Jedro

Tožena stranka je pravilnosti vročitve ugovarjala, navedla je, da je pisanje prevzela druga oseba (mati tožene stranke). Predlagala je izvedbo dokaza s primerjavo podpisov, ki ga sodišče utemeljeno ni izvedlo. Za ugotavljanje pristnosti podpisa na vročilnici je potrebno strokovno znanje, tožena stranka pa ni predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca grafologa. Iz tega razloga je treba šteti, da domneve o pravilni vročitvi ni izpodbila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki F.P. v roku 15 dni plačati 7.262,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 416,52 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je toženi stranki naložilo, da drugotožeči stranki T.P. v 15 dneh plača 6.013,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 379,08 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri ponovno izdaji zamudne sodbe ni sledilo napotkom v razveljavitvenemu sklepu pritožbenega sodišča ter ni ugotavljalo, ali je bila vročitev pravilno opravljena in komu je bila tožba vročena. Izpodbijana zamudna sodba se poleg ostalega sklicuje na dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, v katerih je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, v obravnavanem primeru pa je v razveljavitvenem sklepu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodišču prve stopnje dalo izrecna navodila za nadaljnje postopanje. Če bi pritožbeno sodišče presodilo, da tožena stranka s pritožbenimi navedbami in predlaganim dokazom ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost vročitve, bi pritožbo zavrnilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekludirana z izvedbo dokazov predstavlja bistveno kršitev določb postopka in nima pravne podlage, saj bi tožena stranka dokaze lahko predlagala še na naroku. Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti bi moralo sodišče prve stopnje izvesti kontradiktorni postopek in ugotoviti odločilna dejstva glede vročitve. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pravilna vročitev tožbe je glede na citirano določilo osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sporno vprašanje pravilne vročitve tožbe v odgovor.

Sodišče prve stopnje je glede na podatke spisa (vročilnici v spisih na list. št. 4 in 5) utemeljeno štelo, da sta bili tožbi toženi stranki pravilno vročeni v odgovor. Iz vročilnic v spisih ne izhaja, da tožba toženi stranki ne bi bila vročena osebno oziroma na njih ni nobenega zaznamka vročevalca, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu in o razmerju med naslovnikom in prejemnikom (peti odstavek 149. člena ZPP). Vročilnica je potrdilo o vročitvi (prvi odstavek 149. člena ZPP) in ima v sodnem postopku status javne listine iz 224. člena ZPP. Za javno listino se na podlagi prvega odstavka navedenega člena šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi odstavek 224. člena ZPP). To pomeni, da dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije, vendar je dokazno breme na njej. Tožena stranka je v tej zvezi v pritožbi z dne 18. 9. 2009 predlagala kot dokaz fotokopiji osebne izkaznice svoje matere, ki živi na istem naslovu kot tožena stranka in ki naj bi domnevno podpisala vročilnico. V zvezi z ugotavljanjem pristnosti podpisa na vročilnici je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. II Ips 536/2007 z dne 9. 7. 2008, na katero se v obrazložitvi zamudne sodbe utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, že zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec v dokaz svojih navedb, da je sporno vročilnico podpisal njegov oče (konkretno toženec zatrjuje, da je vročilnico podpisala njegova mati), predlaga, da sodišče primerja njegov podpis s podpisom njegovega očeta oziroma matere, sodišče ne ravna napak, ko tega dokaza ne izvede. Ugotavljanje pristnosti podpisa je namreč delo izvedenca grafologa, saj je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Tožena stranka razen predložene osebne izkaznice svoje matere drugih dokazov ni predlagala in tako ni izpodbila domneve o pravilni vročitvi odgovora na tožbo. Zato so v zvezi s tem neutemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka po 7. in 8. točki (kršitev načela kontradiktornosti) iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, ko je tožnikoma prisodilo vtoževane zneske odpravnin in razlik v plačah. Navedbe v dejanski podlagi obeh tožb niso v nasprotju s priloženim dokazi tožnikov in utemeljujejo materialnopravne zaključke o delodajalčevi obveznosti izplačila odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (109. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in plač po 126. členu ZDR. Tožena stranka se je zavezala skupni dolg iz obeh navedenih naslovov, ki za prvotožečo stranko znaša 7.266,44 EUR za drugotožečo stranko pa 6.013,24 EUR izplačati najkasneje 22. 2. 2009, zato sta od tega dne dalje oba tožnika upravičena še do zakonskih zamudnih obresti.

Ker so bili izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo iz 318. člena ZPP, saj je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.