Jedro

Tožniku je bil z nastankom škode, to je z zaključkom prvega bolniškega staleža znan, ali bi mu lahko bil znan, obseg vtoževane škode, zato je tedaj začelo teči zastaranje terjatve iz tega naslova.

Izrek

Revizijama obeh pravdnih strank se tako delno ugodi, da se razveljavita sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje še za znesek 17.266.068 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2001 dalje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se reviziji obeh pravdnih strank zavrneta.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 11.829.877,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2001 dalje in plačilo pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek (do zneska 20.885.841 SIT in višji obrestni del zahtevka) pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 3.511.595,32 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2001 dalje do plačila in glede odločitve o pravdnih stroških ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik, izpodbija zavrnilni del sodbe nižjih sodišč (zahtevek za plačilo zneska 9.055.963,20 SIT s pp) ter uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in tožniku prisodi celotni vtoževani znesek. Višina tožnikove terjatve zaradi neigranja v skupini M. v času prvega bolniškega staleža objektivno ni bila ugotovljiva z zaključkom bolniškega staleža, pač pa šele na podlagi izvedenskega mnenja. Prikrajšanje na dohodku, ki je bilo ugotovljeno v DEM, je preračunal v SIT na dan 20.7.1992, ko je skladno s 186. členom ZOR zapadlo v plačilo. Ker je obrestni zahtevek za čas od 21.7.1992 do 8.3.1993 postavil 5 dni po prejemu izvedenskega mnenja, njegov obrestni zahtevek ni zastaran. Enako velja za obrestni zahtevek za terjatev iz naslova nemožnosti solo igranja in aranžiranja skladb iz istega obdobja. Ker sta sodišči tožniku zaradi nemožnosti solo igranja v času drugega bolniškega staleža prisodili le glavnico 53.231 SIT, sta mu zaradi zmotne uporabe materialnega prava prisodili premalo obresti. Bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je sklep sodišča prve stopnje, da bi tožnik, če se ne bi ponesrečil, igral samo 20-krat oziroma samo 4-krat. Ta sklep je v nasprotju z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da bi tožnik v času prvega bolniškega staleža igral 37-krat, v času drugega bolniškega staleža pa 7-krat. Razlogi v obeh sodbah so zato v nasprotju z listinami v spisu, kar je bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče izrecno navedlo, da izvedenski mnenji sprejema. Tožnik je vtoževal tudi obresti za čas od 5.9.2000 do 9.9.2001. Ker sta sodišči znesek njegove terjatve na dan 5.9.2000 izračunali drugače kot tožnik, sta mu prisodili nižji znesek obresti. S tem sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj sta izračun napravili drugače, kot izhaja iz obeh izvedenskih mnenj. Sicer pa izračun sodišč tudi ni pravilen.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tudi tožena stranka, in sicer iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zavrne še tožbeni zahtevek za znesek 8.318.282,48 SIT s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je podano razhajanje med razlogi obeh sodb, izvedenimi dokazi in izrekom. Iz prvostopenjske sodbe ni mogoče ugotoviti, na katere dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Materialna škoda zaradi zmanjšanja popularnosti ansambla ni predmet te pravde. Če je sodišče odločalo o njej, je sodilo mimo zahtevka, kar je bistvena kršitev postopka. Navedba tožnika, da je bila skupina Magnet v letu 1991 popularna in uspešna, ne predstavlja nespornega dejstva, zato je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožena stranka je šele na zadnji obravnavi ugotovila, da je potekalo komuniciranje med izvedencem in tožnikom mimo sodišča, kar je v nasprotju z ZPP. Iz celotnega postopka je razvidna velika povezanost med tožnikom, izvedencem in tožnikovim pooblaščencem. Iz mnenja izvedenca izhaja, da ga je pisal po naročilu tožnika in na podlagi dokumentov, ki mu jih je tožnik pošiljal mimo sodišča. Izvedenec dela preko družbe E., to je družba moža tožnikove pooblaščenke. Zato ga je treba izločiti, saj krši osnovno pravilo izvedenstva, to je neodvisnost. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo v sodbi II Ips 228/2002. Sodišči sta tudi materialno pravo zmotno uporabili. Po poravnavi z dne 4.12.1992, ki je povsem jasna, je ostala nerešena le škoda zaradi neigranja v ansamblu M. Obseg tožnikove škode bi bilo treba ugotoviti na podlagi primerjave med tožnikovimi nastopi pred škodnim dogodkom in na podlagi podatkov davčne uprave, ne pa na podlagi tožnikovih navedb, ki jih sodišče ni preizkusilo. Kaže, da so bile naknadno predložene pogodbe napisane kasneje in da tožnik za sporni čas ni imel dogovorjenih nastopov. Tožena stranka je v izogib nadaljnjemu pravdanju upoštevala izvedensko mnenje glede tožnikove izgube zaradi neigranja v ansamblu M. in tožniku nakazala znesek 4.307.024 SIT. Seštevek prisojene odškodnine je 12.843.597 SIT, zato preveč prisojeni znesek ni obrazložen in sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe sodišča druge stopnje tudi ni razvidno, kateri del prvostopenjske sodbe je razveljavilo, oziroma od katere škode je obračunalo 40 %. Materialne stroške bi morali odšteti od vse prisojene odškodnine, prav tako pa tudi 25 % davka. Sodišči tudi neutemeljeno prisojata obresti od obresti, kar je v nasprotju z 279. členom ZOR. Sporno je preračunavanje DEM v tolarje na dan zaključka bolniškega staleža, tega zneska pa ni mogoče še nadalje obrestovati, saj še ni bil prisojen. Gre za anatocizem, ki ni dopusten. Izračuna obresti sodišče ni priložilo sodbi, da bi ga tožena stranka lahko preizkusila. Sodišči tudi nista upoštevali ugovora zastaranja tožnikovega zahtevka, še posebej obrestnega zahtevka, čeprav ga je tožnik postavil šele 10.9.2001. Neutemeljen je sklep pritožbenega sodišča, da dejansko stanje glede izgube zaslužka zaradi solo neigranja in nemožnosti aranžiranja ni sporno, saj je tožena stranka pritožbeno izpodbijala vso prisojeno odškodnino.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki odgovora na reviziji nista vložili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 12/2003 in 2/2004: ZPP).

