Jedro

Primarni pomen prostovoljnega zavarovanja odgovornosti je v varstvu zavarovanca pred (utemeljenimi) odškodninskimi zahtevki. Zato je v njegovi sferi izbira (višine) zavarovalne vsote in s tem presoja, v kolikšni meri se bo razbremenil zahtevkov oškodovancev.

Zaradi visoke inflacije je v 80-ih letih sodna praksa v skladu s takratno splošno poslovno politiko zavarovalnice sprejela stališče o valorizaciji zavarovalnih vsot tudi pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti. Ker pa se je taka praksa oblikovala po nastanku zavarovalnega primera in potem, ko je tožena stranka tožniku že izplačala celotno zavarovalno vsoto, je bil s tem zavarovalni primer „rešen“ („zaključen“) in ni bilo razlogov in pravne podlage za njegovo (ponovno) obravnavanje („odpiranje“) po spremenjenih predpisih, sodni praksi ali stališčih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka od 18. 12. 1998 do izdaje sodbe plača premoženjsko škodo v obliki odškodninske rente kot razliko med pričakovano plačo kvalificiranega vrtalca in invalidsko pokojnino v znesku 19.028, EUR (250,37 EUR mesečno) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlega vsakega mesečnega zneska škode, od izdaje sodbe dalje pa mu plačuje odškodninsko rento v znesku 250,37 EUR mesečno.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z zavarovalno pogodbo izrecno dogovorjeno povečanje zavarovalnih vsot s pribitkom zavarovalne premije za 50%. Ta dikcija se nanaša na realno povečanje zavarovalnih vsot, v katero je vkomponirano tudi povečanje zavarovalnih vsot zaradi zmanjševanja vrednosti denarja od sklenitve zavarovalne pogodbe dalje. Pogodbeno določilo je jasno in se mora razlagati v skladu s prvim odstavkom 99. člena ali v skladu s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), torej v korist zavarovanca kot pogodbene stranke, ki ni sestavila tega določila, oziroma oškodovanca, ki z direktno tožbo zahteva plačilo odškodnine. Stališče tožnika, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti iz zavarovalne pogodbe, je utemeljeno ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava (načelo enake dajatve, načelo vestnosti in poštenja, načelo izpolnitve obveznosti) in je v skladu z zavarovalno polico in temeljnimi principi zavarovalnega prava. Drugačno stališče bi šlo na roke težnjam zavarovalnice, ki bi bila oproščena plačila kar 97% realne (prave) vrednosti zavarovalne vsote zaradi časovnega zamika med dnevom sklenitve zavarovanja in dnevom nastanka škode. Rizika znižanja vrednosti zavarovalne vsote zaradi inflacije ne more nositi samo oškodovanec kot najbolj šibka stranka v pogodbenem razmerju. Da je odločitev materialnopravno napačna, izhaja iz podatkov spisa, da je tožena stranka z veljavnostjo od 1. 6. 1986 (to je po škodnem dogodku in pred plačilom 400.000 din) zvišala zavarovalno vsoto za osebe na 500.000 din in za stvari na 150.000 din. Ker nedvomno ni bila plačana celotna (tudi nominalno določena) zavarovalna vsota, je utemeljena tudi uporaba sklepa zbora rizičnih skupnosti tožene stranke z dne 26. 6. 1989. Načelo monetarnega nominalizma nima absolutnega učinka, zlasti ne v primeru kot je ta. To je potrdila tudi sodna praksa (tako npr. sodbe VSRS II Ips 143/2001 in II Ips 343/2003). Plačilo nominalnega zneska zavarovalne vsote po sedmih letih nikakor ni v skladu z načelom enakih dajatev. Tožena stranka je 27. 8. 1987 plačala svojemu zavarovancu 400.000 din, skupna zavarovalna vsota pa je znašala 520.000 din. V primeru, če zavarovanec poleg nepremoženjske škode utrpi tudi premoženjsko škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, bi se morala upoštevati celotna zavarovalna vsota in ne zgolj 400.000 din. Zapis v polici 120.000 din za stvari je treba razlagati širše, kot del zavarovalne vsote, ki se nanaša na premoženjsko škodo, nastalo zaradi telesnih poškodb. Ker tožena stranka ni plačala celotne zavarovalne vsote, se ne more šteti niti, da je izpolnila svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje ali pa razveljavi obe sodbi, torej sodbo druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zmotno uporabo materialnega prava tožnik vidi v napačni odločitvi sodišč druge in prve stopnje o pravnem vprašanju valorizacije zavarovalne vsote pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti. Tožnik namreč od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel v delovni nesreče pri delodajalcu, ki je imel svojo odgovornost prostovoljno zavarovano pri toženi stranki, ta škoda pa se odraža v razliki med plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu kvalificiranega vrtalca, in invalidsko pokojnino. Namen prostovoljnega zavarovanja odgovornosti ni socializacija rizikov v korist oškodovancev, kot to velja za obvezna zavarovanja odgovornosti, pač pa gre za posebno vrsto premoženjskega zavarovanja, katerega namen je varstvo premoženja zavarovanca v primerih, ko je podana njegova odškodninska odgovornost za škodo, povzročeno tretjemu (oškodovancu). Čeprav se v določeni meri pomen tega zavarovanja kaže tudi v zaščiti oškodovanca, je vendarle njegov primarni pomen v varstvu zavarovanca pred (utemeljenimi) odškodninskimi zahtevki. Zato je v njegovi sferi izbira (višine) zavarovalne vsote in s tem presoja, v kolikšni meri se bo razbremenil zahtevkov oškodovancev. Oškodovanec, ki ima sicer zoper zavarovalnico direktno tožbo in lastno pravico iz zavarovanja (941. člen ZOR), lahko namreč svoje pravice zahteva le v okviru sklenjene zavarovalne pogodbe.

