotno, neutemeljena. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala biti gradnja tožnikov končana do septembra 2003 in ker je toženka vložila obnovo postopka zoper gradbeno dovoljenje 19.9.2003 tudi ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in vloženim pravnim sredstvom tako, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz teh razlogov. Vse ostale trditve v pritožbi so v zvezi s tem irelevantne in zaradi nepotrebnosti pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnikov zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).