Reviziji obeh strank sta utemeljeni v delu glede škode zaradi nezmožnosti igranja v skupini M. (razen v že prej razveljavljenem delu, torej za znesek 3.511.595,32 SIT) in glede škode zaradi nemožnosti solo igranja ter aranžiranja skladb, vse s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljena pa je tožnikova revizija v delu glede zakonskih zamudnih obrestih od škode zaradi neigranja v ansamblu, solo neigranja in nemožnosti aranžiranja zaradi prvega bolniškega staleža za čas do 8.3.1993. Prav tako je neutemljena revizija tožene stranke v delu glede zneskov, prisojenih iz naslova poračuna osebnega dohodka in iz naslova prikrajšanja na plači z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupaj 108.177,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2001 dalje.

I. Skupno o obeh revizijah Tožnik v reviziji navaja, da predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZKP sklep sodišča o tem, kolikokrat bi igral, če se ne bi ponesrečil. Takšna kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje temu delu izvedenskega mnenja ni sledilo in je glede na vse izvedene dokaze ocenilo, da tožnik zaradi prvega bolniškega staleža ni igral solo 20-krat, zaradi drugega bolniškega staleža pa 4-krat. Revizija v tem delu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka zaradi tega, ker sta sodišči znesek tožnikove terjatve izračunali drugače, kot izhaja iz izvedenskih mnenj. Dokaz z izvedencem predstavlja le enega od možnih dokaznih sredstev, sodišče pa je dolžno presoditi v skladu z načelom proste presoje vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP). V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je v tem delu samo ocenilo nižje število izostalih nastopov.

Zmotna je trditev, da ni mogoče ugotoviti, na katere dokaze je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, saj je iz obrazložitve njegove sodbe razvidno, katere dokaze je izvedlo in da jih je tudi dokazno ocenilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje je še razvidno, da tožniku odškodnina iz naslova materialne škode zaradi zmanjšanja popularnosti ansambla v tem sporu ni bila prisojena, saj tožnik te škode ni zajel v nazadnje oblikovanem tožbenem zahtevku (razlogi na strani 14 sodbe prve stopnje), torej sodišče prve stopnje ni sodilo mimo zahtevka. Ker sodišče ni vsebinsko odločalo o škodi iz naslova zmanjšanja popularnosti ansambla, njegova ugotovitev, da je bila skupina M. v letu 1991 popularna in uspešna, ne predstavlja odločilnega dejstva v tej zadevi. Zato ta ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Neutemeljena je revizijska navedba glede potrebne izločitve sodnega izvedenca F.N. Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, je bila tožena stranka seznanjena z vsem procesnim gradivom, ki je bilo podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi. Izločitev izvedenca je predlagala s pripravljalno vlogo z dne 18.10.2001, v kateri je navajala le močno povezanost med izvedencem, tožnikom in njegovo pooblaščenko. Svoj predlog je ponovila na zadnji glavni obravnavi, vendar pa ga ni argumentirala. Stranka, ki zahteva izločitev izvedenca, mora zahtevati njegovo izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev (šesti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 247. člena ZPP) in v zahtevi za izločitev navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (tretji odstavek 247. člena ZPP). Tožena stranka je še v pritožbi navajala, da bi bilo treba preveriti, ali izvedenec ne dela preko družbe E. in torej v tej smeri niti ni postavila določne trditve. Tako šele v reviziji opredeljeno zatrjuje, da dela izvedenec F.N. preko družbe E., ki je družba moža tožnikove pooblaščenke. Primer II Ips 228/2002 je drugačen. V njem se je namreč že v postopku na prvi stopnji v zahtevi za izločitev zatrjevalo in izkazalo, da je račun za izvedensko delo izdala družba, katere direktor je bil mož tožničine pooblaščenke, sodišče druge stopnje pa je zavzelo napačno stališče, da to na njegovo neodvisnost pri izdelavi izvedenskega mnenja ne vpliva.

