Jedro

Oba tožnika sta skladno povedala, da so ju Srbi zaničevali zaradi muslimanske vere, prejemali so verbalne grožnje. Tožnik je povedal, da ga je leta 1998 poskušal ubiti Srb, ko je šel pogledat svojo rodno hišo. Drugače tožniki niso bili preganjani zaradi svoje rase, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti kakšni določeni družbeni skupini. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega verbalnih groženj oziroma zaničevanj, ki jih tožnika niti nista natančno opisala oziroma opredelila, ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno oprla na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da morajo zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel, da je matično državo zapustil zaradi varnosti in strahu, ker je prihajal v konflikte s Srbi. Srbi so ga nadlegovali, prav tako pa tudi njegovo ženo in hčer. V vasi, kjer je stanoval, je živel v hiši Srba, ta je prihajal v hišo in ga preganjal in govoril, naj se izselijo. V maju 2004 pa so prejeli Odlok o deložaciji, nanj so se pritožili in s tem podaljševali rok izselitve. Zaradi stalnih težav s Srbi, je moral zapustiti matično državo, saj se je bal za svojo varnost in varnost družine. V domače mesto A se ne more vrniti, ker bi bilo tam še huje, ker tam živijo Srbi. Tudi tožnica je v svoji prošnji navedla, da je matično državo zapustila zaradi pregona s strani Srbov, ki so jo poniževali, izzivali, grozili, ker so vedeli, da je muslimanske vere. Pred vojno je s starši živela v B, ki sedaj spada v Republiko Srbsko in se tja ne more vrniti, ker je muslimanske veroizpovedi. V C pa družino neprestano napadajo Srbi in jih ponižujejo. Tudi ona je navedla, da so dobili maja 2004 Odlok o deložaciji, ker sta živela v hiši nekega Srba in se je morala družina nujno odseliti. Prav tako je povedala, da je tožnik nadlegovanje večkrat prijavil na policiji, vendar so zahtevali dokaze. Ni bila preganjana zaradi svoje rase, narodnosti, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako je bil njihov ekonomski položaj dober, ker se je mož ukvarjal z gradbeništvom. Na podlagi njunih prošenj tožena stranka ugotavlja, da so tožniki zaprosili za azil zaradi groženj ter žalitev Srbov. Tožena stranka navaja, da je iz njunih izjav očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje in se pri tem opira na knjigo Zakon o statusu begunca J. C. Hathawaya. Preganjanje je opredeljeno kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Enačenje pojma preganjanje s pojmom trpinčenja oziroma mučenja kaže na potrebo po izkazovanju nepretrganega in sistematičnega tveganja, ne pa le osamljenega primera krivice. Tako je tudi preganjanje definirano kot trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pri kršenju ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin priznanih s strani mednarodne skupnosti. Razlogov, ki so jih tožniki navedli kot razlog za zapustitev matične države, tožena stranka ne more šteti za preganjanje in se pri tem tudi opira na Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Tožena stranka zaključuje, da je očitno, da tožnikom ne grozi preganjanje, da pa so bili le tarča žalitev. Tudi dogodka, ko je neznanec streljal na tožnika, ko je ta šel pogledat rojstno hišo, tožena stranka ne more šteti kot preganjanje, ker gre za osamljen primer napada, ki se je zgodil že pred sedmimi leti. Tožniki pa bi se kot državljani Bosne in Hercegovine lahko razselili znotraj federacije na območje poseljeno z muslimanskim prebivalstvom, v kolikor ne bi želeli biti tarča zaničevanj s strani Srbov in v kolikor bi se želeli počutiti varne. Tožena stranka pri tem navaja, da v Bosni in Hercegovini živi v večini muslimansko prebivalstvo. Očitno je, da tožnikom v matični državi ne grozi preganjanje in so zato izpolnjeni pogoji določeni v 2. alinei 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) in je tožena stranka prošnje zavrnila kot očitno neutemeljene in določila tudi rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo (2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil).

