Jedro

Veljavna zakonodaja ne določa, da mora delavec v primeru uveljavljanja transformacije v okviru tožbenega zahtevka uveljavljati tudi ugotovitev nezakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je tožnik v okviru tožbenega zahtevka uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja (do katerega je sicer prišlo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo prav tako izpodbija v tem individualnem delovnem sporu), ni bilo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na transformacijo in na pravice iz delovnega razmerja v zvezi s tem tudi za obdobje po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil za določen čas, je prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj tožena stranka (na kateri je bilo dokazno breme) ni dokazala, da je bila ta pogodba (ki sicer niti ni vsebovala razloga za njeno sklenitev) sklenjena v skladu z določbo 52. člena ZDR. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nikakršnih navedb o razlogu, zaradi katerega je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (teh navedb ni podala niti v pritožbi).

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, je nezakonita zato, ker je tožnik delo receptorja, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal premalo časa, da bi bila ocena poskusnega dela realna (v pogodbi o zaposlitvi je bilo tožniku določeno 3 mesečno poskusno delo na delovnem mestu receptor, tožnik pa je to delo opravljal le 24 delovnih dni).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2012 nezakonita. V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 27. 10. 2011 dalje za nedoločen čas. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 2. 2012 dalje prijaviti nazaj v zavarovanje, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečne plače, kot če bi delal in mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ter mu po plačilu dajatev izplačati pripadajoči regres za letni dopust in priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo vse v roku 8 dni. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 18. dan v mesecu za plačo preteklega meseca zavrnilo. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 212,50 EUR ter mu po odvodu dajatev izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 27. 1. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo neto zneska regresa 178,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 dalje do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.061,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. V pritožbi navaja, da je bistvena pomanjkljivost izpodbijane sodbe v tem, ker je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku pod točko II izreka sodbe, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 27. 10. 2011 dalje za nedoločen čas, čeprav ni postavil zahtevka, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena za določen čas. Glede na to sodišče tudi ne bi smelo ugoditi zahtevku po III. točki izreka (poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za nazaj). Pri tako postavljenem tožbenem zahtevku je pravno nepomembno, ali je tožena stranka pravilno in pravočasno navedla, zakaj je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2012 nezakonita. Tožniku, ki je delal na delovnem mestu receptor, je delovno razmerje prenehalo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče ugotavlja, da je tožnik delo receptorja opravljal le en mesec (24 dni) od treh mesecev in da zato tožena stranka ni mogla zakonito ugotoviti, ali je bilo njegovo delo uspešno. Po oceni tožene stranke je bilo 24 delovnih dni več kot dovolj za oceno poskusnega dela, zato je nasprotna ugotovitev sodišča zgrešena. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da ko je direktorica iz razporeda ugotovila, da tožnik „premalo“ dela na recepciji, bi morala zahtevati, da dela več. Pravno nepomembno je, ali je tožnik delal še kaj drugega, sicer pa tožnikovo delo receptorja ni možno zreducirati na sedenje v recepciji in sprejemanje gostov. Tudi tožnik je izpovedal, da je njegovo delo zajemalo še številna druga opravila. Tudi v primeru, če je tožnik delal bolj zahtevna dela od receptorja (vodja recepcije, blagajnik), to ni ovira, da tožena stranka njegovega poskusnega dela ne bi mogla oceniti, sploh, če se upošteva, da je en mesec delal samo kot receptor. V zadevah Pdp 1751/2002 in Pdp 390/1998, na kateri se sklicuje sodišče, je šlo za drugačen primer, ko je bil delavec vmes v bolniškem staležu in ni delal, v konkretnem primeru pa je tožnik opravljal vsebinsko podobno ali celo bolj zahtevno delo. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko je tožniku podaljšala delovno razmerje za tri dni, do izteka bolniškega staleža, kar naj bi bilo v nasprotju z namenom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno ravnanje tožene stranke je bilo v skladu s členom 18/4 Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma. Ker tožnik po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni delal, temveč je bil v bolniškem staležu, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato ni nezakonita. V tem primeru zadeva Pdp 71/2013 ne pride v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po obširno in podrobno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (od 27. 10. 2011 do 27. 10. 2012) za delovno mesto receptor s 3 mesečnim poskusnim delom in da mu je ta pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izredne odpovedi, ki je bila posledica neuspešno opravljenega poskusnega dela. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi je tožnik v 30 dnevnem roku iz člena 204/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) vložil tožbo, v kateri je uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas od 27. 10. 2011 dalje, reintegracijo in prijavo v zavarovanje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 2. 2012 dalje, do vrnitve na delo. Poleg tega je uveljavljal tudi obračun in izplačilo plače ter regresa za letni dopust za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve in priznanje delovne dobe za isto obdobje. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je praktično v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku (razen delno glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto plač in delno glede regresa za letni dopust za leto 2011).