Tožena stranka kot kršitev materialnega prava navaja, da je po poravnavi z dne 4.12.1992 ostala nerešena le škoda zaradi neigranja v ansamblu M. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da je bila s prvo poravnavo in tudi z drugo z dne 4.12.1992 krita le celotna tožnikova nepremoženjska škoda zaradi poškodbe očesa in poškodbe leve noge, da pa se stranki o premoženjski škodi nista poravnali. Zato tožena stranka neutemeljeno vztraja pri drugačnem stališču. Pač pa sta utemeljeni revizijski navedbi obeh pravdnih strank, da izračun prisojene odškodnine ni pravilen oziroma da ga ni mogoče preizkusiti. Seštevek prisojenih postavk iz naslovov nezmožnosti igranja v ansamblu, solo igranja in aranžiranja skladb ter obračunanih zakonskih zamudnih obresti (skupaj s priznanimi zneski iz naslova poračuna osebnega dohodka in iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi drugega bolniškega staleža, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ne znaša 13.568.762 SIT, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi pri zapisu zneska izgube zaradi nezmožnosti solo igranja (217.1604 SIT) je očitno prišlo do napake. Ker ni mogoče ugotoviti, ali gre za napako pri ugotavljanju višine prikrajšanja iz posameznih naslovov ali le za napako pri skupnem seštevku, ima sodba sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obremenjena je torej z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ni odpravilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje to kršitev odpraviti in presoditi materialnopravne ugovore obeh pravdnih strank, posebej glede upoštevanja materialnih stroškov in davkov. Zato je revizijsko sodišče revizijama v delu, kot je razviden iz izreka tega sklepa, torej glede škode zaradi nezmožnosti igranja v skupini M. (razen v že prej razveljavljenem delu, torej za znesek 3.511.595,32 SIT), solo neigranja in aranžiranja skladb, vse s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v takem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

II. O zavrnitvi tožnikove revizije Neutemeljena je tožnikova revizija v delu, ko vztraja pri stališču, da ni zastaran tožnikov obrestni zahtevek od škode zaradi neigranja v ansamblu, solo neigranja in nemožnosti aranžiranja zaradi prvega bolniškega staleža za čas do 8.3.1993. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Tožniku je bil z nastankom škode, to je z zaključkom prvega bolniškega staleža znan, ali bi mu lahko bil znan, obseg te vtoževane škode, zato je tedaj začelo teči zastaranje terjatve iz tega naslova. To potrjuje tudi okoliščina, da je tožnik 8.3.1993 vložil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dalje. Ker je šele 10.9.2001 svoj obrestni zahtevek spremenil tako, da je vtoževal tudi obresti za čas od 21.7.1992 do 8.3.1993, je odločitev nižjih sodišč v tem delu materialnopravno pravilna. Zato tožnik z ugovorom, da obrestni zahtevek za čas pred 8.3.1993 ni zastaran, saj mu točna višina te škode ni bila znana do vročitve izvedenskih mnenj, ne more uspeti.

V tem delu je mogoče odgovoriti tudi na navedbo v reviziji tožene stranke, da sodišči nista upoštevali ugovora zastaranja tožnikovega obrestnega zahtevka, saj to, kot izhaja iz že navedenega, ne drži. III. O zavrnitvi revizije tožene stranke Tožena stranka revizijsko izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v obsegu, v katerem s pritožbo ni uspela, torej tudi glede na prvi stopnji prisojenih zneskov iz naslova poračuna osebnega dohodka 7.072 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi v znesku 46.833 SIT in iz naslova prikrajšanja na plači 9.555 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi v znesku 44.717,76 SIT, skupaj torej 108.177,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2001 dalje, vendar pa v tem delu revizije ne obrazloži. Po preizkusu tega dela sodbe po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).