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, prav tako bistveno kršila določbe materialnega in procesnega prava. Tožniki so morali iz Bosne in Hercegovine pribežati zaradi preganjanja zaradi njihove narodnosti in veroizpovedi s strani večinskega srbskega prebivalstva. Tožnik se je med vojno bojeval na strani Bošnjakov, kot begunci so se zatekli v mesto C, vendar niso imeli miru pred maltretiranjem s strani Srbov. Poudarjajo, da so incidente redno prijavljali policiji, ki jim pa ni mogla zagotoviti varnosti oziroma preprečiti nenehnega ponavljanja teh pritiskov. Tožena stranka napačno zaključuje, da gre tu le za žalitve ter da gre pri napadu le za osamljen incident, ki ga ne gre šteti za preganjanje. Tožena stranka bi morala slediti načelu materialne resnice in presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter nato sprejeti odločitev. Tega ni storila in ni upoštevala celotne situacije oziroma vseh okoliščin zaradi katerih vrnitev tožnikov v matično okolje ni mogoča. Tožniki se v matični kraj ne morejo vrniti, ker so bili izpostavljeni resnim grožnjam, tožnika pa so Srbi ob vrnitvi v domači kraj poskušali celo ubiti. Iz poročila Helsinškega monitorja za človekove pravice v Republiki Srbski izhaja, da lokalne oblasti v večini občin Republike Srbske, še posebno v vzhodnem delu, še vedno ovirajo pravico do vračanja, prav tako pa oblasti ne vztrajajo pri odkrivanju in kaznovanju povzročiteljev različnih incidentov, storjenih z namenom ustrahovanja oseb, ki se vračajo in preprečitvi njihove znosne in stalne vrnitve. Tožniki navajajo, da podobno izhaja tudi iz januarskega poročila UNHCR - "Update on Conditions for Return to Bosnia and Herzegovina". Tožniki povzemajo, da predstavlja vrnitev Bošnjakov na svoje domove v Republiki Srbski tudi na splošno resno nevarnost, saj so napadi na osebe, ki se vračajo na svoje domove vse prej kot izjema. Opozarjajo na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. Up 286/2002 in poudarjajo, da bi morala tožena stranka utemeljiti, da tožniki dejansko ne potrebujejo zaščite v obliki azila. Tožena stranka ni upoštevala bistvenih elementov ogroženosti, ki tožnikom grozijo ob vrnitvi. Tožniki so bili že izpostavljeni resnim grožnjam in direktnemu nasilju in to dokazuje, da bi njihova vrnitev v matično državo resno ogrozila njihovo osebno varnost in bi predstavljala nečloveško in ponižujoče ravnanje. Zato bi morala tožena stranka presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih prizadete osebe prosijo za azil take, da se lahko čutijo ogrožene in nadalje, ali je njihov strah objektivno pogojen. Vrnitev tožnikov bi glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahajajo, pomenila resno grožnjo njihovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja. Tožniki predlagajo, da se odločba tožene stranke razveljavi in tožnikom prizna azil v Republiki Sloveniji oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Dodaja še, da se verbalnega nadlegovanja ne more šteti za preganjanje in je ravno zaradi tega odločila po hitrem postopku, brez zaslišanja.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, to pa pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz prošnje prvih dveh tožnikov očitno, da družini v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo, da so ga Srbi nadlegovali, dobival je verbalne grožnje, v letu 1998 ga je nek Srb poskušal ubiti, ko je šel pogledat svojo rojstno hišo. Tožnica pa je v svoji prošnji za azil navedla kot razlog zakaj je zapustila izvorno državo, da so jo Srbi zaničevali zaradi njene muslimanske vere. Oba pa sta skladno navedla, da sta maja 2004 prejela Odlok o deložaciji, ker sta z otrokom živela v hiši, ki je bila last Srba in sta se morala izseliti. Tožniki v tožbi teh razlogov zakaj so zapustili izvorno državo ne izpodbijajo, v zvezi s tem tudi ne navajajo nobenih drugih dogodkov, podatkov ali pa podrobnosti. V tožbi postavljajo trditev, da so bili preganjani tudi zaradi svoje narodnosti, vendar tega ne obrazlagajo.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje. Oba tožnika sta skladno povedala, da so ju Srbi zaničevali zaradi muslimanske vere, prejemali so verbalne grožnje. Tožnik je povedal, da ga je leta 1998 poskušal ubiti Srb, ko je šel pogledat svojo rodno hišo. Drugače tožniki niso bili preganjani zaradi svoje rase, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti kakšni določeni družbeni skupini. Tožena stranka je zato pravilno zaključila, ob upoštevanju razlogov tožnikov za zapustitev izvorne države, da jim ne grozi preganjanje, ampak da so bili tarča žalitev. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega verbalnih groženj oziroma zaničevanj, ki jih tožnika niti nista natančno opisala oziroma opredelila, ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno oprla na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da razlogi, ki jih tožniki navajajo kot razlog za prošnjo za azil, niso takšni, da bi se lahko utemeljeno čutili resno ogroženi, zato je tudi njihov strah pred preganjanjem objektivno neutemeljen in tudi njihovo zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki ga povzema tožena stranka in je uveljavljen v azilnih postopkih.

Tožniki v tožbi očitajo, da je tožena stranka napačno zaključila, da gre le za žalitve in da gre pri prvem tožniku pri napadu iz leta 1998 le za osamljen incident, kar vse se ne more šteti za preganjanje. Tožniki tudi očitajo, da tožena stranka ni upoštevala celotne situacije in vseh okoliščin. Pri tem pa tožniki ne navajajo katerih dokazov oziroma okoliščin tožena stranka ni upoštevala, pri zatrjevanih žalitvah oziroma verbalnih grožnjah pa tožniki ne navajajo nobenih podrobnosti, teh groženj ne opisujejo in jih tudi podrobneje ne opredeljujejo. Tožniki v tožbi citirajo poročilo UNHCR, vendar ga tožbi ne prilagajo in tako ni mogoče preveriti utemeljenost njihovih tožbenih trditev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi utemeljeno navedla, da bi se tožniki lahko razselili znotraj federacije na območje, poseljeno z muslimanskim prebivalstvom, ker je v izvorni državi tožnikov v večini muslimansko prebivalstvo. Tega stališča tožene stranke pa tožniki ne izpodbijajo v tožbi in v zvezi s tem ničesar ne navajajo. Tožniki očitajo, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, vendar v tožbi tega podrobneje ne pojasnjujejo zakaj tako zatrjujejo. Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila, glede na izjavo obeh tožnikov ob podaji njune prošnje za azil, in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis in takoj odločila. Tožniki očitajo tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnikov v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožniki brez škode za svojo fizično in psihično integriteto lahko vrnejo v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Tožniki tudi očitajo bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar očitanih kršitev posebej v tožbi ne obrazlagajo, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato tudi z uporabo citiranega določila ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožniki predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožnikom nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožniki predlagajo oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnike oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožniki nimajo sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njihov status.