Jedro

Sklep o dedovanju, ki oporočenemu dediču nalaga, da po opravljeni cenitvi premoženja in po odbitem strošku cenitve od ocenjene vrednosti izplača sodedičem njihovim dednim deležem ustrezen del ocenjene vrednosti, zmanjšane za stroške cenitve, ni jasen in tudi ne izvršljiv. Če med dediči ni soglasja o vrednosti zapuščinskega premoženja, jo mora sodišče ugotoviti s cenilcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem dodatnem sklepu o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. T. spada še polovica nepremičnin parc. št. 2214/9 in 2214/144, obe k.o. D., ki sta kot prekomejni pripisani k vl. št. 86 k.o. K., 55/180 nepremičnin, pripisanih k vl. št. 916 k.o. D., in polovica nepremičnine parc. št. 3619 vl. št. 1812 k.o. D.. Za dediče je na podlagi oporoke razglasilo zapustničinega sina V. T., zapustničina vnuka M. N. in N. N. ter zapustničino hčer A. Ž.. Sklenilo je, da v skladu z oporoko tudi vse dodatno najdeno premoženje prevzame v celoti v last dedič V. T., ki mora po opravljeni cenitvi tega premoženja in po odbitku stroškov cenitve od ocenjene vrednosti izplačati sodedičem M. N. in N. N., vsakemu 1/12, ter A. Ž. 1/6 ocenjene vrednosti, zmanjšane za stroške cenitve. Obenem je še napovedalo, da bo zemljiškoknjižna izvedba sklepa opravljena po uradni dolžnosti.

Dedič V. T. se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. Sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo prav, ko je svoj sklep oprlo na zapustničino oporoko. V skladu z Zakonom o dedovanju bi moralo premoženje razdeliti med dediče v stvarnih deležih. Ne gre namreč za zaščiteno kmetijo. Fizična delitev je možna. Poslednja volja oporočiteljice s tem ne bi bila prizadeta. Sicer pa pritožnik zaradi socialne stiske ne zmore plačila, sploh ker ni interesa za nakup podedovanih zemljšč. Ta ležijo med avtocesto in Savo, kjer so peščena in nerodovitna tla. Navsezadnje pritožnik nima denarja niti za cenilca. Predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da dediči prejmejo svoje deleže na naknadno najdenemu zapustničinemu premoženju v naravi. Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč v skladu z 221. členom Zakona o dedovanju (ZD, Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. list RS, št. 17/91-I do 67/01) razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko se je pri odločanju o dedovanju naknadno najdenega zapuščinskega premoženja oprlo na oporoko, ki jo je napravila zapustnica dne 29.2.1988. Oporoka ima prednost pred zakonom kot dednim naslovom. Zapustnica je v oporoki določila, da njene nepremičnine v naravi deduje pritožnik, ki mora zapustničinima hčerama izplačati njune deleže v denarju. Takšno jasno izraženo voljo zapustnice bi dediči lahko obšli le s sklenitvijo dednega dogovora, vendar v zapuščinskem postopku, kot izhaja iz spisa, med njimi ni prišlo do soglasja o drugačni delitvi zapuščine. Pritožbeno zavzemanje, naj se kasneje najdeno premoženje razdeli med dediče "v stvarnih deležih" oziroma v naravi, torej nima dejanske in pravne podlage. Dejstvo, da gre za zemljišča, ki jih je mogoče razdeliti, ker ne sodijo v okvir zaščitene kmetije, ob tem ni bistveno. Če so sporna zemljišča res tako malo vredna, kot zatrjuje pritožba, potem bo temu primerna, torej nižja, tudi pritožnikova denarna obveznost do preostalih dedičev. Sklicevanja na njegovo socialno stisko pa ni mogoče upoštevati, kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kdor sprejme dediščino po oporoki, s tem prevzame tudi obveznosti, ki iz oporoke izhajajo.

Za izpolnitev zapustničine oporočne volje bi bilo treba dodatno zapuščinsko premoženje oceniti. Ker med dediči o vrednosti tega premoženja ni soglasja, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s cenilcem, ki bi ocenil vrednost nepremičnin po njihovem stanju v času zapustničine smrti in po sedanjih cenah. Namesto tega je pritožniku v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa naložilo, da po opravljeni cenitvi premoženja in po odbitku stroškov cenitve od ocenjene vrednosti izplača sodedičem njihovim dednim deležem ustrezen del ocenjene vrednosti, zmanjšane za stroške cenitve. Takšen sklep pa ni jasen in zato tudi ne izvršljiv. Iz sklepa namreč ni razvidno, kdo mora cenitev opraviti in po kakšnih kriterijih, nadalje, kako naj se med dediče porazdelijo stroški cenitve, niti tega, do kdaj mora pritožnik izpolniti svojo obveznost oziroma izplačati deleže ostalim dedičem. Nobenega dvoma ni, da cenitev dodatnega zapuščinskega premoženja in izplačilo dednih deležev ne moreta biti prepuščena dobri volji pritožnika. To še sploh, ker je sodišče v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa že napovedalo zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice na spornih nepremičninah, ne da bi vpis vezalo na izpolnitev njegovih obveznosti do preostalih dedičev. Iz spisa je sicer razvidno, da je sodišče prve stopnje pritožnika pozvalo k plačilu predujma za stroške cenitve, vendar je plačilo odklonil. To pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga za oprostitev izvedbe dokaza s cenilcem, ker so od cenitve glede na oporoko odvisne tudi pravice ostalih dedičev. Sodišče prve stopnje torej z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ni odločilo o vseh pravicah dedičev do pozneje najdenega zapuščinskega premoženja. Navedene pomanjkljivosti v izreku sklepa so takšne, da onemogočajo njegov preizkus, kar predsatvlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04).

Pritožbeno sodišče mora na to kršitev paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku pritožnika ponovno pozvati k založitvi predujma za izvedbo dokaza s cenilcem in ga obenem poučiti o pravnih posledicah opustitve te dolžnosti. Če pritožnik plačila res ne zmore, lahko v skladu s 1. odst. 168. člena ZPP predlaga oprostitev tega stroška. Ker pa gre navsezadnje za skupen strošek, saj v oporoki ni določeno, kdo mora cenitev plačati, obenem pa je cenitev v korist vsem dedičem, lahko sodišče med njimi poskuša doseči dogovor o plačilu predujma. V nasprotnem primeru, če bo stroške cenitve vnaprej kril eden od dedičev, pa bo o povrnitvi oziroma porazdelitvi teh stroškov sodišče prve stopnje odločilo v izreku dodatnega sklepa o dedovanju.