Jedro

Stališče, da ZVV v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa vojnega veterana, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedenih v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Tožnik je dobavo hrane policiji izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno. Po lastni izjavi oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Takšno dejansko stanje pa ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 13001-494/2011 z dne 17. 11. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Stališče tožene stranke, da morajo biti za priznanje statusa vojnega veterana kumulativno izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. ali 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), ni pravilno. Določba 1. člena ZVV je generalna, v 2. in 2.a členu ZVV pa so po mnenju tožnika le primeroma naštete tipične situacije, na podlagi katerih je status mogoče priznati in ne gre torej za zaprt krog takšnih primerov. Zahteva po (dodatnem) izpolnjevanju pogojev iz 2 ali 2.a člena je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z 8. členom Ustave, ki terja skladnost zakonov z splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami (Haška konvencija), po katerih se med vojskovalce oziroma pripadnike oboroženih sil štejejo tudi nebojevniki. Prostovoljstvo pri obrambi napadene domovine zato ne more biti nepomembno. Pod zaščito načel mednarodnega prava pa so razen vojskovalcev tudi osebe, ki imajo pravico zahtevati, da se jih v primeru zajetja šteje za vojne ujetnike. Mednje sodijo osebe, ki smejo s posebnim pismenim izkazom ali dovoljenjem za trgovanje iti za vojsko in drugo oboroženo silo, ne smejo pa nositi orožja. Tak položaj je imel tudi tožnik, ki je po dogovoru oziroma navodilu vodje policijske kuhinje na naslovu ... (ta pa je imela takšna navodila z vrha policije in RSNZ) tudi v času agresije nadaljeval z dobavo zelenjave, v času agresije pa oboroženi sili policije dodatno dobavljal tudi meso. Zaradi ustavno neskladne razlage ZVV dejansko stanje ni bilo ugotovljeno popolno in to kljub temu, da je tožnik organ prve stopnje pooblastil za pridobitev listin iz arhiva MNZ. Iz njih bi bilo mogoče ugotoviti pomen in način oskrbovanja policije v času agresije, vlogo tožnika in strukturo odločanja in poveljevanja na podlagi katere je policija sprejela nesebično pomoč tožnika pri dobavi hrane v času agresije. Ugotovilo pa bi se tudi, da je oskrba potekala na podlagi odredbe republiškega sekretarja za notranje zadeve za policijske enote na terenu in zakaj je tožnik zasluženo pridobil častni znak „Za udeležbo v vojni“. Iz navedenih razlogov tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Do tožbenih ugovorov se dodatno ne opredeli.

4. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZVV, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita upravni organ prve stopnje in pritožbeni organ, in jih zato ponovno ne navaja.

7. Odločba temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Stališče tožeče stranke, da zakon v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedenih v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Takšna razlaga je utemeljena v zakonskem besedilu in skladna z ustaljeno sodno prakso. Razlaga pa tudi ni in ne more biti v nasprotju s 123. členom Ustave in mednarodnimi pogodbami, ki jih navaja tožnik, že zato, ker je materija urejanja z ZVV povsem drugačna.

8. Po sedmi alinei 2. člena ZVV je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot, pod točko e), oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu.

9. Dejansko stanje v zadevi je ugotovljeno skladno z navedbami vloge in izjavo, ki jo je v postopku podal tožnik in po kateri je zelenjavo policiji na naslovu ... dobavljal od leta 1980 do 2000. V času agresije je dobavljal tudi meso, kot se je ustno dogovoril s tamkajšnjo upravnico. Hrano je torej že po lastnih navedbah dobavljal na podlagi pogodbe o dobavi, sklenjene pred začetkom agresije na RS, in ne po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve. Obstoj odredbe tožnik sicer zatrjuje, ker meni, da brez soglasja nadrejenih do navedenega dogovora s tožnikom, ki je bil oskrbo pripravljen prostovoljno in nesebično izvajati tudi v času agresije, ne bi moglo priti. Takega soglasja pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z odredbo, ki je kot pogoj za priznanje statusa določena v točki e) sedme alinee 2. člena ZVV. Da je tožnik dobavo izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno, torej ni spora. Gre za neformalno udeležbo tožnika v osamosvojitvenih aktivnostih, ki za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV ne zadošča. Po lastni izjavi tožnika pa oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Takšno dejansko stanje pa tudi po presoji sodišča ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. člena in točke e) sedme alinee 2. člena ZVV.

10. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.