Jedro

Tožnik se ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrne. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Navedbe tožnika je preverila tudi v luči informacij o izvorni državi. Nadalje navaja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred talibani, ki naj bi ga ogrožali zaradi suma, da bo nasledil brata v policijskih vrstah, prošnjo pa utemeljuje tudi s svojo hazarsko narodnostjo. Glede ogroženosti s strani talibanov tožena stranka zaključuje, da so izjave prosilca v zvezi s tem deloma neskladne ter malo verjetne in neprepričljive, potrditve teh izjav pa tudi ni mogoče najti v informacijah o izvorni državi, zaradi česar po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca zaradi pripisanega političnega prepričanja. Glede utemeljevanja prošnje zaradi preganjanja zaradi hazarske narodnosti pa tožena stranka tudi glede te okoliščine ugotavlja, da so izjave tožnika neprepričljive in malo verjetne in da ni izkazal subjektivnega strahu, na podlagi informacij pa tudi ni mogoče sklepati, da bi bil njegov strah objektivno utemeljen. Iz navedenih razlogov tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožena stranka pa je tudi ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje nepravilnosti pri vodenju postopka, ki naj bi nastale v zvezi z tožnikovo pravico do izjave, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Navedeno se nanaša na okoliščine, povezane s poročilom o preiskavi nacionalnega forenzičnega laboratorija ter s prevodom taskire in grozilnega pisma. V zvezi z očitkom o pristnosti tožnikove taskire tožnik zatrjuje, da je bilo dejansko stanje v zvezi s tem zmotno ugotovljeno. Enako trdi tudi v zvezi s pristnostjo grozilnega pisma. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi v zvezi z domnevnimi očitki o kontradiktornosti tožnikovih izjav. Prav tako je po mnenju tožnika dejansko stanje zmotno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na stanje v njegovi izvorni državi. Pri tem izpostavlja dele smernic UNHCR z dne 19. 4. 2016, ki dokazujejo, da varnostna situacija v Afganistanu za tožnika iz več razlogov ni varna. Tudi glede notranje zaščite v Kabulu tožnik navaja, da tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tožbenih navedb podrobneje ne povzema. Tožnik v tožbi predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sporoča, da je tožnik dne 29. 5. 2016 samovoljno zapustil azilni dom, kot je razvidno iz priloženega izpisa iz uradne evidence. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

6. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil vanj, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

7. Zgoraj citirano stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja sicer iz časa, ko je veljal še prejšnji ZMZ, medtem ko izpodbijana odločba temelji že na novem Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Vendar glede tega tudi nova zakonska ureditev ni drugačna. Tudi po ZMZ-1 v skladu s prvim odstavkom 80. člena Ministrstvo za notranje zadeve za nastanitev oseb iz drugega in tretjega odstavka 78. člena tega zakona organizira azilni dom. Tudi po zakonski ureditvi iz ZMZ-1 velja, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

8. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.