Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo pobeg obeh obtožencev s kraja kaznivega dejanja kot poskus kaznivega dejanja, ne pa kot prostovoljni odstop. Menjalnici se je namreč približala mati oškodovanca, ki je nato vstopila v menjalnico in v njej kričala ter mahala z metlo. Zato sta se oba obtoženca, tako tisti zunaj menjalnice kot tisti v notranjosti, prestrašila in s kraja dejanja odšla potem, ko sta že začela izvrševati kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega G.M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v odločbi o vštetju časa prebitega v pridržanju v izrečeno kazen, glede obtoženih S.G. in D.J. pa se v tem delu spremeni izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tako da se obtoženemu G.M. v izrečeno kazen všteje čas prebit v pridržanju od 26.11.1997 od 10.50 ure do 28.11.1997 do 17.35 ure, obtoženemu S. G. od 26.11.1997 od 4.00 ure do 27.11.1997 do 17.30 ure in obtoženemu D.J. od 26.11.1997 od 10.10 ure do 27.11.1997 do 19.53 ure.

V ostalem se pritožba zagovornice obtoženega G.M., v celoti pa pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega S. G., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je v prvem delu sodbe obtožena S. G. in G. M. spoznalo za krivega pod točko I. kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ in z dejanjem pod točko II. poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Ob uporabi omilitvenih določil je vsakemu določilo za prvo kaznivo dejanja kazen eno leto in osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto zapora. Po določbah o steku jima je izreklo enotni kazni po dve leti in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas, prebit v pridržanju. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka. V drugem delu sodbe pa je obtoženega D.J. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 222. člena KZ in mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V določeno kazen je v primeru, če bo preklicana, vštelo čas, prebit v pridržanju. Obtoženca je še obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni v delu sodbe zoper obtoženega D.J.. Predlaga izrek višje kazni.

Tudi zagovornik obtoženega S.G. se je pritožil zaradi odločbe o kazni. Predlagal je ugoditev pritožbi in znižanje izrečene kazni.

Zagovornica obtoženega G.M. pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, tudi glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka. Predlagala je ugoditev pritožbi in predvsem razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga spremembo sodbe tako, da naj se za prvo dejanje pritožniku izreče bistveno nižja kazena, za drugo dejanje pa naj se tega obtoženca oprosti obtožbe.

Zagovornik obtoženega D.J. je na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovoril in je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Predlaga še, da naj se obtožencu prizna povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba zagovornice obtoženega G. Mje deloma utemeljena, pritožbi zagovornika obtoženega S.G. in okrožnega državnega tožilca pa sta neutemeljeni.

Zagovornica obtoženega G.M. v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo Menjalnice T.. ponavlja tezo obrambe, da ta obtoženec pri tem dejanju ni nameraval sodelovati, torej da ni imel namena vstopiti v menjalnico, zato naj ne bi v zvezi s tem kaznivim dejanjem prišlo dalj kot le do pripravljalnih dejanj. Pri njem naj bi šlo za "totalno pasivnost". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene in da ni šlo za prostovoljni odstop tega obtoženca. V celoti sprejema prepričljivo utemeljitev sodišča prve stopnje o vlogah obeh obtožencev (stran 8 sodbe). Pomembnost vloge obtoženega M. se je odražala v odigrani vlogi obtoženega G., oba pa sta štela kaznivi dejanji za svoji. Sodišče prve stopnje se je upravičeno oprlo na izpovedbo priče I.P., katere izpovedbo hoče pritožnica neutemeljeno razvrednotiti. Ko se je namreč priča I.P. približala menjalnici in ko je nato vstopila in začela kričati ter vihteti metlo, sta se oba sostorilca, tako tisti, ki je bil zunaj, kot tisti v menjalnici, prestrašila ter odšla, potem ko sta že z izvrševanjem kaznivega dejanja ropa začela. Zaključek sodišča prve stopnje, da prav zaradi prihoda P. oba obtoženca nista dokončala kaznivega dejanja na škodo menjalnice, je zato prepričljivo utemeljen in pravilen.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z osebnostjo obtoženega M.. Sodišče prve stopnje je okoliščine, pomembne za razjasnitev osebnosti tega obtoženca, dovolj natančno ugotovilo in je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe glede dokumentacije v zvezi z obtoženčevim služenjem vojaškega roka. Zato pritožba zagovornika obtoženega M. tudi v tem delu, torej glede kazenske odgovornosti tega obtoženca, ni utemeljena.

