Jedro

Tožnica je na dan 31. 12. 2008 ob upoštevanju doplačil prispevkov izpolnila pogoja pokojninske dobe in starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar od navedenega dne tožnici pravice ni mogoče priznati, ker je tedaj še bila v zavarovanju. Pravica bi ji zaradi prenehanja zavarovanja pripadala šele od 1. 1. 2009 dalje. Tedaj pa tožnica (spremenjenih pogojev) za priznanje pravice do starostne pokojnine (starost, pokojninska doba) ni izpolnjevala. Iz tega razloga je odločitev, da se ji starostna pokojnina ne prizna, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2009 in št. ... z dne 15. 12. 2008 ter, da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2008 dalje. Sklenilo je, da tožnica sama nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pravno podlago za odločitev predstavlja določba prvega odstavka 156. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ni sporno, da je tožnici dne 31. 12. 2008 prenehalo obvezno zavarovanje ter da je navedenega dne izpolnjevala vse pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so bili za leto 2008 določeni s 36. čl. v zvezi s 398. čl. ZPIZ-1. Tožena stranka je zahtevo zavrnila s sklicevanjem na določbo 157. čl. ZPIZ-1, po katerem pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, kar je v tožničinem primeru 1. 1. 2009. Tožnica je večkrat pojasnila, da vprašanje pridobitve pravice ureja le 156. čl. ZPIZ-1 in se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 157. člen. Dejansko 157. čl. določa le pogoje za pričetek izplačevanja pokojnine. Sodna praksa je večkrat zavzela stališče, da začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Psp 108/2010 z dne 11. 3. 2010 zavzelo stališče, da je prenehanje zavarovanja pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v smislu uveljavitve in uživanja. Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, če takšno stališče velja za invalidsko pokojnino, ni razloga, da ne bi veljalo tudi za starostno pokojnino. Dne 31. 12. 2008 je tožnica izpolnila pogoje 56 let starosti, ter 36 let in 9 mesecev pokojninske dobe in ji zato pravica do starostne pokojnine pripada, pravico do izplačila pa je dejansko pridobila šele 1. 1. 2009, kar za odločitev ni pomembno. Nesporno je tožnici 31. 12. 2008 prenehalo zavarovanje in je odločitev sodišča, da tožnica omenjenega dne ni izpolnjevala pogojev za pridobitev starostne pokojnine nepravilno. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka navaja, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da ji je status zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju prenehal 31. 12. 2008 zaradi upokojitve, kar se vidi v upravnemu spisu priloženemu potrdilu o prijavi in odjavi zavarovanja, ki ga je po pooblastilu iz 4. odst. 203. čl. ZPIZ-1 izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Po prepričanju sodišča druge stopnje je pravilna razlaga, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ki pomeni tudi izplačevanje, prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odst. 34. čl. ZPIZ-1, kot je določeno v 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1. Ta določba je skladna z ureditvijo v 1. odst. 157. čl. ZPIZ-1, po kateri pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Če bi pravica pripadala že od 31. 12. 2008 dalje, kot trdi tožeča stranka, potem tega dne ne bi bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske dobe. Pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravice, se ugotavljajo po določbah ZPIZ-1 (4. odst. 250. čl. ZPIZ-1). Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnica na dan 31. 12. 2008, ob upoštevanju doplačil prispevkov, izpolnila 36 let, 9 mesecev in 4 dni pokojninske dobe ter starost 56 let, kar bi po določbi 1. odst. 398. čl. v zvezi s 1. odst. 36. čl. ZPIZ-1 zadoščalo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Vendar od navedenega dne tožnici pravice ni mogoče priznati, ker je tedaj še bila v zavarovanju, tako bi ji pravica, ob upoštevanju omenjenih določb ZPIZ-1, zaradi prenehanja zavarovanja pripadala šele od 1. 1. 2009 dalje. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka pa je tedaj že veljal spremenjeni pogoj glede pokojninske dobe in sicer je morala zavarovanka v tem letu dopolniti 37 let pokojninske dobe ob starosti 56 let in 4 mesece. Tega pogoja tožnica ni izpolnjevala, prav tako pa ni izpolnila pogoja po 2. odst. 36. čl. ZPIZ-1, saj bi morala dopolniti starost 61 let ob dopolnjenih 20 let pokojninske dobe.

Tožbeni zahtevek, da je tožnica upravičena do starostne pokojnine od 31. 12. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje zakonito zavrnilo. Ker z zahtevkom ni uspela, je pravilna tudi odločitev, da na podlagi 154. čl. ZPP stroške postopka nosi sama.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Ker tožnica tudi s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP sklenilo, da stroške pritožbe tožnica nosi sama.