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita zato, ker je tožnik delo receptorja, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal premalo časa, da bi bila ocena poskusnega dela realna in tudi zato, ker sta se stranki pri izdaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno sporazumeli, da bo izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi stopila v veljavo šele po izteku bolniškega staleža tožnika. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena 27. 1. 2012, tožena stranka pa je tožnika odjavila iz zavarovanja šele 31. 1. 2012 (ko mu je potekel bolniški stalež). Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka v zvezi z zatrjevano transformacijo pogodbe o zaposlitvi (A1) iz določenega v nedoločen čas (tožnik je v postopku zatrjeval, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitega razloga) ni podala ustrezne trditvene podlage. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo brez obrazložitve zatrjevala le, da je v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je na poziv prvostopenjskega sodišča, da dopolni navedbe in poda dokaze v zvezi z zakonitostjo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pooblaščenec tožene stranke pojasnil le, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena iz razloga, ki mu ni znan, o tem pa naj bi več vedele izpovedati zakonita zastopnica tožene stranke ter priči A.A. in B.B. Glede na navedeno in ker je tožnik zatrjeval, da je imela tožena stranka stalne potrebe po delu receptorja ter upoštevaje dejstvo, da pogodba o zaposlitvi razloga za njeno sklenitev za določen čas sploh ni vsebovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas nezakonito in da je zato na podlagi 54. člena ZDR prišlo do njene transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Posledično zgornjim ugotovitvam je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka ob upoštevanju določbe člena 134/2 ZDR (glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od neto pripadajočih plač za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo) in določbe člena 131/4 ZDR (glede sorazmernega dela regresa za letni dopust).

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj ugotovljenimi pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so sicer v izpodbijani sodbi podrobno obrazloženi, na njih se v izogib ponavljanju le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas od 27. 10. 2011, zato ker tožnik v zahtevku ni izrecno zahteval, da je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena za določen čas. Veljavna zakonodaja ne določa, da mora delavec v primeru uveljavljanja transformacije v okviru tožbenega zahtevka uveljavljati tudi ugotovitev nezakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je tožnik v okviru tožbenega zahtevka uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja z dnem 1. 2. 2012 (do katerega je sicer prišlo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo prav tako izpodbija v tem individualnem delovnem sporu), ni bilo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na transformacijo in na pravice iz delovnega razmerja v zvezi s tem tudi za obdobje po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil za določen čas, prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj tožena stranka (na kateri je bilo dokazno breme) ni dokazala, da je bila ta pogodba (ki sicer niti ni vsebovala razloga za njeno sklenitev) sklenjena v skladu z določbo 52. člena ZDR. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nikakršnih navedb o razlogu, zaradi katerega je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (teh navedb ta ni podala niti v pritožbi).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na ugotovitev, da je tožnik opravljal delo receptorja premalo časa, da bi tožena stranka lahko realno ocenila uspešnost njegovega dela na tem delovnem mestu. V pogodbi o zaposlitvi je bilo tožniku določeno 3 mesečno poskusno delo na delovnem mestu receptor, tožnik pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje to delo opravljal le 24 delovnih dni. Pritožbeno sodišče z oziroma na izvedene dokaze soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ocenjevanje poskusnega dela tožnika za delo na delovnem mestu receptor le v približno eni tretjini obdobja, za katero je bilo sicer dogovorjeno poskusno delo, ni moglo biti realno, še posebej glede na pojasnila zakonite zastopnice tožene stranke (ki je tožnika ocenjevala), da je tožnik resnično premalo delal na recepciji.

Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo tudi, da bi lahko zakonita zastopnica tožene stranke zahtevala, da naj bi tožnik opravljal delo receptorja tudi izven dni, predvidenih v urniku, s čimer bi bilo omogočeno ocenjevanje njegovega dela tekom celotnega (ali vsaj pretežnega) obdobja dogovorjenega poskusnega dela. Razpored dela na recepciji so sicer delali receptorji sami, vendar pa je bila s tem razporedom seznanjena zakonita zastopnica vnaprej, tako da bi ga lahko v okviru svojih pristojnosti tudi spremenila. Glede na to so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe tožene stranke v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik poleg dela receptorja opravljal v obdobju poskusnega dela tudi druga, celo bolj zahtevna opravila, zato niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik o svojih opravilih, ki se niso nanašala na dela receptorja, tudi sam izpovedoval. V zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja tožnika po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na člen 18/4 Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 109/2011 in nadalj.), saj ta določba govori le o tem, da mora biti delavec o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Citirana določba je tako povsem irelevantna za ugotovitev, da je tožnik v nasprotju z namenom instituta izredne odpovedi, ki predpostavlja takojšnje prenehanje delovnega razmerja (člen 110 ZDR) v dogovoru s toženo stranko ostal v delovnem razmerju pri njej tudi v obdobju, ko bi morala izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati že na podlagi zakona. Dogovor med delavcem in delodajalcem o tem, da bo delavec ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu tudi določeno obdobje po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi če je to v korist delavca), dejansko pomeni, da je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Ker takšen dogovor dejansko negira obstoja pogoja, ki ga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa člen 110/1 ZDR, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi takšnega dogovora nezakonita. Člen 110/1 ZDR namreč v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

Glede na to, da je v zvezi s preostalim ugodilnim delom izpodbijane sodbe pritožba tožene stranke povsem pavšalna in neobrazložena, je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravilne uporabe materialnega prava oziroma bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi s to odločitvijo ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz člena 350/2 ZPP in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tožniku je tako prisodilo zakonske zamudne obresti od opisno prisojenih neto zneskov plač za obdobje od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, kar je skladno z določbo člena 134/2 ZDR. Glede na čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki je tožnik upravičen tudi do sorazmernega dela regresa v prisojenem znesku in sicer na podlagi določbe četrtega odstavka 131. člena ZDR v zvezi z 162. členom ZDR.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank in sicer na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) ter na podlagi 154. člena ZPP in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Iz podatkov spisa izhaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje svoje pravdne stroške priglasil le tožnik, ne pa tudi tožena stranka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.