Glede pritožbene navedbe, da je šlo za ponaredek pištole in da zato, ker je šlo za zračno pištolo, ne pa plinsko, dejanji ostajata "na meji neprimernega", pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Pištola, pa naj bo plinska ali zračna, ki je ponaredek prave pištole Beretta, je nedvomno povzročila strah pri obeh uslužbenkah, prav to pa je bil namen storilca, ki je obema uslužbenkama na tak način zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo.

Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj, opisanih pod točko I., pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa ni kršilo ne določb kazenskega postopka in ne določb materialnega zakona.

Vsem trem obtožencem je izreklo sodišče prve stopnje pravične kazni, ki so sorazmerne s težo kaznivih dejanj in stopnjo krivde posameznih obtožencev. Primerno je upoštevalo vloge posameznih obtožencev in njihovo osebnost. Pri tem je zlasti upoštevalo podatke socialne službe in pri obtoženemu M. tudi izvedeniško mnenje sodnega izvedenca psihologa. Ustrezno je upoštevalo mladost obtožencev, pa tudi stanje po storjenih kaznivih dejanjih. Čas storitve pa ni tako oddaljen, da bi bilo to lahko upoštevano kot olajševalna okoliščina. Zato so pritožbe zagovornikov obtoženega G. in M., pa tudi pritožba državnega tožilca glede obtoženega J., ki zlasti povdarja sodelovanje tega obtoženca med pripravami za kazniva dejanje, neutemeljene.

Utemeljena pa je pritožba zagovornice obtoženega G.M. v zvezi z vštetjem časa pridržanja v izrečeno kazen. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o vštetju časa, prebitega v pridržanju, spremenilo tako, da je pri tem obtožencu navedlo natančnejši začetek in konec pridržanja. Ker pa po členu 387 ZKP pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, tudi v korist ostalih dveh obtožencev, ki pa se glede tega nista pritožila, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o vštetju časa prebitega v pridržanju tudi glede obtoženih S.G. in D. J. in je tudi v zvezi s tema dvema obtožencema navedlo natančnejše čase začetka in konca pridržanja.

Zagovornica obtoženega M. se pritožuje tudi v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno odločilo in je upoštevalo, da sta odvetnika S. in D. izročila oškodovancu B. 160.000,00 SIT (list. št. 143) in zato znesek 155.860,00 SIT, kolikor morata obtoženca nerazdelno plačati oškodovancu B.B., ustreza razliki med protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo v višini 350.860,00 SIT in med zneskom, ki je bil oškodovancu že izročen. Zato tudi ne gre za nobeno nasprotje med izrekom in med obrazložitvijo sodbe, ki sicer enostavne računske operacije ne obrazlaga. Zato je zagovorničina pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je njena pritožba še v delu v zvezi s stroški kazenskega postopka. Sodišče je odločilo o stroških kazenskega postopka glede na podatke, ki jih je imelo ob zaključku glavne obravnave.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče le delno ugodilo pritožbi zagovornice obtoženega G.M., v ostalem pa je pritožbo te zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Neutemeljeni pa sta tudi pritožbi zagovornika obtoženega S.G. in državnega tožilca. Ker pritožbeno sodišče ni našlo nobene kršitve procesnega ali materialnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP, je zato v nespremenjenih delih sodbe izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.