8. Pri zavarovanju odgovornosti se stranki dogovorita za zavarovalno vsoto (limit), do katere zavarovalnica jamči. V obravnavanem primeru je bila dogovorjena zavarovalna vsota 400.000 din za osebe in 120.000 din za stvari. Dejstvo, da je delodajalec kasneje (v letu 1986) sklenil z zavarovalnico pogodbo za višjo zavarovalno vsoto, ni relevantno, saj ta pogodba ni imela retroaktivnega učinka na zavarovalne primere, nastale v času prej sklenjenega zavarovalnega razmerja. Tožnik zmotno meni, da je v 2. točki zavarovalne police dogovorjena valorizacija zavarovalne vsote. Pravilno vsebino te določbe police je tožniku med postopkom pojasnila tožena stranka, nato pa še sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi odločbe: šlo je za dogovor o (nominalno) višji zavarovalni vsoti od osnovne (običajne, na katero se je nanašala ponudba tožene stranke za sklepanje tovrstnih pogodb) zaradi doplačila premije. Tožnikovo drugačno prikazovanje pomena določbe ne zahteva njene posebne razlage, saj je, kot je pravilno razložilo pritožbeno sodišče, nikakor ni mogoče razumeti kot dogovor o valorizaciji zavarovalne vsote.

9. Ker tožnikova škoda izvira iz škodnega dogodka v letu 1984, je treba pravno razmerje presojati v času njegovega nastanka in tedaj veljavnih predpisov. Zaradi visoke inflacije v tistem času je sodna praksa res sprejela stališče o valorizaciji zavarovalnih vsot tudi pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti. Ta praksa se je oblikovala v skladu s takratno splošno poslovno politiko zavarovalnice v vseh pogodbah o zavarovanju splošne odgovornosti.(1) Vendar pa se je taka praksa oblikovala kasneje (po sprejetju sklepa 26. 6. 1989), ne le po nastanku zavarovalnega primera, pač pa tudi potem, ko je tožena stranka tožniku že izplačala (kot bo podrobneje pojasnjeno v naslednji točki obrazložitve) celotno zavarovalno vsoto (v letu 1987). S tem je bil zavarovalni primer „rešen“ („zaključen“) in ni bilo razlogov in pravne podlage za njegovo (ponovno) obravnavanje („odpiranje“) po spremenjenih predpisih, sodni praksi ali stališčih.(2)

10. Tudi s trditvami, da je (nominalna) zavarovalna vsota pravzaprav znašala 520.000 din, želi tožnik prikazati, da konkretni dejanski stan, ki je nastal v preteklosti, še ni v celoti zaključen, to pa naj bi upravičevalo uporabo novih pravil. Pojmov zavarovalna vsota „za osebe“ in „za stvari“ namreč ni mogoče razlagati s pojmi ZOR o premoženjski in nepremoženjski škodi, pač pa tako, kot sta se jih pogodbeni stranki dogovorili, sestavni del njunega dogovora pa so splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti, konkretno O-78. Po teh pogojih pa posledico nesreče predstavljajo telesne poškodbe, obolenje ali smrt (poškodovanje oseb) in uničenje, poškodbo ali izginitev stvari (poškodovanje stvari). Zmanjšanja plače kot posledice telesne poškodbe torej ne gre uvrstiti v poškodovanje stvari. Trditve, da mu ni bila plačana niti ne celotna nominalna zavarovalna vsota, se tako izkažejo za neutemeljene. Do drugačne presoje ne morejo pripeljati niti temeljna načela obligacijskega prava, na katera se sklicuje tožnik, saj je treba upoštevati pogodbeno pravo ter – ob upoštevanju načela enakosti (enakega obravnavanja oškodovancev) – v času nastanka zavarovalnega primera veljavne predpise in sodno prakso.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Podlaga za oblikovanje takšne poslovne politike je bil sklep zbora delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj dne 26. 6. 1989, kateremu so sledila navodila za določanje zavarovalnega kritja pri zavarovanju splošne odgovornosti (kar vse je, kot opozarja tožnik, tudi v prilogah tega spisa).

Op. št. (2): Ob tem je treba pripomniti, da se vse odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožnik v reviziji, v katerih je bilo zavzeto stališče o valorizaciji zavarovalne vsote pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti, nanašajo na primere, ki so nastopili časovno po sprejetju omenjenega sklepa zbora delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj.